ne želim si biti več v tem zakonu
Lp.Ne želim si biti več v tem zakonu in rada bi zapustila moža.Najraje bi videla,da me takoj pusti oditi stran brez incidentov.V zakonu sem že 25 let in sem še mlada ampak ni to pomembno moža enostavno ne ljubim več že dolgo.Že dlje časa opažam ,da sem zelo sproščena kadar ga ni in ,da ostanem malo sama ,to ni ravno lepo slišati ampak tako je.Ne vem kaj bi naredila,da bi bilo čimmanj boleče.Občutek imam ,da me bo ta zakon zadušil,kot bi se počasi utapljala v vodi čeprav nimam doma ne pijanca,ne razgrajača in človeka,ki bi tekal za drugimi ženskami le preveč očetovsko se obnaša do mene občutek imam,da mu moram vse povedati kam grem ,kdaj grem in s kom grem.Rada bi se enostavno oblekla in odšla nekam za par ur brez ,da bi mi ta težil zaradi česa sem na določenem mestu.Bojim se psihičnih težav če bom še dolgo tlačila čustva vase in ne živela tako kot sama želim.Včasih mu dam o svojem nezadovoljstvu tako očitno vedeti,da me že prav čudi ta človek ne pogrunta v čem je problem.Se bojim ,da ne bom mogla nikoli stran!!!!
Ker jo bo spet vprašal kam gre…. 😉
Nekako je logično da po tolikih letih nismo več zaljubljeni kot smo bili prvi dan in da se je potrebno za odnos mogoče malo bolj potrudit kot pa se je bilo treba trudit v začetku pa vendar, zavreči vsa leta skupnega življenja zato ker ga zanima kam greš? Ni to malo pretirano?
Mislim, da je to le vrh ledene gore, nek izgovor s katerim bi rada opravičila (sama sebi) svoj odhod. Ta njegova zaščitniška drža te duši. Verjetno vse skupaj meji že na posestništvo, a vsemu temu si v veliki meri prispevala tudi sama, ker mu nisi na primeren način povedala/pokazala, kaj vse te v odnosu moti in si se raje v coni ugodja prepustila toku in sedaj si tam kjer si…. z eno nogo zunaj, misleč kako boš rešila težave. Raje kot na reševanje misliš na beg od težav.
Mogoče jih boš z odhodom celo res rešila na nek način, a zgolj zato ker z nikomer več ne boš tako dolgo kot si z njim in leta bodo naredila tudi svoje.
Ne vem, zakaj tega ne moreš naredit. Oblečeš se in poveš, kam greš. To se mi zdi odgovorno, če z nekom živiš. Verjetno imaš občutek, da mu moraš razlagat, zakaj greš tja in tja. Težava sedaj je, ker si mu že v začetku odnosa sploh dovolila, da te je tako “stisnil”. Ta del odgovornosti bi morala prevzeti nase, mu to mirno povedati in se pogovoriti o želenih spremembah. Meni se zdijo te težave enostavno rešljive, tebi pa se zdi, da se moraš ločit, zato, da jih rešiš. Dvomim, da imaš v tem odnosu tako malo moči, verjetno je bolj občutek, da je nimaš, ker si to predolgo dovoljevala in ti je občutek zlezel tako zelo pod kožo, da te je začel dušiti. Zdaj ti je beg edina rešitev. Odločitev pa je seveda tvoja. Dlje, kot se ena težava odlaša, težje jo dva rešita, saj je njemu očitno tako do sedaj ustrezalo, se je počutil bolj varno. Če bi se zdaj naenkrat stvari zasukale, bi morda res ustrezalo tebi, vendar bi se zdaj od znašel v težavah, nekem tesnobnem občutku, ko izgublja kontrolo. S tem se bosta morala spopasti, če želita skupaj rešiti težavo. Menim pa, da se vse da, če se pravilno pristopi.
Zato, ker je prepričana, da mu je to dolžna oziroma, ker jo je strah posledic, ki bi lahko nastopile, če mu ne bi dovolila. Verjetno je bilo podobno “ustrahovanje” v njeni primarni družini (njen oče-mati), kjer se je tega naučila, odučila pa še ne.
Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje. Napolnjujte čašo drugega, toda ne pijte iz iste čaše. Delite si kruh, toda ne jejte od istega hleba. Pojte in plešite skupaj in veselite se, toda vsak naj ostane sam, podobno kot je vsaka struna na lutnji sama, pa vendar skupaj odzvanjajo isti napev.
Podarite si srca, toda ne izročite jih drug drugemu v posest. Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca. In bodite skupaj, pa le ne pretesno: kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.
(Kahlil Gibran)