ne zmorem bližine
Pozdravljeni!
Z možem sva skupaj 17 let. Zadnje leto pa je postalo prav mučno. On cele dneve dela, jaz skrbim za dom , družino in zraven še služba. Ni tukaj toliko besedno prepiranje kot so to tihi dnevi in zamere. Potem sledijo pogovori, dogovori, ki pa dolgo ne obstanejo. Vedno težje iščeva skupno pot. Že nekaj časa ga pregovarjam, da bi obiskala terapevta, vendar on ne želi. Bojim se, da nimava več dovolj moči, da bi zmogla sama reševati probleme. Vedno težje je. Kar me pa še najbolj muči… po zadnjem obdobju prepiranja, potem pogovoru in upanju na boljši jutri imam težave z njegovo bližino. Lahko se z njim pogovarjam, sedim, celo ležim v isti postelji, ne prenesem pa, da se me dotika. Če me že objame, se mi zdi prav mučno. On pravi, da zato ker ga nimam več rada. Da brez bližine, dotikov , spolnosti ne more živeti. Jaz pa sploh ne vem, kaj naj si mislim. Ali gre res za pomanjkanje ljubezni? Včasih sem prav jezna na sebe. Mislim si, da je od tega kriva prihodnost naše družine, otrok. Se želim prisili v to, da se ga včasih dotaknem… kje pa je še kakšna spolnost. Nikoli ni bil grob do mene. Pravi, da me še ima vedno rad. Jaz pa…ne morem preko sebe. Kaj naj naredim? Kako lahko rešim zakon in našo družino?
Spoštovana bw111!
Znašli ste se v hudi stiski in krivdi, ko po letih zakona, v katerem navzven ni opaziti kakih nasilnih ali grobih izpadov, ne veste več kako naprej. Med vama z možem je verjetno že pred kar nekaj časa nastopila praznina, zlasti čustvena, ki je za vas najbolj moteča in postaja nevzdržna, vse to pa se odraža tudi v vašem in s tem tudi vajinem intimnem življenju. Mož te čustvene praznine morda kot moški niti ne opazi in ne pogreša pogovorov o vajinih čustvih in doživljanju toliko, kot to pogrešate vi kot ženska. Morda tudi zamenjuje čustveno bližino in intimnost s spolnostjo in telesnostjo. On se verjetno zamoti z delom, službo in se čuti da je po celih dnevih pehanja za zaslužkom utrujen in upravičen do sprostitve v spolnosti. Vi ste prav tako po napornih dnevih v službi, poleg tega pa še v skrbi za otroke in gospodinjstvo utrujeni, izčrpani in čustveno povsem izpraznjeni. Tudi vi si želite sprostitve in nežnosti, vendar pred samo telesno intimnostjo potrebujete kot ženska veliko več pogovorov ( o vašem in njegovem doživljanju, o vaših in njegovih čustvih, o vajinem odnosu, pogrešanju, hrepenenju drug po drugem… – in ne le o različnih obveznostih in dogodkih, ki so se zgodili čez dan ali teden, po možnosti vsem drugim kot vama…), potrebujete veliko razumevanja, bližine, sprejetosti in čustvenega stika med vama. Če tega ni dovolj in se vi kot ženska ne počutite sprejeta, ljubljena in razumljena s strani moža, potem se vaše telo odzove zelo zdravo – z odporom do dotikov, objemov in še posebej do spolnosti. To je zelo normalen odziv telesa in prav je, da ste toliko v stiku s sabo, da si dovolite čutiti tudi odpor in ne-željo in se ne silite v dotike in objeme in spolnost, ker se boste lahko počutili samo še bolj prazno, zlorabljeno, ponižano in razvrednoteno. Prav je, da ne greste čez sebe. Nič ni narobe z vami in niste krivi, če tako doživljate. Ženska si brez čustvene povezanosti z moškim ne želi telesnega stika z njim, moški pa po naravi to lažje stori. V tem smo si različni, čeprav to ne pomeni, da si tudi moški ne želi čustvene bližine z žensko. Je pa prav ženskam lažje govoriti o čustvih in smo prav ženske tiste, ki preko (odpora) svojega telesa lahko popeljemo tudi moške v nov svet barvitosti, čustev in pogovorov o doživljanju in tako skupaj najdemo novo kvaliteto odnosa. Prav pa je, da začnete o teh vaših občutkih in vseh doživljanjih (tudi neprijetnih, ne le lepih) govoriti z možem, da ob njem najdete razumevanje in podporo, da mu poveste, da on ni kriv za to, da to ne pomeni, da ga nimate več radi in si še želite biti z njim… – da se on ne bo počutil krivega in zavrnjenega in prizadetega in užaljenega.
Napisali ste, da ne zmorete bližine – iz tega razbiram, da se počutite vi krivi in odgovorni za to (in še posebej za prihodnost vašega zakona in družine!), ker si ne želite več njegove fizične bližine – bolj prav pa bi bilo napisati – ne zmoreva bližine – kajti to še zdaleč ni samo vaš problem, pač pa od vaju obeh. Verjetno se o svojih občutkih, stiskah, prizadetostih, strahovih, bolečinah, nezadovoljstvu, doživljanju praznine, pogrešanju, spoštljivosti, dostojanstvu in podobnem nista navajena pogovarjati in vama bo morda to na začetku malo tuje in bosta imela morda nekaj težav. Ne obupajta, če pa vama samima ne bo šlo, pa res priporočam pomoč zakonskega in družinskega terapevta. Verjamem pa, da bosta z vztrajnostjo in z resnično željo po graditvi in krepitvi vajinega odnosa in s tem tudi vajine bližine počasi spet prišla do ponovne in še močnejše želje po bližini in intimi, tudi spolni.
Vse dobro vama želim.
