Spostovani,

znasla sem se na koncu predora, iz katerega ne vidim izhoda.

Se pred nekaj leti sem bila energije in ljubezni do zivljenja polna studentka. Moji zivljenjski apetiti so bili ogromni, bila sem ambiciozna, nikoli osamljena.

Potem se je vse skupaj koncalo. Prva sluzba, prva nosecnost. Minimalna porodniska in 100% odvisnost od partnerja. Sedaj sme drugic noseca, porodniska bo spet zelo majhna, saj je med otrokoma tudi razlika v letih zelo majhna. Torej niti financno ne znese.

Ampak to je se najmanjsi problem. Partner je namrec dokaj uspesen v sluzbi – pac primerno letom, in s skupinimi prihodki bi lahko normalno ziveli. Sicer ne ostaja in resitve stvari, kot so stanovanjski problem, niti od dalec se niso vidne, amapk… place bodo sle ze gor.

Problem je, da sva nekje vmes midva povsem izgubila stik. Na zcetku je bil on cisti deloholik in sme ga tudi sama spodbujala, da se cibolje proda (oba sva se pod 30) – saj mu je pac delo ogromno pomenilo in bi bilo skoda, da gre vse to v nic. Potem je bila moja pordniska, v sluzbi nisem mogla kaj prida storiti, sja sme bila noseca… in zacelo se je kar predvidevati, da so otroci moja skrb, da mene kariera ne zanima.

Saj mi res ne pomeni toliko, ampak tisti odnos celotne okolice…nihce niti pomislil ni, da sem se jaz odpovedala celotnemu zivljenju, ki sem ga imela. Prijatelji, potovanja, ambicije. Nenadoma sem bila gospodinja z otrokom. Zdaj sem noseca gospodinja z otrokom – vmes sem bila dva meseca v sluzbi – kjer spet nisem mogla storiti nic. Tudi vpis na podiplomski studij sem zamudila. Otrok je v vrtcu – sicer sem ga mislila izpisati, ko bo drugi rojen, in ga imeti cez poeltje doma. Doma dela ni tako veliko, partne rmi pomaga.

Edini problem je, da sem povsem neizpolnjena. Hormoni mi divjajo, ne vem, kaj naj sploh sotrim, da postavim kosce mojega nekoc srecnega sveta skupaj.

Sedaj pa mi je partner zacel ocitati, da ga ne podpiram pri njegovi karieri. Ponuja se mu moznost napredovanja – pri placi bi se poznalo minimalno, pri delu pa ogromno. Vem, kako ga to osrecuje, vendar sem se zaradi nejga preselial v drug kraj. Tu preprosto ne znam najti stika. In sem tako sama. Nekaj evrov vec nama ne bo kupilo stanovanja, ena ura samote na dan vec pa je vec, kot sem sposobna preziveti.

Povsem sem na koncu. Najini prepiri postajajo prav neokusni. Najin otrok je razdrazljiv zaradi naju. Vceraj je med prepirom tako udaril v steno, da mu je zakrvavel prst, po tem pa se pljunil po tleh. Sicer je kulturen clovek, povsem zatrt custveno s strani svojih starsev. Danes sem pricakovala, da mu bo zal. Prestrasil me je na smrt. Pa mi je spet samo rekel, da ga nisem sposobna podpirati pri edini stvari, ki mu nekaj pomeni. Napredovanju. Niti opazil ni, da so bili vsi dogovori o deljeni porodniski preklicani, ko se jim je v sluzbi pojavila tezava.Da sem ga cakala tudi do desetih zvecer. Se zensko bi mu lazje oprostila.

Ne vem, ce se sposobna ostati v tej zvezi. Vceraj se mi je na poti iz vrtca otrok iztrgal iz roke in stekel proti cesti. Za hip sem pomislila, kako bi bilo, ce bi oba otroka kar izginila. Ze samo od misli na to me zvije. Vendar res ne morem vec. Nimam prijatelja, s katerim bi se lahko pogovorila. Moja mama je vse zivljenje prenasala tiranijo mojega oceta in se vedno jo. Ne vem, s kom se sploh lahko pogovorim. Samo tako zelo sama sem. In delam skodo nerojenemu otroku, ko cele dni jocem. Po mnogih letih spet razmisljam o samomoru. Vendar preprosto ne morem prepustiti mojih malih, nic krivih otrok cloveku, ki mu je sluzba na prvem mestu, moji mami, ki zivi ob tiranu… O njegovi mami pa raje ne bi, na sreco je otroci ne zanimajo in se ni opazila, da je babica….

pocutim se, kot da prosim za recept…

prosim, odgovorite mi, da obstaja….

Pozdravljena “ne zmorem vec”
Kajti to je neumnost. Seveda zmoreš. Iz tvojega pisma je razbrati tri zelo težko rešljive težave. In napisal sem težko, ne pa nemogoče. Vendar se sam kot “zakleti survivor” težko spopadem s tvojim mišljenjem o stvareh, ki te spremljajo v življenju. Še težje pa ti bom pokazal zlati žarek, ki te bo iz situacije, v kateri si se znašla pomagal najti izhod. Tako, da se boš morala pretežno zanesti nase. Zanašati pa se boš morala začeti takole:
1.) Nobenih trapastih misli o samomoru več. Imaš enega otroka, za katerega ne samo da je vredno, temveč MORAŠ živeti. In na poti je drugi. In nikakršne ne moralne in ne drugačne pravice nimaš, da s svojim končaš tudi njegovo življenje.
2.) Moški tvojega življenja je ogledalo svojih staršev. Ta ugotovitev, ki jo je nekoč na tem forumu napisala gospa JB, mi je zelo všeč. In tudi tu ne boš na silo, ali pa tudi zlepa pravzaprav nič spremenila. Sprijazniti se boš morala, da je tvoj možiček mamino dete, razpeto med teboj in mamo.In iz tega, ker njegova mati (sklepam na slepo) ni prav zadovoljna s sinovo izbiro…zadovoljna pa nebi bila, četudi bi poročil miss sveta…je njen odnos do vajine družine tak, kot pač je. Sirotej, ki pa v tem primeru nosi ime tvojega moža pa si ne zna pomagati. In se je zaradi tega zakopal v delo…samo da ima mir pred obema. Razen seveda v primeru, da nisem razbral čisto pravilno kaj pravzaprav govoriš oziroma hočeš povedati. Skratka, stvari boš morala z možem urediti sama. Bolani karieristi bi se sicer morali družiti s sabi enakimi. In verjetno se tvojemu možu to tudi dogaja. Pozabil je ne samo na tebe, prvega otroka in tistega prihajajočege. Pozabil je, da se je z zavezo skupnega življenja odločil za določene obveznosti, ki bi jih moral izpoljnjevati…pozabil je, da ima družino, pravzaprav. Katero je kot kaže zamenjal s službo. Kar se v teh časih pogosto dogaja. In ženske potem nasrkate hmmm…da to ni res.
3.) Finančne težave pa so itak del naših vsakdanjikov. Le natančno je potrebno oceniti s koliko penezov se da preživeti, pa če je potrebno tudi samostojno. Imam nekaj znank, ki so spravile svoje otroke in sebe v dostojno življenje z manj denarja, kot ga mesečno porabim za lastna razvajanja.

In nasvet, ki ti verjetno ne bo koristil:
Vsedita se z možem. Sama. Povej mu o svojih strahovih. Prosi ga (ojej), da te posluša brez prekinitve vsaj pol ure. Govori mu o vajinih skupnih začetkih in pričakovanjih. Skušaj mu dopovedati, da ni enota zase, temveč del družine. Samo neumnosti v zvezi s samomorom in podobnimi zadevami mu ne omenjaj. Kajti to spada v kategorijo čustvenega izsiljevanja. In takrat se vsaj mamini sinčki zakrknejo še bolj. In potem bodo ZARES nastopile težave.
Vem in čutim, da ti je zelo hudo. In soćustvujem s teboj. Ampak zavedati se moraš, da je v tvojem primeru mogoča zgolj ena pot. In to je pot preživetja. Nikakor pa ne pot vdaje. Saj nisi mogla vedeti, kam te bo pripeljala pot življenja. In sedaj si tu, kjer pač si. V prvi vrsti se skušaj postaviti na svoje noge. Dvigni svojo samozavest in se ozri in zavestno sooči s tem, kar imaš. Ponavljaj si, da si trdna in samozavestna. In da ti nihče nič ne more. In nato začni od tu naprej zlagati svoje življenje…kot Lego kocke, naprimer. Eno po eno in z brezmejnim potrpljenjem…če se ti zdi vredno, seveda.
V nasprotnem primeru pa enostavno spokaj. Kajti živeti v svetu neprestanih prepirov, očitanj in kakor čisto spodaj čutim tudi prikrite agresije, je nežno rečeno idiotizem.
Nerad bi ti vsadil miselni vzorec, ki pomaga v podobnih primerih. Ampak takole gre: Tvoje trenutno razmišljanje še vedno vodi v smeri brezpogojne podpore in predanosti tvojemu partnerju. In misliš, da drugače enostavno ne gre. In tu si ne morem dovoliti direktnega nasveta tvoji smeri razmišljanja, ampak na hitro ti bom navedel primer moje prijateljice, ki je bila v zelo podobni situaciji.
Imela sta se rada. Bil je težaven, a vseeno. …In potem se je zgodila nesreča. In ni ga bilo več. A je vseeno preživela, vzgojila svoje tri otroke, ki so ji sedaj v ponos. Štartala pa je z ničle. Še porodniške ni imela. In nikakršnega materialnega zaledja.
Ti si na boljšem. Tvoj mož je v “dobri službi”. Preživnine so kar znosne (sam jo z veseljem plačujem še sedaj, ko pravzaprav niti ni več zakonsko potrebno) in eno z drugim….bi še kar šlo.
Vem da govorim neumnosti. Pogovorita se. Ampak če se ne da…..
Veš kaj, tele moje besede nikar ne jamlji za suho zlato. Ker je v njih preveč revolta zaradi ljudi, kot naj bi bil tvoj mož. Pardon, kot ga ti vidiš in opisuješ. V najlepših letih bi se morali imeti lepo. In par ubogih evrčkov večja plača (ali pa celo par tisoč) je premajhno plačilo za zanemarjanje svoje partnerice, otrok in v končni fazi tudi sebe. Oh, saj kasneje nam je moškim žal. Le ena težava je…ne da se popraviti.
In zamuditi odraščanje svojih otrok zaradi službenih obveznosti je generalno gledano neodpustljiva neumnost. Ali pa prevzetnost. A te stvari spoznaš z leti.
Mah, dovolj. Zberi se, ne joči. Kajti dovolj močna si, da opraviš tudi s to godljo, v kateri si se znašča. In verjetno imaš ob tem vso moralno podporo vseh, ki smo prebrali tvoj klic na pomoč.
Gorazd.

Spoštovana gospa!

Kot je razbrati iz vaše zgodbe, se vam je svet začel podirati, ko je na svet prišel prvi otrok in so se vaše osebno življenje in z njim življenjske prioritete postavile na glavo, hkrati pa se je začel še krhati odnos s partnerjem oz. sta začela izgubljati stik. Ob vsem tem pa ste ostajali osamljeni, nerazumljeni in brez podpore v tujem kraju. Polni težkih občutkov, ki jih ni nihče bil pripravljen slišat in sprejet, pa čeprav so vsa ta občutja čisto normalna. Doživljali ste, da nihče ni cenil vašega truda in vlaganja, vaših odpovedi, vaših odloženih ambicij. Počutili ste se, da samoumevno, da je vaša dolžnost kar sprejeti stanje in se prilagoditi brez besed in brez sogovornika.
Že zgolj iz tega je razumljiv vaš obup, nemoč, občutki ponižanosti, nerazumljenosti in osamljenosti. Ki so se, kot je videti, razvili že kar v depresijo (kar glede na hormonsko ranljivost v nosečnosti tudi ne bi bilo nič čudnega), zato vam predlagam tudi vsaj preventivni obisk psihiatra ali poglobljen pogovor z vašim zdravnikom, ki bo lahko precenil, ali so potrebna tudi zdravila. Depresija je namreč bolezen, ki zahteva resno obravnavo.

Vsekakor pa zgolj zdravila ne bodo v globini rešila težave, ki je v prvi vrsti odnos s partnerjem, vaš odnos do same sebe in verjetno tudi odnos z vašo mamo oz. njen zgled, ki je zelo močan in ki ga zavračate, a se vam nehote kar ponavlja v življenju. Verjamem, da imate občutek, da ne zmorete več in vam takšnega partnerskega odnosa, kot je, res ni potrebno več dopuščati. Verjamem, da je v vas precej nakopičene jeze, za katero pa še niste našli pravega ventila, kako jo sprostiti. Prav tako za vsa ostala občutja – osramočenosti, ponižanosti, nevrednosti, nemoči in zvezanih rok… Predlagam, da temeljito najprej sami pri sebi razmislite in se nato odkrito in pošteno pogovorite s partnerjem – mu preprosto poveste, kako se počutite ob vseh teh vajinih življenjskih in družinskih ter službenih spremembah. Da od njega verjetno ne pričakujete toliko akcije in pomembnih sprememb, kot predvsem razumevanje za vašo situacijo in stisko. Da v njem spet najdete zaupnika in partnerja v pravem pomenu besede. Ker potem ga boste lažje podprli tudi pri njegovih ambicijah oz. bosta lažje našla skupni jezik. Lahko pa ga poskusite tudi prepričati, da se skupaj udeležita partnerske terapije in poskusita tako spet najti stik in ohraniti odnos. Terapevt vama je v tem primeru lahko v pomoč pri pogovoru, če ne bosta zmogla sama najti skupnega jezika (seveda, če je obema to v interesu). Tudi če v primeru, da on ne želi sodelovati, predlagam, da poiščete pomoč zase, saj je morate svojo stisko vzeti zares. Ker to dolgujete v prvi vrsti sebi, predvsem pa tudi otrokoma.
Prav tako vam lahko pomaga, če najdete še kakšno sogovornico, s katero lahko kaj rečete o svojem položaju, ki je trenutno zares stresen in naporen za vas.

Vse dobro in opogumite se!

Živijo,

ravnokar sem prebrala tvoje sporočilo in kot bi brala svoje misli, svojo stisko. Meni se dogaja isto, sem v tujem kraju, z 2,5 letnim sinom in noseča, povrhu pa mož, ki dela od jutra do noči. Vem kako se počutiš, kajti moja čustva me isto nažirajo in to postaja že prav moreče. Počutum se kot metulj v pajkovi mreži, ujeta, a izhoda ne vidim, posebno še sedaj ko sem drugič noseča. Bila bi vesela, če mi vrneš sporočilo, katero naj bi prišlo na moj el. naslov, tako se bova lahko razpisali in mogoče nama bo kaj pomagalo.

Do takrat pa čimveč pozitivnih misli.