Pred 2 leti je partner odšel k drugi ženski, po 15 letih skupnega življenja.Zelo me je prizadel način, kako je ravnal na koncu in kako mi je nagajal in vse naredil, da bi me psihično uničil. Skratka strl mi je srce in še do danes ga nisem prebolela.
Vseskozi sem vedela, da sva zelo različna karakterja, vendar sem ga poskušala jemati takega kot je bil.
On hodi po svetu zadovoljen in uživa življenje, vsaj deluje tako.
Jaz pa brez volje, depresivna do skrajnosti, ne vidim niče lepega za nadaljnje življenje, v delo se prisilim. Najhujša je žalost, ki me duši.
Zdajle, ko tole pišem mi solze derejo…
Imam več aktivnosti, kot je hoja po gozdu, trim, razni izleti, imam tudi dve prijateljici, s katerimi se vse pogovorimo, hodim k psihiatru, ki mi tudi predpisuje antidepresive.
Čeprav sem po naravi pesimist, me vseeno zanima naslednje,
je normalno, da po vsem tem času ne morem preboleti človeka, ki do mene sploh ni bil pošten
kaj narediti, da bi ga lahko prebolela.
Stara sem 57 let in živim sama.
Hvala za odgovor.

Mojca

Pri pisanju odgovorov se, kolikor je le možno, izogibam besed »normalno«, »prav«, »narobe«. Kar se vam je zgodilo, ni enostavno pozabiti in preboleti. A žalost, naj bo še tako huda, je najboljši način, s katerim se boste poslovili od tega, kar ste imeli in nimate več. Pa tudi od tega, česar ste si želeli, pa verjetno nikoli ne bo. Ne vem, koliko te žalosti, bolečine, prizadetosti,… resnično spada k temu, kar ste doživeli s partnerjem, koliko pa se je zraven prebudilo podobnih občutij iz preteklosti. Zato je vprašanje, kaj v resnici prebolevate, za čem žalujete, kaj najbolj boli. Pri psihiatru in z antidepresivi ne boste prišli do teh odgovorov, brez njih pa težko verjamem, da se vam bo počutje in življenje kaj dosti spremenilo. Točne vzroke za depresijo pri posamezniku je skoraj nemogoče določiti. Na splošno in poenostavljeno pa velja, da so vzroki lahko geneteske-organske narave ali pa gre za določene psihične vzorce razmišljanja, ki so posledica vplivov socialnega okolja, predvsem izkušenj v najzgodnejših odnosih z najbližjimi. Oboje skupaj naredi posameznika bolj ali manj občutljivega za depresijo. Zakaj to pišem? Če so vzroki geneteske-organske narave, potem bodo antidepresivi stanje izboljšali, čeprav ne bodo odpravili vzroka. Če pa je depresija posledica (minulih) odnosov, potem antidepresivi teh težav ne morejo kaj dosti ublažiti. Pri teh vzrokih je treba priti do njihovih korenin in jih bodisi pozdraviti ali »izpuliti«. Če te vrstice bere kakšen psihiater verjetno zraven zavija z očmi zaradi mojih poenostavitev, ampak moj namen je res samo na kratko in čim bolj jasno prikazati, zakaj tablete niso vsemogočne, hkrati pa tudi, zakaj niso za odmet. V boju z depresijo je zato najboljša kombinacija obojega, uporabe antidepresivov in psihoterapije.

Če se vrnem k vašemu vprašanju. Pišete, da vaš bivši partner »hodi po svetu zadovoljen in uživa življenje«. Ob tem ne morem, da se ne bi vprašal, kaj je s tem narobe? Ali ni to ena od glavnih nalog posameznika, da poskrbi zase in si v življenju najde prostor, ki mu ustreza? Ne pišem o tem, kaj in kako vas je partner zapustil. Verjamem vam, da to ni bilo korektno do vas. Ampak če to dejstvo pustiva ob strani, ali ni prav, da je vaš partner poskrbel zase, da je vzel odgovornost za življenje v svoje roke? Zakaj tega ne zmorete ali upate narediti sami. Kaj bi bilo, če bi nehali objokovati tega partnerja in bolečine, ki naj bi vam jih prizadejal? Kaj bi vam ostalo, kakšna je potem videti prihodnost in kakšna je vsebina vašega vsakdana? Kako bi zgledal dan, če v njem ne bi bilo bolečine, žalosti in prizadetosti, s čim bi ga napolnili?

Res težko verjamem, da je vaša glavna težava, da ne morete preboleti »človeka, ki od vas ni bil pošten«. Samo pozabiti ga ne smete, saj ga vedno znova prikličete v spomin, ker potem vaša osamljenost, žalost in depresija dobijo nek vzrok, neko pojasnilo. Če bi pozabili partnerja, bi morali odkrito pogledati v to, kaj je v resnici zadaj, kaj vas drži v tako neprijetnem položaju. Če bi on nehal biti odgovoren za vaše stanje, počutje in čustva, bi postali odgovorni sami. Naj se bere še tako trdo, ampak to drži. Ko boste sposobni sprejeti to odgovornost, boste začeli ustvarjati bolj prijetno življenje in odnose. Z depresijo je sprejemanje take odgovornosti še veliko težje, zato bi vam priporočil, da se najprej odločno spopadete z njo. Poleg antidepresivov bi bilo verjetno smiselno poskusiti še s psihoterapevtom, predlagal pa bi vam, da se vključite v katerega od programov za premagovanje depresije.

Lepo vas pozdravljam

Gospodu Izidorju se najlepše zahvaljujem za odgovor.

Bi vas pa še prosila, če mi predlagate kakšnega dobrega psihoterapevta in kje se vrši program za preprečevanje depresije?
Hvala in lep pozdrav

Mojca

Moram vam priznat, da sem tudi jaz pred dvemi leti in pol, po petnajstih letih skupnega življenja doživela enako situacijo, kot ste jo vi pred dvemi leti. Res pa je, da sem jaz kar dvajset let mlajša od vas, pa vseeno mislim, da tukaj leta niso tako važna. Pa še to, da sem jaz morala narediti tej agoniji konec in moža postaviti pred vrata, ker drugače bi kar še naprej sedel na dveh stolih, kar pa ne gre na dolgi rok.

Razumem vas, da se čisto dobro ne znajdete in ste velikokrat osamljena.Vsi ljudje na tem svetu si želimo biti ljubljeni, tako tudi vi. Nič niste omenila svojih otrok in vnukov? največkrat so oni naši sončki in nam velikokrat pomagajo, da se postavimo nazaj na noge in postanemo močni.

Vsekakor sem prepričana, da antidepresivi niso prava rešitev, ker povzročajo samo trenutno olajšanje in otopelost na vse probleme, ki se pojavljajo. Rešitev iz te situacije poiščite v sebi. Vprašajte se kaj vas razveseljuje. Posvetite se sebi in prenehajte se ukvarjati z bivšim moškim, ki vas je zapustil. Na koncu koncev je naredil pošteno, da vas je zapustil, čeprav sem prepričana, da ne na fer način. Končno pa katera prevara pa je poštena?

Očitno še niste šla čez vse faze žalovanja, ki se pojavijo ob kakršnikoli izgubi osebe, kateri ste bila 100% predana. Pomislite vendar nase in se nehajte smiliti sami sebi-ne počnite tega. Vsako jutro ko se zbudite bodite srečna, da ste se in preživite dan, kot da bo zadnji v tem življenju. Osvobodite se preteklosti in začnite živeti za naprej. Če se le da prenehajte jemati antidepresive!! Usmerite svojo energijo v druge stvari-pomagajte svojim otrokom, vnukom, prijateljem,ukvarjajte se z zadevami, ki vas veselijo (čimveč hodite v hribe, naravo, družite se…). Zavedajte se da niste osamljen primer in najprej si morate pomagati sama-potem pa vse samo od sebe pride. Prepričana sem, da je pred vami še veliko lepih trenutkov.

Vem, da si boste mislila, ko boste tole brala, da je meni pa lahko govoriti. Ne ni mi, tudi mene še vedno vsake toliko časa stisne pri srcu, pa vseeno mislim, da čas zaceli rane!! Vsekakor pa moram rečt, da smo ljudje različni in da je faza prebolevanja pri vsakem posamezniku različno dolga.

Mojca ne se dat, postanite vsaj malo optimist in veselite se vsakega dne, ki vas še čaka!!!

Vse je normalno, tudi tako dolgo prebolevanje… ni pravil po katerih bi lahko zapisali kaj je normalno, kako dolgo… eni prebolijo hitreje, drugi počasneje – spet čisto možno je, da bi tudi vi katero drugo osebo preboleli hitreje, spet nekoga drugega še težje, kot tega partnerja sedaj…

Eno samo vprašanje je – kdaj se boste odločili ga spustiti – kdaj si boste upali pomisliti, da pa bi lahko prišel še kdo, ki bi vam tako ogrel srce, da bi tega kratko malo odpustili od sebe – kar odpadel bi – s tem, da tega še ne verjamete… ko boste začeli sebe odpirati v tej smeri, se bo vrnilo upanje – upanje je pa tudi edino, ki vas bo rešilo depresije, ali pa morebiti celo kakšna nova ljubezen, ki pa ji morate najprej dati priložnost, da pride.

To pa ne pomeni kar pasti v nov odnos, ne, to pomeni najprej začeti verjeti in upati, da ste lahko deležni ljubezni, tiste prave in čiste, potem malce opazovati okrog sebe, kjer tako ljubezen vidite pri drugih, ker vam bo to potrjevalo vaše upe, nato pa dovoliti, da to tudi pride v vaše življenje – postopoma in spontano.

Ja, treba je dobro pogledati kaj je ta človek počel, kako vas je ranil, tudi to kako zdaj hodi ponosno okrog, ker da, res je, ima vso pravico in edino prav je tako, s tem vas uči kako lahko tak odnos zavzamete tudi sama, hkrati pa je tudi eno, kar vas najbolj boli – to, da če bi vas ta človel res kdaj ljubil, bi ne mogel storiti vse to na način kot je in nato ponosno odditi – kajti tam kjer ranimo ljubljeno osebo, pa četudi se od nje dokončno poslovimo, ostane ena drža razumevanja, naklonjenosti… vsaj nekaj več človeka ostane v nas v odnosu do nje… in vi to pri njem pogrešate… s tem, da naj vam bo to še dodaten plus, zakaj ga spustiti, saj vi si take osebe sploh ne želite.

Resnično pogumno, in zaupajte, ljubezen odpira srce, daje varnost, vse je lažje in dobi smisel, vsebino in vi to lahko najdete, lahko ste tega deležni, le spustite to, kar to ni.

Srečno

Mojca

Programe za premagovanje depresije boste zlahka našli na spletu. Odločite se za tistega, ki vas najbolj nagovori. Morda bi vam lahko priporočil tole spletno stran http://www.nebojse.si/portal/index.php, kjer boste našli tudi informacije o skupinah za samopomoč. Priporočanje psihoterapevtov je precej nehvaležna zadeva, zato bi vam napisal samo, da bi bili primerni tudi terapevti, ki delajo v centrih, ki sodelujejo pri odgovarjanju na tem forumu. Verjetno pa boste ustrezna priporočila dobili kar v programu, v katerega se boste priključili.

Lep pozdrav

Meni so antidepresivi pomagali preživet,in tudi pogovori s psihiatrom
so imeli svojo moč. Ko je stiska huda, ni za zanemarjat zdravil. Takšna je
moja izkušnja.

Brez psihoterapije pa bi (ob zdravilih) le preživela, tako pa sem počasi a vztrajno delala korenite spremembe na sebi.

Tako da je po mojem mnenju najboljša kombinacija obojega. Je pa res da je
največ odvisno od naše želje in volje in vztrajnosti po premikih. Za začetek za majhnimi koraki….Tudi narava vpliva name blagodejno, kulturne prireditve, gledališče, iskreni pogovori, dobra knjiga…vsak mora najti zase kaj je njemu tisto, kar ga pozitivno navdihuje. Srečno.

Jaz pa se sprašujem, če ta človek res “hodi po svetu zadovoljen in uživa življenje”?… Sicer sem veliko mlajša od vas, ampak ko omenjate, kako je “rešil” problem, ki ga je imel v odnosu z vami, oziroma kako se je poslovil, se mi zdi, da je svoje nezadovoljstvo samo nekam odmaknil, deluje pa kot da je največji uživač in srečnež?? No, ne vem, ampak tak primer poznam iz svoje družine, pa tudi iz ene moje zveze, oziroma celo iz dveh. Potem pa jim kar nekaj ni v redu, ko ugotovijo, da zmoreš brez njih, da ne rabiš njihove pomoči, da se znaš iskreno smejati tudi ko njih ni zraven…
Ali bi lahko ta moj – skorajda že lahko rečem stereotip – spravili v ene besede, mi razložili, za kaj se tu točno gre, g. Izidor? Zgleda namreč, da smo depresivne ženske precej “uporabne”, pa naj se še tako pritožujejo nad nami (če zelo posplošujem). Moški so kao vedno fejst, njim nikoli nič ne fali, oni nimajo nobenih problemov, življenje je treba uživat, samo ženske kompliciramo in vidimo probleme tam, kjer jih ni, godrnjamo in javkamo po nepotrebnem itd. (to bi veliko lepše znali naštet moški:). Če znajo pridigat, da je življenje treba uživat (kot da tega ne bi vedele!), zakaj pa si ga potem sami zagrenijo s tem, ko si nas izberejo! Kako to, da si moški za resno partnerko ne izberejo venomer smejočo se žensko, samostojno in svobodnega počutja! Po eni strani pričakujejo slednje, po drugi pa jih mora ženska nežno crtat , jim stalno pihat na dušo, pumpat njihovo samozavest in še kaj. Kako pa naj ženska svobodno zaživi in uživa življenje, če pa “mora” hkrati igrati služabnico!

Potem pa… nekega dne sprevidiš, kako plašne duše se v resnici skrivajo za temi mogočnimi podobami, ki jih imamo o teh moških, medtem ko se me smilimo same sebi in podcenjujemo svoje zmožnosti… Meni se zdi, da smo prav vsi na enakem… in da ni nobeden – ne moški in ne ženska – nič bolj oziroma nič manj bogi kot ta drugi.
Lep pozdrav,

Lidija

Lidija

Če napišem čisto odkrito, sem ob pisanju prvega odgovora na to temo tudi sam zelo podvomil, da je Mojčin bivši partner res tako “zadovoljen in uživa”. Sploh če upoštevam, kaj je Mojca napisala o načinu, kako je končal zvezo z njo. Če bi že poskuašal najti kakšen “stereotip”, o katerem pišete, je to verjetno ta, da moški (pa tudi ženske) dostikrat verjamejo, da bodo svoje nezadovoljstvo in težave rešili z menjavo partnerke. Začetnemu navdušenju kaj kmalu sledi streznitev in moški spozna, da je SAM S SABO praktično tam, kjer je bil. Lahko da je nova partnerka res primernejša zanj in se z njo bolj ujame, vendar se bodo tudi v ta odnos kaj hitro prikradli podobni problemi. Ali bo tak moški v tej novi zvezi zrelejši in bolj naklonjen k medsebojnemu sodelovanji in rasti, je povsem svoje vprašanje.

Glede ostalega, o čemer pišete na koncu, bi napisal samo, da je eden od pogostejših vzrokov težav v odnosih ravno to, da drugega sploh ne zmoremo videti takega kot je, oziroma da se ne upamo pokazati taki, kot smo v resnici. Pa to spet ne velja samo za moške.

Lep pozdrav