Partner star 29, jaz 30, imava enega otroka. Partner zaprt vase in apatičen. Jaz bila vedno polna energije in vesela, ampak sedaj kot da sem se nalezla od njega njegove zaprtosti in nezainteresiranosti. Živimo z mojimi starši, če bi moj partner sprejel delo v tujini bi lahko uredila zgornje stanovanje, ampak on noče, kljub temu, da bi ob vikendih hodil domov dela ne sprejme. Jaz sem brezposelna, pošiljam prošnje, ampak dela ne dobim. On neprestano ponavlja kako bi bilo bolje, če bi tudi jaz delala ( kot, da tega sama nevem), ker potem bi lahko obadva prispevala k obnovi, tako pa bi on moral sam in kolikor vidim mu do tega ni. To me je zelo prizadelo, saj smo vendar družina in glede na to, da vidi da se s starši prepiramo, menim da bi lahko stisnil zobe in se potrudil vsaj v otrokovo dobro. Sem se poskušala lepo pogovorit, ampak ne gre, ker prav vidim da pogovora o tem ne želi, pravtako se ne pogovarja o drugih težavah, ampak jih enostavno pomete pod preprogo in obrne temo. Jaz tega enostavno več ne zmorem. Vem, da je pri meni problem komunikacija- hitro vzkipim, ampak sedaj obiskujem psihoterapijo in se trudim, včasih mi uspe, včasih pa še vedno planem. In tudi glede tega mi zna rečt, da očitno terapija ne deluje. Zdi se mi, da nisem slišana in da sem tako sama in vem, da počasi dobivam odpor do njega. Resnično se ne potrudi za nas, ne čustveno, ne finančno.

Spoštovana malamiška1983!

Prebijate se skozi zelo zahtevno obdobje, v katerem doživljate veliko nemoči, jeze, včasih tudi pravega obupa, saj se ne čutite razumljeno in slišano. Ko naletite na kakšen ciničen odziv, pa se v vas sproži tudi odpor, morda celo gnus. V hiši svojih staršev, s partnerjem in otrokom, a včasih imate občutek, da ste popolnoma sami, vse bolj oropana veselja, energije. Če kaj poskušate reševati, pa ne steče, zapletete se v konflikt, očitke, vzbujanje krivde, prelaganje odgovornosti. Radi bi našli pot iz tega začaranega kroga, saj čutite vse globljo odtujenost in najbrž vas je prav strah, kam vaša skupna pot pelje, saj vam manjka izkušnja, na kateri bi lahko gradili medsebojno zaupanje, bližino, varnost, povezanost … Obrnili ste po pomoč k psihoterapiji in vsaj tako poskušate poiskati pot naprej, si ovrednotiti globlje vzroke za svoj položaj, skratka, vesel sem, da ste pripravljeni delati na sebi in tem, da predelate svojo stisko.

Naj vam tudi sam poskusim dati nekaj odzivov in upam, da vam bodo odprli kakšno novo smer za razmislek. Po eni strani lahko začutim z vami, kako se morate počutiti, ko pri partnerju naletite na zaprta vrata, poskušate se pogovoriti, pa se umika, pometa pod preprogo, spreminja temo in podobno. Po drugi strani pa ne vem, kako mora biti možu ob vaših pričakovanjih, da naj gre delat v tujino. Razumem, da si želite narediti korak naprej v vašem družinskem življenju in da mora biti po svoje prav boleče se vsakodnevno zapletati v odnosu s starši, saj ne morete postaviti pravih razmejitev, vseskozi ste v čustveno zelo zahtevnem položaju. Doma, s kdo ve kakšnimi pričakovanji in pogledi staršev. Vse to je res frustrirajoče, najbrž globoko v vas tudi tli občutek sramu in nesposobnosti, ki je grozljiv in krivičen, saj se resnično trudite. Toda, ne vem, kako izrabljenega bi se počutil vaš mož tam v tujini, proti svoji želji, v dvomih, kaj se dogaja z vami, vajinim odnosom, otrokom … S stisnjenimi zobmi bi se spraševal, komu je v resnici mar zanj, kaj ima on od tega izgnanstva, kdo njega razume, kdo misli nanj … Verjetno ga je strah tudi, da vas dokončno izgubi, čeprav hkrati s svojimi odzivi pogosto naredi marsikaj, kar vaju odtujuje in v vas vzbuja odpor do njega, kot pravite. Mislim, da se tudi on čuti nemočnega, frustrianega, osamljenega in nerazumljenega, podobno kot vi in če bi vama uspelo narediti nekaj prostora, da si lahko kaj povesta o teh občutkih, bi morda lahko bilo nekaj za začetek reševanja tega zapleta, v katerem oba zelo trpita.

Drugo vprašanje, ki se mi zastavlja, je vloga vaših staršev. O tem poveste malo, zgolj nakažete. Kako vam je v resnici biti tam ob njih, v takšni situaciji? Za koga nosite vso to nemoč? Kakšen je njihov odnos do vašega partnerja? Ga sprejemajo, bi bilo za njih olajšanje, da bi odšel v tujino? Kaj za njih in za vas pomeni, da ste tam, z njimi, s šibkimi razmejitvami in po svoje kar naprej vpeta v nek sistem, pretok čustev, izpostavljena v vsem vašem doživljanju? Pa tako si želite ustvariti lastno družino, z razmejitvami, se postaviti na svoje noge … Sluti se, da ima to precej povezave z vašimi starši, vsaj enem izmed njiju, čustveno se v tej situaciji pripada, čemu/komu, to boste vi najbolje vedeli oziroma te vsebine predelovali na terapiji.

To, da hitro vzkipite, pa je nekaj zelo človeškega, saj se v vas nabira frustracija, veliko čutite, predelujete. Seveda si želite, da bi znala in zmogla imeti čutenja “pod kontrolo”, saj to negativno vpliva na vajino komunikacijo in tudi jaz vam ne želim reči, da je to v redu, a hkrati bi si želel, da ste glede tega nežna in sočutna do sebe, kolikor je mogoče. Ko se vam to zgodi in to zaznate, se preprosto opravičite, povejte, da vas je zaneslo in da se želite pomiriti in umirjeno pogovoriti. Dobro je, če boste krajšali čas, ki bo potreben, da se umirite in zregulirate telo. Glede tega vas spodbujam, da spremljate svoje telo in razbirate notranja stanja, čustva in telesne dražljaje, ter tako dobivate nazaj svobodo pri svojih odzivih. To je nekaj, kar želite razviti zaradi sebe, tudi zato, ker so takšne situacije za vas ponižujoče, boleče. Tudi pri tem, sem prepričan, vam bo psihoterapija v veliko pomoč.

Če povzamem, bi rekel le še to, da je to res zahtevno obdobje, vaša pričakovanja so velika, občutek pa je, da se čutite nemočno ob partnerju in ne veste, kako naprej, da bi prišlo do nekega premika v vajinem odnosu. Zelo težko bo, če vama ne bo uspelo razviti nekaj sočutja drug do drugega. Zdi se, kot da se oba globoko v sebi čutita nerazumljena in si želita, da bi drug drugemu končno podarila to izkušnjo. Morda imate v sebi še toliko moči, da partnerju ponudite roko (bi bilo za poskusiti s partnersko terapijo?), se poskusite približati, ga spodbuditi, da pove, kako je njemu, kako se tudi on trudi in prizadeva, a ne najde poti v odnos, do vas … Ob takšnem pristopu se morda odzove, no, upam.

Želim vam(a) vse dobro in upam, da se bo dalo kaj uporabiti.

Malamiška83,

Menim, da ni potrebno, da siliš moža, da investira v zgornje stanovanje v hiši tvojih staršev.
Menim, da bi bilo najbolje, da si vidva skupaj poiščeta eno malo garsonjero, kjer bo dovolj prostora za prvo pomoč za vse tri. S tem bosta ločena od staršev, ne bo potrebno vlagat kot samo v vajin žep.

Ne vem, zakaj pričakuješ, da bo on šel delat v tujino, za vikende hodil domov, zamudil trenutke njegovega otroka in tebe. Ti celo pričakuješ naj vlaga v stanovanje, ki niti ni pisano nanj. Mogoče si naivna, on pa previden.

Dejta raje vlagat v nekaj kar je vajina last. Saj razumem, da če živita s starši, da je smiselno, da pomagata pri nakupu na primer nove centralne, ker jo tudi vidva uporabljata….drugače pa če mu njegov občutek pravi naj ne vlaga pač ga pusti na miru in se raje oba odselita.
Seveda so tudi tasti in tašče katerim je v večini meri lahko zaupaš 100% ko vlagaš svoj denar, ampak on se je odločil drugače – nehaj ga morit.

Spoštovani g. Ganc ! Tako lepo ste odgovorili mali miški, me navdušili, zato bi vas tudi sama prosila za nasvet . S partnerjem sva bolj ali manj skupaj 5 let- to pomeni, da je on že večkrat označil najino vezo za končano, ampak to vedno stori le , ko je pod vplivom alkohola ,nikdar trezen ! Midva si že od začetka nisva kazala kake pretirane naklonjenosti, on je ravno takrat šel skozi težko fazo, ko mu je umrla bivša . večinoma sva se pogovarjala le o njegovi prvi in mojih doslej neuspešnih partnerskih vezah . Bila sva si bolj prijatelja, kateremu se izpoveš in nasloniš glavo na ramo … kaj vse sva prestajala, pa tudi, o otroštvu, ki je bilo za oba zelo kar težko- strogi starši itd. Iz tega je počasi zrasla tudi (nekakšna) oblika ljubezni oz. morda navajenosti, navezanosti. Dejstvo je, da sva oba nezadovoljna in nesrečna . Partner nikdar ni kazal kakih posebnih znakov, da me ima rad- to je zanj tabu . Razumem !- Mati mu nikdar ni rekla, da ga ima rada, niti ni tega pokazala fizično (poljub,objem). zato razumem, da mi tega ne zna dati .. pa sem mu povedala, kaj od njega želim, pogrešam, naletela pa sem ali na zid, ali pa se je branil z verbalnim napadom- npr.-ali hočeš, da pred teboj pogrnem rdečo preprogo ! Vsakokrat, ko omenim, da želim malo nežnosti z njegove strani, besedo, dotik ali morda kako pohvalo za dobro kosilo, pravi da od njega zahtevam preveč, ali zamahne z roko in molče odide . Seveda me vse to zelo jezi, sploh se ne počutim ljubljeno, počutim se tako zelo osamljeno . O težavah se ne želi niti pogovarjati, niti vzeti v roke kako knjigo na to temo, o kaki terapiji pa sploh ni govora- on ne bo tujim ljudem razlagal svojih težav . Hkrati pa trdi, da me ima rad, in če mi to pove enkrat, to drži in se mu ne zdi smiselno tega ponavljati, četudi ga prosim za to . Spolnih odnosov sploh nimava, samo dvakrat sva poskusila, pa ni šlo (ED). Zdraviti se ne želi, pravi, da je izključno moja krivda . Tudi o tem ne želi govoriti, čeprav sem mu obakrat rekla, naj se ne sekira, ne obremenjuje, in bom počakala nanj, ko bo želel . Je zelo ponosen in dejstvo, da mu nekaj ne gre ga tako zelo prizadane, da se zapre vase . Pika ! Razumem, da se ne želi pogovarjati, ker pravi, da ne ve kako naj se, katere besede naj uporabi, da pač nima besednega zaklada . Po drugi strani pa zna govoriti o vseh ostalih temah- vreme, politika itd. po več ur hkrati, tako intenzivno, da ga moram ustaviti, če želim priti do besede . Se pravi, zna se pogovarjati o vsem drugem, le o nama ne. Seveda je najina veza polna prepirov, ponavljajočih prekinitev, vse to pa me duši , prej vesela, odprta, družabna, zdaj večinoma jezna, žalostna, nesamozavestna … Moje vprašanje za vas pa je: ali mi prosim lahko svetujete, kako naj partnerju pomagam, da se odpre, pove, kaj ga moti, kaj si želi, po čem hrepeni : kadarkoli ga povprašam o tem, ni odziva . Vem, da je čustveno zavrt in žal mi ga je, ker trpi tudi sam, a mi daje vedeti, da ne potrebuje pomoči . Prebrala sem ogromno knjig, visela na vseh mogočih forumih, da sem spoznala zakaj je tak, kot je. Nočem ga spreminjati, želim le, da se nauči govoriti o svojih občutkih, saj sem prepričana, da bi marsikater konflikt lahko rešila midva sama ali celo preprečila, če bi mi povedal, kaj vse ga moti . Ja, tudi odlično zna kritizirati, kaka pohvala ali kompliment, tu se pa ustavi . Lepo prosim za nasvet, saj sem komaj letos opazila, da že tretje leto zapored padam v depresijo . Tu so tudi še drugi dejavniki, ampak stalna napetost zaradi najine težavne zveze mi že načenja zdravje … pa še to – oba imava 50 let … iskrena hvala za odgovor, ki ga nestrpno pričakujem in lep pozdrav

Spoštovana Darchy-Spitalar!

Odgovor moram žal začeti z opravičilom, saj sem bil zaradi številnih obveznosti dlje časa odsoten s foruma. Resnično mi je žal, da ste v svoji stiski tako dolgo čakali na odgovor, ki ste ga gotovo z zanimanjem pričakovali. Predvsem pa se bojim, da sem postal še eden izmed mnogih v vašem življenju, ki vas je pustil čakati, samo sredi stiske, nepomembno in vse bolj razvrednoteno. Podobno, kot se vam očitno dogaja tudi v partnerskem odnosu, saj vztrajno pričakujete odziv, zbližanje, iskren pogovor, namesto tega pa se zapletata v prepire, v katerih ostajata sama in globoko nerazumljena. Vsak vaš poskus, da bi v odnosu zaživela bolj povezano in iskreno, naleti na zid, “zabetoniran” s strahom in sramom. Vsi izrazi nežnosti so za partnerja očitno resnično ogrožujoči. Tako se ne počutite niti ljubljeno, niti zares sprejeto. To so resnično grozljivi občutki, ki, kot pravite, že spodjedajo in ogrožajo tudi vaše fizično zdravje. Če kdo, potem vam vaše telo govori neizbežno resnico, da je to za vas preveč, da se izčrpavate in morate nekako poskrbeti zase.

Stojite pred zaprtimi vrati. Kaj so ta zaprta vrata v vaših odnosih, ki jih očitno vedno znova poiščete? ” … moje doslej neuspešne partnerske zveze … Pred zaprtimi vrati sem obsojen na čakanje, na “milost”, da bo nekdo odprl in me povabil, me pogostil, se poveselil srečanja … Toda, kaj če trkam in čakam zaman? Kaj, če se vrata ne bodo odprla? (…strogi starši? …, zamahne z roko in molče odide … ) Kaj če bo začelo deževati in bom (znova) premočena in premražena? … sem opazila, da že tretje leto zapored padam v depresijo … Karkoli poskusite, se vam vrne v obliki nemoči in frustracije, jeze in žalosti. Pravzaprav je v vaših vrsticah čutiti eno veliko bolečino.

Vaše vprašanje se je usmerilo na to, kako pomagati partnerju, da bo spregovoril o sebi in svojem doživljanju in občutkih. Toda, ali ste prepričani, da je to v resnici vaša naloga? Seveda si tega močno želite, saj ste nenazadnje že kar nekaj truda vložili v ta odnos, se navezali in je misel na nov poraz verjetno prav strašljiva. Vseeno pa se je za vprašati, ali lahko pričakujete od sebe (!), da bi mu pomagala k temu, da vstopi v odnos z vami? Ena od misli, ki se mi ob tem kar sama hoče zapisati, je – kaj bi vi čutili, če bi se morali soočiti s tem, da v njegovem življenju niste dovolj pomembni, da bi zaradi vas tvegal ranljivost, iskrenost in globljo spremembo? Bi to vzeli kot svoj ali njegov poraz? Naj ponovim: bi to vzeli kot svoj ali njegov poraz? Bojim se, da svojo vrednost rešujete preko njega in tega, ali vama uspe. Toda, kaj če bi svojo vrednost poiskali v sebi? Kaj če bi se podali na pot spoznavanja, srečevanja in sprejemanja sebe? Če bi vi poskrbeli zase, razmislili o tem, kako v resnici želite preživeti nadaljnja desetletja svojega življenja? Hrepenie po nežnosti, ste pogumna, čuteča in izredno inteligentna 50-letna gospa, ki si morda nikoli ni dala priložnosti za sočutno srečanje s seboj, v katerem bi razklenila okove lastne nevrednosti in ponižanja. Ta korak je včasih najtežji, pravi kopernikanski obrat, a občutek imam, da bi lahko ogromno pridobili in končno zaživeli tisto vrednost, ki jo nosite v sebi, Darchy-Spitalar.

Priporočam in želim vam eno močno (individualno) terapevtsko izkušnjo, v kateri bi zares poskrbela zase. Menim, da je to v resnici tudi edini način, ki bi do odpiranja vrat pripravil vašega partnerja. Ženske, ki jo v sebi vi zmorete srečati, sprejeti in polno ovrednotiti, ne bo prav prijetno izgubiti. Ali bo takrat že prepozno, boste izbrali vi in pri tem pozorno prisluhnili sebi!

Srečno, D-S!
In še enkrat opravičilo za “moja zaprta vrata”. Lp,