ne znam si pomagati
Pozdravljeni,
sama ne vem kje naj začnem, kar težko je zbirati toliko misli v neko smiselno celoto. S partnerjem sva skupaj sedmo leto, od tega pet let živiva skupaj v najemniškem stanovanju. Partner je zaposlen kot s.p. slabo leto. Prej je bil zaposlen v večjem podjetju in se je na lepem odločil, da tam ne bo več in da bo šel na svoje. Meni ravno ni bilo vse jasno zakaj se je tako odločil, pa vendar sem ga nekako podprla. Sama kaj takega ne bi zmogla. In zu so začele težave. Nekako njegovi plani se niso uresničevali, kot je želel in je počasi izgubljal voljo in željo do dela, mene, no vsega bi lahko rekli. Zašel je v čudno družbo in začeli so se stalni večerni izhodi in jutranji prihodi, včasih ga tudi do poldneva ni bilo domov. Če sem ga klicala se ni javil, sem pa tja mi je npisal kakšno sporočilo da naj se ne sekiram, da je vse v redu in da naj verjamem vanj. No nekaj časa sem prestajala vse to, dokler mi ni presedlo in sem rekla, da tega ne bom več gledala, naj se prime v roke, naj si poišče pomoč če meni ne zaupa, sam naj nekaj naredi ker tako ne gre. Očeta sem prosila naj mu gre na roko in je začel tako delat pri njem. Vsaj h kruhu sem ga spravila, kajti med tem časom sem za najemnino in stroške skrbela jaz. Počasi si je opomogel in so se stvari nekako normalizirale. Po enem letu, pa se je zgodilo sledeče. V petek mi je napisal sporočilo, da gre samo na pijačo in da se kmalu vrne. Ura je tekla dalje njega pa ni bilo. Klicala sem ga in pisala, ker sem bila v skrbeh. Pa nič. Okrog štire ure zjutraj sem dobila sporočilo da ne more več tako in da me rabi. Potem pa ni bilo ne duha ne sluha. Celo jutro in dopoldan sem ga klicala pa nič. Nisem vedela kaj naj naredil. Staršem si nisem upala povedati kaj in kako. Klicali so me na kosilo in sem se odpravila do njih. Ravno ko sem odhajala, sem ga zagledala kako se je majal proti domu. Tekla sem k njemu, pa niti ni vedel zase. Rekel je samo da se nič ne spomni in da hoče v posteljo. Spravila sem ga v stanovanje ga slekla on je kar mrtvo padel v posteljo. Nisem vedela kaj narediti ali poklicati pomoč ali starše. Pustila sem ga spati in šla k mojim domov. Nisem mogla več zadrževati in sem jim zaupala kaj se je zgodilo. Večkrat sem ga šla pogledat če je vse v redu. Naslednji dan sem ga vprašala kaj je narobe on pa je rekel da se je samo napil in da niti ne ve, zakaj. Kaj takega res nisem pričakovala. Mislim, da ima težave, vendar mi jih ne zaupa. Ne vem niti če mu jaz lahko pomagam, no mislim da mu niti ne znam. Po drugi strani mu ne zaupam, ker se mi ne izpove. Ne vem ali naj vztrajam ali ne. Niti sama več ne vem kaj je prav in kaj ne. On me obsoja, pač da ga ne razumem in da če se je to zgodilo da ni nič takega. Vsak se lahko kdaj napije. Mene pa je groza. Človek se že napije, ne pa tako, da ne ve kje je meja in da ne ve, kaj se je zgodilo. Prosim, kako naj naprej, kje sem jaz naredila napako, kajti sedaj še jaz sama ne vem kaj je prav in kaj ne.
Spoštovana emona85,
jasno je, da za partnerjevo situacijo nikakor ne morete biti vi odgovorna, temveč le on, ker je odrasla oseba in bo na koncu on moral potegniti določene odločitve. Lahko mu stojite ob strani, se mu odzovete, ko potrebuje pomoč itn., kar očitno tudi že počnete na sočuten, potrpežljiv in ljubeč način, čeprav na videz še ni učinka. Partner je odrasel moški in oseba, ki je zašla v stisko in potrebuje nekoga, ki se mu lahko zaupa do konca, da se s to osebo pogovori. in to je prvi korak – tako se razbremenimo in umirimo, kar je prioriteta reševanja vsake stiske. Da si razčistimo srce in um in nato prevzamemo odgovornost.
Žal pa se partner distancira ravno od vas, ki ga poznate, mu želite najbolje, še več, umika se v zlorabo alkohola. Osebno ne verjamem, da vam ne zaupa, prej bi rekel, da ga je strah pred vami pokazati ranljivost. Zakaj? Zato, ker če bi jo, bi najbrž naredil nekaj, kar kot otrok/deček/fant in nenazadnje moški še nikoli ni naredil. Ravno tega ga je strah oz. mu je tuje. Z drugimi besedami, tega mu njegovi starši niso znali ali zmogli pokazati in se od njih ni mogel naučiti kaj pomeni biti ranljiv (zlasti pri moških je to v patriarh.kulturah pogosto razvojno dejstvo, kjer starši vzgajajo dečke, ki ne smejo jokati, biti žalostni, čustveni). Zato se bo vsega tega lahko učil šele od vas. Zato je v tem (pa tudi sicer v vsaki stiski) velika priložnost za velik razvojni korak. Če tole data skozi in ostaneta skupaj, sta šampiona. Pravzaprav si lahko vi že zdaj date priznanje, ker ste očitno pripravljeni za boj s problemom, sicer ne bi poiskala pomoči (partner se za razliko od vas, v stiski očitno zapira vase, kar se je najbrž že doma naučil, in je pri tem še prepričan, da ni vreden pomoči oz. da mu nihče niti ne more pomagati).
Če bi v grobem ocenil stisko, bi rekel, da je partner depresiven, saj se ga je v določenem stresnem obdobju (menjava službe?) polotila tista stara in znana NEMOČ; odtod tudi pride strah pred priznanjem ranljivosti – da se nahaja v težkem obdobju da sam še ne vidi rešitve, itn. Domov najbrž (še) ne sme, ker predvidevam, da v rodni družini čustveno prevladuje hlad, sicer bi se – če ne vam – vsaj staršem zaupal. Zato nam za ne-soočanje pridejo prav t.i. psih.konstrukti ali izgovori, ki nas drže stran od aktivne odgovornosti in so žal pogosto škodljivi tako za zdravje kakor za partnerski odnos (npr. izgorevanje v službi, ponočevanje, pretirana rekreacija, v težjih primerih alkohol, droga).
In seveda vas je ob vsem tem groza, kako tudi ne, saj nemočno opazujete ljubljeno osebo kako trpi, obenem pa zavrača vašo pomoč. Potrebno si je zaupati in vztrajati, ker verjamem da mu lahko uspešno stojite ob strani, toda ne na svojo škodo – namesto njega ne morete rešiti njegove situacije, lahko pa še bolj odločno stopite v stik z njegovo težavo in mu govorite o sebi, o vaših občutkih, kako ga doživljate ne da bi ga obsojali, saj vi njega odlično čutite: vsa ta groza, nemoč, strah in sram, in predvsem veliko žalosti – to je vse tudi z njim, le da si on težko to prizna, zato pa vi nosite vse to, ker ste z njim čustveno povezani in sočutni. Zdaj veste kako mu je in ne glede na vse, mu lahko date veliko priznanja, zaupanja in varnosti (z drugimi besedami, veliiko ljubezni). Verjemite, da ko vam bo pokazal solze žalosti in ranljivost, se bo šele lahko umiril, ampak do tam je potrebno prehoditi še nekaj poti (treba je pač vztrajati, tvegati, se odločiti).
Kar potrebuje oseba v taki stiski je povrnitev odvzete oz. zatrte moči, samozaupanja in seveda spočit razum, da se sploh lahko odloči kaj bo naredila za to, da se izvleče. Sicer boste v vajinem primeru njegovo breme nosili vi, ga reševali, tolažili, mu sledili, kot bi bil otrok nemočen, neveden, nesposoben.Kar je krivično do obeh, zato se bo moral partner odločiti za korak naprej. Važno je, da lahko ves čas zorenja in okrevanja računa na vašo podporo. Te zadeve so rešljive, vendar potrebujejo čas in vztrajnost. V kolikor je ljubezen med vama še gonilo odnosa, je uspeh že na vidiku.
Srečno!