Star sem 29 let in sva s partnerico v zvezi leto in pol. Svojo partnerico ljubim in mi je tudi na splošno kot prijateljica karakterno in vizualno zelo všeč. Težava pa nastane, ker je ona izjemno čustveno ranjena. Moja prejšnja (in prva) zveza je namreč trajala 7 let, pri čemer pa lahko realno pogledam nazaj in priznam, da je bila le-ta srečna vse do bridkega konca (nezvestoba z njene strani). Preden sem spoznal trenutno partnerico (jaz sem njen prvi) sem bil malo manj kot leto dni samski, vendar si v tem času verjetno nisem 100% čustveno opomogel. Sedanja partnerica je izjemno radoveden človek in tako so v začetku najine zveze nastali pogovori o tem kakšno mora biti lepo razmerje in kakšno je bilo moje razmerje s prejšnjo partnerico. Na žalost pri tem nisem izbiral ravno negativnega opisa (na splošno sem zelo diplomatski človek – ne najdem nesramnih besed niti za svoje nasprotnike), temveč sem prejšnjo zvezo opisoval kot sem si ji zapomnil, torej realno in iskreno. Vse to je pripeljalo do tega, da je dekle sčasoma izgubilo samozavest in samospoštovanje ter razvila ljubosumje do bivše. Najin odnos se je nato spremenil v eno samo kreganje in očitanje. Sedaj se že kakšnih 6 mescev trudim (trudiva) popraviti svoje napake ter spremeniti potek najinega odnosa. V vmesnem obdobju, ko sva imela obdobja brez kreganja sem jo tudi zaprosil, vendar lahko sedaj rečem, da je to odnos celo poslabšalo – nekako do te mere, da mi je že dvakrat želela vrniti prstan, na kar se je sicer kasneje opravičila, da je odreagirala preveč impulzivno, ker je čustveno ranjena. Jaz vse to razumem, ker sem sam kriv za njene (najine) težave, vendar včasih ima moje razumevanje meje, ko enostavno čustveno ne morem prenesti njenega ljubosumja ter očitkov.

Predlagal sem nama obisk terapevta, vendar ali je sploh smiselno iti pri teh letih do terapevta, ali je lažje vse skupaj pustiti in si ustvariti novo življenje? Ali imava možnosti preobrniti potek najinega razmerja, ali bo celo življenje eno samo kreganje?

Spoštovani Patriot,

naj vam najprej odgovorim na vprašanji, ki ste jih postavili na koncu. Smiselnost obiska pri terapevtu se mi ne zdi povezana s starostjo; vedno se lahko naučimo kaj novega o sebi in svojih odnosih, kar nam bo koristilo ne samo pri konkretnem problemu, ampak tudi v prihodnosti; če ste mladi, toliko bolje, ker boste lahko to znanje in spoznanja uporabili takoj, ne da bi trpeli in čakali na, recimo, krizo v zakonu, krizo srednjih let in podobno. Ali je lažje vse skupaj pustiti in si ustvariti novo življenje, se sprašujete. Morda je na prvi pogled lažje; toda v resnici v noben odnos ne vstopamo kot nepopisan list, ampak s čustveno in miselno prtljago, ki so nam jo dali od najzgodnejšega otroštva in smo si jo nato še »bogatili«. Tudi vi ste v sedanji odnos vstopili po daljšem razmerju, ki se je končalo proti vaši volji. Morda ste to bolečino že predelali, morda še ne in je sedanje dekle začutilo v vaših sicer korektnih besedah nostalgijo, hrepenenje … mogoče samo žalost, ki si jo je v svoji negotovosti razlagalo narobe in se je je v strahu, da ni »dovolj dobra« za vas, lotilo ljubosumje. Torej se splača investirati energijo v kvaliteten pogovor (= v varnem terapevtskem prostoru, kajti vajino pogovarjanje v dvoje ni »varno« početje, je, kot pravite, »eno samo kreganje in očitanje«).

In nazadnje k vprašanju »Ali imava možnosti preobrniti potek najinega razmerja, ali bo celo življenje eno samo kreganje?« Dvomim, da bosta v odnosu, kakršen je zdaj, sploh imela priložnost prebiti vse življenje. Vsekakor pa možnost preobrniti potek vajinega razmerja obstaja. Razgraditi je treba napačna prepričanja in predstave, ki vama grenijo odnos, in seči k čustvom, ki vaju tako zelo obremenjujejo, namesto da bi jih zmogla sprejeti, jih brez strahu začutiti in smiselno uporabiti za poznavanje sebe, predelavo stisk iz preteklosti in seveda gradnjo odnosa na novo.

Ničesar ne moreta izgubiti, če stopita k terapevtu, lahko pa si olajšata sedanjost in prihodnost, kar smisel terapije tudi je.

Lep pozdrav in srečno,