ne znam izpustiti sina da odraste
Naslov teme že pove s čem imam probleme. Sin odrašča. A zame je še mladec. Letos bo dopolnil 19 let.
Vedno smo bili skupaj. Nikoli več kot en dan narazen. Zdaj se pa osamosvaja. Naj povem,da sva z možem oba morala na silo od doma – ker niso odobravali najine zveze. In nisva imela podpore staršev v začetkih. Kasneje smo odnose obnovili in so do danes dobri odnosi. Ampak oba nimava izkušenj s tem kako normalno in z ne prevelikim vpletanjem dovoliti otroku da odraste. Mož želi sina ob sebi,ker ne želi da bi se mu zgodilo v odnosih isto njemu v mladih letih. (oče je vedno prihajal in odhajal)…želi mu nuditi varnost a kljub temu ga preveč oklepa na sebe. Jaz plavam nekje na sredini. Sem tolerantna – vseeno mi je kakšno dekle si izbere….saj bo sam spal kot si bo postlal. A po vseh teh letih je sin postal zajedljiv. Ničesar mu ne smem reči. Zgovarja se. Dere. Nisem vajena tega. Do sedaj ni bil tak. Poslušala sem kolegice kakšne probleme so imele z mladostniki v mlajših letih. In sem bila srečna da pri meni ni tako. Zdaj pa je njegovo obnašanje nemogoče. Imam občutek da nima nobenega spoštovanja. In me je strah. Ko bo šel od doma – nekoč – bo prihajal nazaj? Bo ohranjal vez? ….Kako ste se spopadale z temi mislimi in strahovi? Kako sprejeti da otrok odrašča in kako postaviti osnos da bo trajal še leta? Je to nespoštovanje samo faza ki mine?
Draga Mama! Naj vam povem, da sem dala fazo odraščanja sina, tudi sama dala skozi in jo še danes na trenutke dajem. Vendar, vsakič ko gre, je lažje, se slišimo, sin naju obišče, brez da od naju kaj želi, je samostojna, odgovorna, dobra oseba. Moj sin je odšel prvič od doma pri 20 letih in zelo daleč-daleč za leto dni………..bilo je neizmerno hudo. Bile so neprespane noči, skozi dan sem komaj šla………..vendar ob pomoči moža in z pozitivnim razmišljanjem sem sprejela njegovo odraslost in da mu delam le uslugo in dajem popotnico za naprej…………..Prišel je domov in čez pol leta zopet odšel in tako vse do danes, ko dela in živi v tujini. Sin je danes star 25 let, torej že pet let je pri nas odhajanje-prihajanje, torej vrata so odprta, ko naju potrebuje ve kje so mu vrata, kje sva in ga čakava. V vsem tem času si je zgradil kariero, ima svoj denar, se preživlja sam, ima ob sebi svojo ljubljeno osebo, katero si jo je izbral in je naju očarala takoj prvič, ko je stopila skozi naša vrata, bila je /in je kakor sončni žarek, ki te poboža zjutraj ko se zbudiš. In je nama hvaležna, da ima ob sebi fanta, na katerega se lahko zanese in jo spoštuje. Rada je z nami, ker smo kot družina lahko KM narazen, a v srcu tesno povezani. In tako se zelo rad/a se vrača/ta v najin dom. Sin sam se ne počuti ogrožen, je sprejet z nasmehom, odprtih rok, imel sicer v preteklosti par izkušenj, ko je bolelo njega, mene, moža…………..vse smo prenesli.(na srečo nič kar se ni dalo s pogovorom rešit) Nikoli ga nismo obremenjevali, ni čutil da nam je hudo, ker mu nikoli niti z pogledom nisva tega dala vedet. Tako da ja, poznam sindrom “praznega gnezda”………..poleg službe sem si našla hobije, sprehode v naravo z možem, izleti, telovadba…. Draga Mama, vajin sin je odrastel in mora ptiček odleteti, čeprav bo tudi kaka grenka izkušnja prišla to je neizbežno, kakor je bilo za nas, ko smo bili sami mladi. Sklepam, da je sin edinec in večina staršev-ne vsi, želijo imeti nadvlado nad njim, mu olajšati življenje, stem mu ne delata uslugo,kvečjemu le škodo, ki se lahko zavleče in so kasnejše zamere lahko dolgotrajne in pustijo grenak priokus v duši, da se težko vračajo domov. Ko pa gredo od doma brez pritiskov…….Z vašim blagoslovom, bo prihajal rad domov in vem, da vam bo s skupnimi močmi uspelo.
Prišel bo sam, ko bo začutil, da mora, ko bo imel neizmerno željo da se vam izpove kako je živeti sam ali v dvoje ali da je bil zelo razočaran…………..pa četudi se ne bo izpovedal, bo prišel morda samo na kavo, sprejmita ga z nasmehom, odprtih rok, brez pametovanja, brez očitkov-saj smo ti rekli. Ne, tako ga boste samo obrnili od vaju.
Vi ste njegova primarna družina in če vlada zdrav odnos in je treba vedeti, da za svoja dejanja odgovarja izključno on sam……….in da bo vedel, tam nekje ste vi mama in oče(vaš mož) in da mu želite le najboljše, se bo vračal rad znova in znova……….Trenutno se vam upira, to je njegovo edino orožje, ki ga sedaj uporablja…………si ga želite izgubiti za vedno?? Verjetno ne! Starši se moramo zavedati, da otroci niso naša lastnina, da prej ali slej začnejo razmišljati s svojo glavo, da lahko kot vsak drug človek naredi napako in da bo za te napake, morda plačal visok davek…………..mora se pa zavedati, da ste vidva ob njem, da ga poslušata in če vaju prosi za pomoč, pomagajta kolikor lahko. Zatorej draga Mama, dovolite en majhen nasvet in naj vam bo to vodilo.
Sin je odrasel. Mogoče si pa namenoma želi proč od doma, da si ustvari svoje življenje. Na žalost mu ne uspe. Boleče je odraščanje za nas starše. Pustite času čas, ne obremenjujte ga preveč. Ne obsipavajte ga z prekomerno ljubeznijo, ljubeznivostjo, ustrežljivostjo kakor malega otroka. Sprejmite njegovo odraslost. Življenje je kruto, ampak popkovnico je potrebno enkrat prerezati. Potem, bosta videla da se boste imeli še bolj radi ko se ponovno zbližate. Bo drugačna ljubezen, bolj trdna, odrasla – ampak še vedno otrok / starš. Menim da ste zelo skrbna mama, vendar nekaj morata oba z možem narediti, če hočeta res pomagati. Najprej naredita nekaj vsak zase. Vsak zase naj se ima rad. To je prvo pravilo. Če boste vi kakor mama vesela, nasmejana in dobre volje in ravno tako oče, vaju bo sin prej poiskal. Če bosta zaskrbljena, čemerna se vama bo bal približati. Bal se bo, da vama daje bolečino, skrb in se bo zatekal drugam. Mama, imej se rada, naredi nekaj zase. Ne enkrat, vsaki dan. Potem bo pa vse šlo spontano lepo naprej. Oba z možem bosta videla, da dobra volja, nasmeh naredi več kakor ogromno besed izrečenih s solzami in skrbjo v očeh. Čeprav so dobronamerne. Vem da vam bo uspelo. Sicer pa še vedno ostane strokovnjak za te zadeve. Verjamem, da vam bo uspelo!! Pišem kakor mislim,čutim, nisem strokovnjak. Sem mama.
najlepše darilo,ki ga lahko daš svojemu otroku so korenine in krila.
pusti mu krila,verjemi,da bo “našel” pot domov.
moj sin je odšel od doma pri petnajstih,v tujino,v šolo.bilo mi je zelo hudo.še posebej so bili tukaj pritiski okolice,češ,pusti ga naj gre naj vidi kako je,da ne bo mamim sinko.zakaj hudiča potem niste vi svoje otroke spustili?-to sem se večkrat vprašala(njih seveda ne,da se ne bi kregala).pa je bilo hudo,zelo hudo.po kakšne pol leta,ko se videla,da mu ni hudega,da uživa ,da mu šola gre in ima nove prijatelje in da je uspešen,predvsem pa na varnem,sem se nekako pomirila.od začetka je prihajal domov vsak vikend,kasneje pa enkrat na mesec.in sčasoma sem se navadila.nikoli ampak res nikoli pa mu nisem z besedo omenila,kako mi je in nikoli ga nisem ovirala pri njegovih odločitvah.npr.vprašal me je za nasvet,včasih ga je upošteval včasih ne-odločitev je bila njegova.
sedaj je šolo zaključil in ostaja v tujini,vendar se rad vrača domov.vem občutek imaš,da izgubljaš.
verjemi,da ne.pusti ga,naj odraste.zelo lepo ti je napisala avtorica zgornjega posta “sama sem samo mama”.verjemi mi,še kako ima prav.naj ti bo njen post vodilo.
in še malo za šalo in malo za res naj ti zaželim čim manj boleče odraščanje
lp andreja
Dajte svojim potomcem svobodo, naj plavajo in se učijo na svojih napakah!!! Jih boste pri 75ih še vedno lahko usmerjali in jim dajali navodila. Naj začnejo uporabljati lastne sposobnosti in naj se učijo reševanja problemov, ne pa da so zaviti v svet navidezne varnosti, ki ste jim ga ustvarili starši, ker jih imate preveč radi. Imejte jih tako radi, da jim pustite zadihati in presenečeni boste koliko lahko ustvarijo.