Lep pozdrav!

Star sem 27. Odnos z materjo je čisto na koncu. Ne glede na to, koliko sem se ji trudil postaviti meje. Vedno znova jih ne spoštuje ter hoče najti nek izgovor, da jih krši. Sedaj pridem na obisk 1- krat mesečno, ampak sedaj mi je pa dokur/…/

Človek, ki bi naj bil moj biološki oče, je katastrofa ter škodljiv, z njim nimam kontakta ter tisti malenkosten, ki je bil, bi ga najraje pozabil ali pa preprečil.

Ampak ne, rekel sem materi, da nočem nič slišat o njem več. No ampak včeraj mi je rekla, da je neka govorica in jo moram slišat, spet me je na finto … Rekla je, da je ima ta človek dolgove ter da mu bodo hišo rubili ter se “grdo ” obnaša do sorodnikov.

Ob tem sem občutil krivdo, kot da prikrito namiguje, da sem jaz kriv za njegove probleme, ker sem imel konflikt z njim, saj se je name spravil. Mislim, da hoče nekaj name spet prenesti, ne da mi miru.
Počutim se, da še enkrat na mesec ne morem iti domov, pa me tako podlo hoče obremenit. Škoduje mi lastna mati. Ne vem, kaj naj naredim, jaz samo nočem imeti nikoli kontakta s to osebo ter imeti svoje življenje. Pol me pa tako obremeni pa nekaj namiguje. Kako izdanega se počutim, samo trenutek sem nepazljiv pa takoj naredi! Kako grdo je to. Razmišljam, da se ne bi nikoli več vrnil domov, da zdaj si je pa še tisto malenkost naklonjenosti zapravila. Ne bo iz mene naredila žrtve.

Spoštovani Nekdo.!

Razumem vas, da je dogodek, ki ga opisujete, za vas očitno predstavljal tisto “kapljico čez rob”, ki vam daje misliti, da bo potrebno odnos s staršema postaviti še na malo drugačne temelje. V vas je prebudil ogromno ene jeze in besa ob doživljanju, da nekdo spet ne spoštuje vaših mej, vaših potreb. Verjetno pa je pod temi burnimi čustvi ogromno ene nemoči, strahu pred tem, da boste spet povoženi, da se vas bo spet v nekaj “sililo”, in žalosti, ker še vedno nihče ne razume, kako vam v resnici je. Kar pa je zelo zdrav odziv – ki vam pravi, da je skrajni čas, da zares poskrbite zase.

V bistvu govorimo o dveh odnosih – o vašem odnosu z mamo ter odnosu z očetom. O očetu, pravite, da nočete slišati nič ter nič z njim imeti, ker je “škodljiv”. Pravico imate tudi “ne imeti odnosa” z njim, če ste se tako odločili, ker ste presodili, da vam ta odnos škoduje – kar pomeni, da vam ni potrebno o njem ne poslušati novic, niti ga sreč(ev)ati. To je še najbolj enostavno narediti. Tisto, kar je pri tem veliko težje, je “izbrisati ga iz čustvenega življenja” – to je skoraj nemogoče, ker “kri ni voda” in ker so negativna čustva včasih veliko močnejše “lepilo” kot pozitivna. To opažate tudi vi, saj vas sicer materina drobna pripomba o njem, ne bi toliko iztirila oz. si je ne bi dovolili vzeti kot obliko čustvenega pritiska na vas preko vzbujanja krivde, temveč res zgolj kot drobno informacijo. V teh okoliščinah vam lahko samo čestitam, da ste se uspeli toliko osamosvojiti, da ste se odselili na svoje. To se mi zdi prvi korak tudi na poti čustvene osamosvojitve (zanjo pa ni zadosti fizična ločitev).

Očitno je bilo in je še v vaših družinskih odnosih veliko čustvenega izsiljevanje ter tovrstnih pritiskov, da ste se tako dobro strenirali “brati med vrsticami”. Če prav čutim in razumem, je bil to tudi eden glavnih dejavnikov, da ste omejili odnos z vašo materjo na max 1-krat mesečno srečanje. Kar je tudi čisto ok, če ste čutili, da je to edini način, kako se lahko zaščitite pred čustvenimi pritiski in manipulacijami, ker očitno dogovori in učinkovite prošnje za spoštovanje vaših potreb niso bile (dovolj) učinkovite. Občutek je, kot da doživljate odnos z mamo kot eno veliko “zlitost”, kot da vas ne pusti odrasti in se osamosvojiti. Ne vem, koliko vaša mama čuti, kako zelo občutljivi ste na njene besede – predvsem vse tiste, ki jih ne izreče, jih pa vi čutite … (čustveni pritiski, manipulacije). Vendar konec koncev – ona ima pravico govoriti, o čem pač želi, vi pa imate pravico poslušati, kar želite, ter ne poslušati, česar nočete. Vendar tudi tu velja – prekinitev stika še ne pomeni, da smo čustveno osvobojeni starih čustvenih vzorcev …

Zato mislim, da je pa res čas, da si dovolite zares poskrbeti zase, živeti svoje življenje in ustvariti svojo družino. Vse to pa bo veliko lažje, če si boste prej dali možnost predelati stare družinske travme ter se tako toliko osvobodili starih čustvenih vzorcev, da se boste zmogli mirno upreti maminim namigujočim informacijam s preprostim odzivom: “Res me to ni zanimalo, niti nisem hotel tega slišati. Ko to praviš, se začnem počutiti krivega in dolžnega. Vendar vem, da je prav, da je tako, kot je. Oče bo poskrbel zase, jaz pa moram zase.” ali pa: “Drugič bi te prosil, da mi res ne prenašaš govoric o očetu, kot sem te že prosil, ker me to samo obremenjuje. Rad bi končno zaživel svoje življenje, brez večnih občutkov krivde, ker vem, da nisem odgovoren zanj.”

Vse to pa boste lažje naredili, ali ob pomoči kake dobre knjige (npr. o čustvenih razmejitvah priporočam Čustveno izsiljevanje (avtorica Susan Forward), za ozaveščanje vplivov družinskih odnosov npr. Srečal sem svojo družino (Christian Gostečnik) ali pa je morda še najlažje vztrajati na tej poti ob dobrem terapevtu, ki vam lahko nudi oporo takrat, ko je potrebujete, ter vam pomaga ohranjati trezno presojo ter graditi lastno samozaupanje, ki je pri vas očitno na zelo trhlih tleh. Ker verjamem, da je sicer zelo težko v vaši situaciji obdržati “zdravo pamet in mirno kri”. Glede na to, da ste še izjemno mladi in je pred vami še veliko let, bi bila naložba v vaše “čustveno in duševno zdravje” zelo smotrna – tako za vas osebno kot gledano z vidika družine, ki ste si jo ali pa si jo boste ustvarili, saj se sicer taka nepredelana čustvena bremena znajo kar prenašati iz generacije v generacijo. Predvsem pa vam želim, da poiščete zdravo družbo, ljudi, v družbi katerih se dobro počutite ter med njimi lahko trenirate tudi zdrave odnose in kako v njih na zdrav način poskrbeti zase.

Veliko poguma in modrosti na tej poti!

Pozdravljen Nekdo

ko berem tvoj problem, je edini normalen odgovor ta, ki ga ti ne želiš slišati. Namreč tvoja mama ne dela žrtve iz tebe, ampak sam si naredil žrtev iz vse situacije ”rekla, slišala, govorili…” Baje, da nihče ni prišel k tebi in te fizično poškodoval, zmerjal in tako naprej. Mama pač govori. ..in govori….ti pa boš prekinil vse stike….a je dobra odločitev? Seveda ne, to je le začasno bežanje. Taka burna reakcija kaže na to, da še ne veš kako se spoprijeti.

Seveda se lahko umakneš, si poiščeš pomoč, ker imaš v sebi veliko tako imenovanih sprožilnikov slabega počutja in posledičnih preburnih odločitev.
Kar dela biološki karkoli ga hočeš imenovati, seveda ni tvoja stvar in lahko vse slišano vzameš le za informacijo. Seveda te informacije ne rabiš, to si že povedal, vendar se materi zdi nujno, da ti jo pove, ker ne razume zakaj ne želiš te informacije. Kaznuješ jo tako, da enostavno izgineš – prav ok umakni se, vendar se umakni zato, da odrasteš v mišljenju in sprejemanju informacij – kanaliziranju….saj razumem, da je tvoja reakcija čisto naravna in logična, ko ne veš kaj bi s tem.
V tem času tvojega umika, bo tudi mati imela čas že enkrat razumeti, da informacije o bivšem ne zanimajo nikogar drugega kot samo njo.

V življenju rastemo tudi na podlagi tega kar se tebi zdaj trenutno dogaja. Poišči si pomoč – toplo svetujem iz razloga, ker boš najmanj škode naredil sebi in svoji prihodnosti, torej stikov z drugimi ljudmi, ki te še čakajo. Naučiš se ”predelati” stvari, vzeti jih drugače kot jih zdaj jemlješ.