Spoštovani,

Zdi se mi, da sem prav bedna, ko takole iščem pomoč, pa vendarle ne vidim drugega izhoda. S partnerjem se bližava 40-im, skupaj nisva dolgo, kmalu po začetku najine zveze sem zanosila. Ob skupnem življenju se je tako naenkrat pojavilo veliko težav, ki jih po zagotavljanju partnerja vidim in čutim le jaz, on da je zadovoljen. Pravi, da kompliciram. Zdi se mi, da je odsoten kot partner in se bojim, da bo tudi kot oče odsoten. Kako se to kaže? Problemi, ki jih občutim, so naslednji: partner veliko dela, je blazno ambiciozen in vse podreja svoji karieri (tudi športne aktivnosti). Tako npr. ne upošteva, da kot nosečnica ne morem aktivno športno živeti, kar se mu ne zdi ovira za to, da še tisto nekaj časa, kar je prost (ob večerih in konec tedna), ne bi sam odhajal na te aktivnosti. Jaz ostajam doma. Posvečam se pripravi doma na prihod otroka in poteku nosečnosti, kar pomeni, da sem v celoti prevzela odgovornost za to, to pomeni, da sem jaz tista, ki ugotavlja, kaj bo potrebno urediti, kupiti, načrtujem, kdaj naj bi se to izvedlo. Sam ne le da je pasiven pri tem, ne drži se dogovorov glede izvedbe. Tako je namesto njega otroško sobo preurejal moj oče, med nakupom vozička sva se sprla, ker kljub izredno dobremu standardu meni, da ne potrebujeva novega, pač pa bi se lahko zadovoljila z rabljenim, ko sva izbirala ime za otroka, je vztrajal pri svojem predlogu, ki meni ni bil všeč, vendar sem po približno dveh mesecih nanj pristala. Naslednji dan po mojem pristanku je ob prihodu iz službe dejal, da se je glede svojega predloga premislil, saj mu je sodelavka rekla, da je otrok s tem imenom zelo veliko. Ko se preselil k meni, ni želel v skupno blagajno prispevati nič, češ naj vsak vzdržuje svoje stanovanje, on pa da pri meni zaradi svoje odsotnosti itak nič ne potroši (ne za vodo, elektriko, hrano …). Po večkratnih hudih prepirih, ko sem ga skoraj postavila pred vrata, sedaj prispeva svoj delež. Moj predlog, da bi imela skupne finance in da bi skupaj kupila večje stanovanje, zavrača. Ko sva se pogovarjala o poroki, je dejal, naj prevzamem glavnino organizacije, ker je sam prezaposlen. Na praktično vsak moj predlog, kako naj bi bila poroka organizirana, je imel pripombe, nič mu ni bilo všeč, tako da sva jo preložila na čas, ko naj bi imel on več časa za skupno načrtovanje. Najino spolno življenje je bilo pred nosečnostjo zadovoljivo, sedaj razpada. Pravi, da me vidi le kot mamo njegovega otroka, da ga ne vzburjam. Piko na i je postavil spor glede mojega značaja – ta vikend mi je očital, da ne znam motivirati ljudi, ne v službi ne doma. Ko sem ga vprašala, če se tega lahko priučim oz. kaj bi mi svetoval, je prhnil, da pač taka sem – samo kritiziram, kar okolico odbija od mene. To me je zelo prizadelo, saj se počutim popolnoma nesposobno aktivirati najino partnerstvo. Občutek mi daje, da je kot mahjen otrok, s katerim bi morala znati manipulirati, da bi dosegla, kar si želim – da bi konstruktivno vstopil v skupno življenje in začel z mano krmariti barko, na kateri sva. Sedaj najino razmerje doživljam, kot da sem jaz deklica za vse, on pa leži na palubi in nezadovoljen in odsoten čaka, kaj se bo zgodilo. Sicer ga okolica doživlja kot izredno prijaznega in toplega moškega, v družbi mi pogosto izkazuje veliko nežnosti. Če bi se razšla, bi okolica verjetno mojo interpretacijo in doživljanje razmerja razložila kot napačno. Resnično imam občutek, da bom po rojstvu otroka imela na grbi dva otroka, za katera bom morala skrbeti. Tega si ne želim. Zase mislim, da sem močna in odločna ženska, ne bojim se živeti sama z otrokom, v resnici mislim, da bi bilo to precej bolj enostavno, kot je trenutno stanje. Tudi v materialnem smislu to ne bi bil problem, partnerjev denar mi nič ne pomeni, ne daje mi večjega občutka varnosti (konec koncev do njega niti nimam dostopa). Vljudno vas prosim za nasvet, ne vem več, ali sem res prezahtevna in večno nezadovoljna, kakor mi on očita.

Ne, nikakor nisi prezahtevna!!!!

mislim, da imaš v hiši že enega velikega zdolgočasenega zafrustriranega brezkompromisnega nedružinskega egoističnega škrtega nehvaležnega otroka.
sama si ne znam predstavljati življnje s takim človekom. nesodelovanje pri pripravi na otroka, neupoštevanje nosečniškega stanja, podcenjevanja, nepripravljenost na skupni dom bi mene povsem razočaralo in prizadelo.

na tako obnašanje ne bi pristajala.

vse dobro!

Kot prvo, zakaj sebe imenuješ Nesposobna? Ali je treba nasesti nekemu mnenju, ki za povrhu niti realne osnove nima? Iz zapisa je jasno razvidno ,da je partner nesposoben, da on ne zna krmariti, ker se na veliko izogiba sleherne odgovornosti. Lahko pa, da ni prišel do izraza in se je zato umaknil…preveri pri sebi.
Ljudje imamo različen prag in s samim dejstvom, da ti opaziš nepravilnosti veliko prej kot partner, ni še nič narobe. Le dobro bi se morala pogovoriti o motečih stvareh, za to gre. Je pa res nedozorel, kar težko verjamem, da ni sodeloval pri urejanju otroške sobe. Kasneje bo verjetno še slabše, ker se bo zaradi nezrelosti po rojstvu vajinega otroka počutil odrinjenega. Namesto v oporo in v pomoč so taki partnerji v napoto, ker bežijo v delo, v hobije, skratka proč od odgovornosti. Čustveno bi se pa kar napajali, brez da bi kaj vlagali. Če hočeš imeti kaj od njega, ga raje trdo primi, pa jasno in glasno izrazi svoje zahteve. Resnično, s tako velikimi otroci ne prideš brez trdo določenih zahtev prav nikamor! Z manipuliranjem bi tudi kaj dosegla, ampak to ni pošten prijem, raje ne poskušaj. Tako je, če bo tvoje pritiske zdržal in se za začetek vsaj zamislil, potem se splača delat na odnosu. Če te ne bo jemal resno, mu pa brez slabe vesti za vedno reci adijo!
Glede imena pa tole: ženske so z otrokom že od vsega začetka bolj povezane, zato bolje čutijo, katero ime mu bo pristajalo! Kar naredita ožji izbor imen, par tvojih in par njegovih predlogov. Po rojstvu se odločiš. Toda ne v trmastem prepričanju, da imaš prav, bog ne daj. Gre tudi po lepši poti.

tutjs – tvoji odgovori so mi zelo všeč, vedno te berem. 🙂

lp in lep dan!

Zelo se strinjam s tutjs. Mislim, da tvoj moz zelo rad projicira nate svoje lastne pomanjkljivosti. Dostikrat ocitam drugimo to, kar nas moti pri nas samih, in tvoj moz je ucbeniski primer. Glede na to, kaj vse ti ocita, pride ven cel seznam stvari, ki mu pri lastnem znacaju niso ravno v cast. Se zlasti udarja ven popolno pomanjkanje kakrsnekoli odgovornosti, ki se ji lahko uspesno izogiba zato, ker si ti odgovorna za oba.
Ljudje se zelo hitro ucimo iz reakcij drugih na nas. Te rakcije nam veliko povedo ne samo o tem, kako ta oseba ceni nas, temvec tudi to, kako ceni sebe. Veliko stvari pocnemo, ker vemo, da jih pri doloceni osebi lahko. ce ti rece, da za poroko pa kar sama poskrbi, ker on nima casa, to rece zato, ker ve da ne bo nobenih posledic. to da se ti upa ocitati, da ne znas zmotivirati ljudi ne v sluzbi ne doma, rece zato, ker ve, da bos to mirno pozrla in ga ne bos brcnila iz stanovanja. Ce bi moj meni to rekel, jao njemu … Kaj imas pa ti odrasle ljudi za motivirat? Saj to ni otroski vrtec. Odrasli sami prevzamejo svoj del opravil in odgovornosti. Motivira se otroke. Ta izjava ti o njem lahko marsikaj pove. tudi o tem, ali rabi partnerko ali mogoce mamo.
Vsec mi je to, da si napisala, da si mocna zenska in da si predstavljas tudi zivljenje z otrokom sama. Odkrito ti povem, da iz tvojega pisanja sodec bos tako ali tako sama z otrokom, ker ti on ne bo pomagal. Edina razlika, ce bi bila sama z otrokom izven te zveze, bi bila, da bi lahko mnogo lazje zadihala, ker za dva otroka res ne mores skrbeti. Kot je napisala tutjs, ti bo tak, kakrsen je, vedno bolj v napoto.

Prisrčna hvala! Lep dan tudi tebi!

Kako naj krmariš na ladji, na kateri sta dva ‘brodolomca’? Ne, vidva se nista odločila za križarjenje, kupila karte in pripravila prtljago za dolgo pot, vaju je kar slučajno zaneslo v skupno življenje in zelo čudno bi bilo, če bi bilo vse tako, kot je treba. Za dobro zvezo je nujno najprej dolgo spoznavanje drug drugega in prilagajanje. Vidva pa sta kar ‘padla’ v nosečnost.
Ne, sploh nisi nesposobna, kje pa, le vsega ne moreš narediti sama, sploh pa ne čez noč. Če bodoči oče ni pripravljen sodelovati in če v resnici sploh ni pripravljen ne na skupno življenje, ne na očetovstvo ( ki si ga očitno še ne želi), pravzaprav ne moreš skoraj nič.
Lahko le upaš, da ga bo otrok zresnil oz. da bo začutil ljubezen do otročka, ko se bo rodil, in da ga bo to spravilo v pravi tir. Tudi to se namreč dogaja. Upam, da tudi tebi in vajinemu otroku.

Težavam, stiskam, nesoglasjem, odtujenosti, predvsem pa osamljenosti ne vidite konca. Kot da ste se znašli na koncu poti, naprej je pa ponovno isto. Poraja se občutek popolne brezizhodnosti. Ko izrazite svoje nezadovoljstvo in bolečino, ko čutite, da je vaš partner odsoten, naletite na nesprejemanje, nerazumevanje, hkrati pa komplicirate. Niste slišani, ostanete sami s svojimi težkimi čutenji in ni mehanizma, ki bi vam jih pomagal olajšati, ni vašega partnerja. Opisujete svojo ranjenost in bolečino ob fizični in čustveni odsotnosti vašega partnerja in to v trenutkih, ko ga tako kot ženska in kot mamica najbolj potrebujete. Ostajate doma in pripravljate vse potrebno za prihod otročička. Vaš partner pa je pasiven in ne zagotavlja še kako potrebnega občutka po varnosti, pripadnosti in prisotnosti. Dobivate občutek, kot da se za njega življenje ni nič spremenilo, vse teče po starih tirih. Ravno tako v nadaljevanju opisujete vrsto zapletov v vajinem partnerstvu, odločitvi za skupno življenje, za skupne finance, za organizacijo vajine poroke, odločitev o imenu vajinega dojenčka, … V vseh teh stvareh ostajate sami, ali pa ste popolnoma razvrednoteni, ponižani, kot da ne štejete… Pravite, da vas je strah, da boste imeli še enega otroka poleg sebe. Hkrati pa nosite občutek nesposobnosti, neprimernosti, ponižanja ravno ob tej njegovi odsotnosti, kritiziranju in odmiku. Hkrati ste pa prav vi tisti, ki ste sposobni, ki vse uredite, poskrbite za pomembne stvari, ki garate za odnos, za svoje mesto ob njem. Toda kje je on?
Največjo prelomnico v življenju predstavlja posameznikova odločitev za odnos. Postati par ni samo dogodek, še manj praktično vprašanje preselitve in skupnega življenja, ampak je predvsem kompleksen proces odločitve za rast in spoznavanje samega sebe ob drugem. Tako ta korak zahteva določeno psihično zrelost, sposobnost odkrivanja novega in hkrati razreševanje starega, učenje in obvladovanje napetosti in iskanje ravnovesja med potrebo po samostojnosti in potrebo po stiku, povezanosti z drugim. Partnerski odnos je več kot samo razvoj vsakega od partnerjev, saj ima poleg individualnih tudi njuno skupno dinamiko. In temelj odnosa se zgradi, ko vsak od vaju vključita svoj razvoj, ki prinaša možnost za vzajemen odnos, prostor, ki bo obojestranski in dovolj varen.
Ko se vzpostavi ta vzajemni prostor, odnos med vama, pa prihod otroka pomeni največji izziv. Na svet, med vaju prihaja nekdo, ki bo od vaju popolnoma odvisen, čustevno in fizično zahteven, enakovreden in samostojen hkrati. Zahteva čustveno varnost, fizično prisotnost, stabilnost in stalnost. Vsak posebej v sebi odkrivata potencial za starševstvo, srečujeta se z neznanim, strah vaju je, obenem pa nosita v sebi svoje lastne izkušnje, kako je biti otrok in kaj pomeni biti starš. Pred vama je velika preizkušnja, tveganje, ki terja medsebojno zaupanje, potrpljenje in sodelovanje, kar pa je možno, če se za to odločita in gojita medsebojno ljubezen. Prihod otroka od vaju zahteva novo ranljivost, ki si jo lahko delita. To je prostor vajine intime. Ob otroku doživimo najkrhkejša čutenja, polno nežnosti, radosti. Vsak moški mora sam izpeljati iz svojega čutenja ob svojem otroku, kaj pomeni biti oče, kakor mora tudi ženska izpeljati svoje materinstvo iz svojega najglobljega čutenja. Teh vlog se ne moremo naučiti od zunaj. Ta nova pozornost, ki je usmerjena otrokovim potrebam preusmeri vse dosedanje aktivnosti. Ranljivost, strah in nemoč, kje sta zdaj vidva kot par, kot posameznika, usmerja vso energijo v to, da bi bilo le vse po starem, da bi odnosi in vajine aktivnosti tekle nemoteno. Pa vendarle ni tako. In medtem, ko vi kot mama globoko notranje čutite svojeg otroka, ki ga nosite, vas neizmerno žalosti, ko opažate, da je vaš partner ostal nekje zadaj v tistem starem svetu. Naravna naloga očeta je, da otroka začuti od zunaj. Se pravi, da je kot oče močno vključen v otrokove potrebe in njegov svet. Dejstvo je, da je ključnega pomena, da je na začetku otrokovega življenja mama, ki ga hrani in najgloblje čuti, med njima je tudi najmočnejša vez. Takrat, ali že prej se velikokrat zgodi, da se moški ob globokem ženinem doživljanju otroka čuti odrinjen in zapuščen, saj on vsega tega ne zmore. A obenem je prisotnost očeta zelo pomemna, saj nudi osnovno varnost n stabilnost tako za mamo, kot za otroka. Moški ima priložnost za nego in skrb, da najde osrečujočo vlogo, dopolnitev in razrešitev njegovega življenja, ki mu prinaša očetovstvo in obogatitev, ki jo sam prinaša v družino.
Ne vemo pa, kaj to obdobje, ta sprememba morda še predstavlja vašemu partnerju. Koliko je bolečine, strahu, nemoči, osamljenosti, da se je morda lažje oddaljiti in ne biti del tega, se temu odreči, kar pa tudi vas hkrati najbolj žalosti in prizadane. Kaj se prebuja v njegovem notranjem svetu, kaj za njega predstavlja prihod otroka, ko naenrat žena ne zmore biti tako dejavna kot nekoč, ali to pomeni, da za njega potem ni več partnerke in ste lahko le še mama tega otroka? Vsa ta boleča občutja prehajajo iz partnerskega v starševski nivo, saj vidva pravzaprav že sta starša. Bolečine iz partnerskega odnosa najdejo svoj izraz v straševstvu.
V tem obdobju je tudi spolnost arena, kjer se izražajo najgloblje rane. Oba želita ohraniti svojo intimo, vendar ni več tako, kot da se ni nič zgodilo. Nastaja nova možnost, da tudi spolnost v tem obdobju rasti postaja vse večji, globlji prostor intime, ne glede na to, do kakšnih občutkov pripelje, koliko časa traja, kako pogosta je… saj vključuje medsebojno ranljivost in občutja obeh partnerjev. Vsa ta področja, ki ste jih zajeli v svojem pisanju pa so medsebojno močno povezana in kot da se vrtijo v krogu… Kot da ni izhoda iz tega.
Potrebna je jasna odločitev, da si bosta iskreno podelila vajin najintimnejši svet, najbolj globoka doživljanja. Dožiljanja kot ženska in kot moški in doživljanja kot mama in kot oče. In ravno zdaj, v tem obdobju sta najbolj povezana. Ta odločitev bo dala prostor in možnost, da se poleg bolečine povežeta tudi v nežnosti in brezpogojni ljubezni.

Želim vama vse dobro in srečno!