ne vidim vec smisla
Pozdravljeni!
Evo mene zopet se vam obračam, a tokrat z čisto drugo tematiko, ki me bremeni že več let in teh okov se nikakor ne morem rešiti. Namreč situacija je sledeča:
Sem precej mlad fant, zdrav, uspešn v šoli, z veliko prijatelji(takšnimi ali drugačnimi), da ne dolgovezim navzven izgledam kot zelo pozitiven, nasmejan, human človek, vse dokler se ne poglobim v sebe in se spopadam z problemom, ki me mori, ki me psihično ubija že vrsto let in to je, da si nikakor ne morem najti dekle. To je pač področje, ki mi nikakor ne leži in ne leži, ki me je že pripeljala v slepo ulice iz, katere preprosto več ne vidim izhoda. Vam se bo to verjetno zdel zelo majhen problem(kar je v primerjavi z drugimi težavami), ampak je res sila naporen. Parkrat sem že poskusil, da bi vzpostavil stik z kakšno punco, ki mi je všeč, na začetku je vse potekalo tako kot treba,a na koncu se je vedno zlomilo. Ves trud je bil vedno neuspešen in vsak ta neuspeh me vedno zlomi in vedno se mi v glavi zasujejo vprašanja ( Ali sem res tako nesposoben/grd/neumen/, zakaj se dogaja to ravno meni, medtem ko pa drugi brez večjih problemov pridejo do resnega partnerja?). Včasih se tudi vprašam, ali bom celo življenje sam, brez otrok (otrok sem si vedno želel meti in ne vem kako bo, če mi bo tako šlo). Dostikirat se tudi vprašam, a ima sploh kaj smisla, da nadaljujem, z bilo čim, saj res ne vidim več smisla v ničemer, če se mi tu stanje ne izboljša (kar nisem v zadnjih 5 letih niti malo napredoval)? Vsakega komentarja, nasveta, pozitivne kritike bi bil vesel in samo, da veste vi ste edini, ki sem delil z vami to zgodbo….
Nisi napisal nič o tem, kaj se je zalomilo. Kako ti naj svetujemo, če ne vemo, kaj se dogaja? Zgornji nasvet se mi ne zdi preveč koristen. Poskusit bit flegma, če v resnici nisi flegma, nima nobenega smisla, saj te občutki še vedno vodijo do tega, da se drugače odzivaš. Zakaj bi jih torej skrival? To ni rešitev. Povej kaj več o sebi o svojih “polomijah”.
Imam isti problem. Enkrat je bila na tem forumu že podobna debata na to temo in mi je odprla oči. Od takrat naprej tudi iščem rešitev v tej smeri, čeprav je še nisem našel… ;)))
Čisto na kratko, mogoče je tudi tvoj problem v tej smeri. Fant in punca prideta skupaj zato, ker sta si privlačna. Privlačnost je tista ključna in edina pomembna beseda. Ne pomaga ti, če si priden, pošten, deloven, iskren, zdrav, pozitiven, human, uspešen v šoli… nič ne pomaga, če v sebi ne najdeš privlačnosti. Celo več, omenjene lastnosti (poštenost, pridnost, korektnost, humanost, resnost, zanesljivost, pozornost itd.) so pri puncah v neki meri sicer zaželjene, ne smejo pa biti preveč izrazite, ker se ti sicer “obrnejo” v negativno – postanejo neprivlačne. To se je zgodilo oz. se dogaja meni.
Drugače povedano, če si dober fant, to niti slučajno ne pomeni, da si tudi privlačen moški. Jaz sem (pre)dolgo časa rabil, da sem to dojel… sedaj morem samo še rešitev najdit. Na nek način bom mogel stopit korak nazaj… iz vseh teh sicer pozitivnih lastnosti bom mogel “potegnit” ven neko privlačnost. Nekaj, kar bo privlačilo, ne pa odbijalo.
Je pa izjemno zoprna situacija, te razumem. Imaš cel kup pozitivnih stvari, ki pa odbijajo, namesto da bi privlačile. Treba bo najdit način, da si to obrneš v pozitivno smer, ne pa da se ti vrača kot nek bumerang direktno v glavo, kot se dogaja meni.
Ko celo življenje poslušaš same pohvale v stilu “kako si ti priden”, “kako si ti pošten in zanesljiv”, “srečna tista ki te bo dobila”, “ti si za poročit”, “kako si ti dober človek”… itd. Realnost je pa čisto drugačna, punce bežijo, namesto, da bi prihajale. Če malo pretiravam, namesto, da bi se teple zate, bežijo vse stran… :)))
Bom tudi jaz vesel, če se razvije debata v tej smeri… zaželjeno je tudi mnenje punc, predvsem me zanima tisto o privlačnosti
LP, Mel
Težava je v tem, da punce ne bežijo, ampak samo dajejo tak vtis, zato ker nezavedno ob sebi želijo stabilnega in samozavestnega moškega, ki jih bo razumel in ne bo stisnil repa med noge, vsakič, ko se malo nakremžijo. Če ob vsakem umiku verjameš, da ženska beži od tebe in se zaradi tega smisliš samemu sebi, ker misliš, da ji nisi privlačen, potem bo pač do tega res prišlo, saj ne želi takšnega moškega ob sebi. Če pa pogledaš malo v ozadje in poskušaš njene reakcije razumet, si jih ne boš vzel k srcu, pa boš morda razumel, zakaj se tako vede in morda celo ugotovil, da je tudi ona negotova, prestrašena in išče le občutek varnosti. Ženska potrebuje občutek, da je razumljena, da je sprejeta tudi kadar ni najboljše volje, da se moški takrat ne umakne, ampak jo poskuša razumet, jo morda potolažit, ji prisluhnit itn. To te dela privlačnega. Seveda te lahko naredi privlačnega tudi samo videz, ampak verjemi, da take ženske, ki jo na tebi privlači samo videz, si ne želiš. Vse tiste lastnosti, ki si jih zgoraj naštel pa šele po vsem tem pridejo v veljavo in so seveda lahko zelo cenjene, če jih tudi sam pri sebi dovolj ceniš.
Marko,
Ampak težava (vsaj moja) je v tem, da ne dobiš sploh priložnosti, da bi to pokazal. Jaz nisem tak, da bi stisnil rep med noge, itd. Meni ni problem ženski prisluhnit, se z njo pogovarjat, ji stat ob strani, ji dat občutek varnosti… meni je jasno, da življenje ni pravljica in da si punce oz. ženske vse to želijo. Pri meni je bolj problem, da ne dobim niti priložnosti, da bi vse do pokazal oz. dal. Zakaj pa punce tako “bežijo” v tem smislu, morem pa še ugotovit… ;)))
Pri meni osebno gre bolj za tisti občutek, ko imaš praktično vse, kar naj bi si ženske vsaj v teoriji želele, v praksi pa gre potem vse mimo
LP, Mel
Zdaj te pa ne razumem. Praviš, da niti ne dobiš priložnosti (mimogrede zapriložnost bo treba tud kaj storit), po drugi strani pa praviš, da v praski gre vse mimo. Kako gre mimo, če do prakse sploh ne pride?
Evo, punce. Pišite jima. Fanta si resnično želita resnega razmerja in sta za to pripravljena veliko storiti. Iz napisanega mi izgledata čisto OK 🙂
Nekoč sem na zabavi ujela naslednji komentar neke punce: “Uh, saj je čisto uredu fant in simpatičen, ampak pleše pa obupno in čisto zanič…..”
S tem sem hotela le povedati, da je veliko malenkosti, ki naredijo fanta zanimivega in privlačnega za punce. Res pa je, da se “gliha” vedno najde skupaj, treba je le malo potrpeti, jo iskati – in najti.
Me pa zanima nekaj. So bile pa v vajinem (Matrix07 in Mel 1) tudi punce, ki pa jih vidva nista marala, kajne? Če je tako, potem gre pri vama za neko blokado v duši ali za pričakovanja, ki so vama jih morda vsadili celo starši….
Drugače pa: poslušajta Marka! On ve vse o nežni ženski dušici in mora biti odličen partner 😉
Upam, da ne bo Matrix07 jezen, ker smo šli na moje probleme… ;)))
Gre se za to, da se punce zelo hitro umaknejo, še preden jaz dobim priložnost, da bi vse te moje lastnosti pokazal. Ko rečem priložnost, tu ne mislim na eno pijačo, ampak imam v mislih nek daljši čas, da se z nekom res spoznaš in se pokažeš v pravi luči. Mogoče se preveč išče tisti šus s strani punc, da bi že prvi trenutek mogla bit neka nora privlačnost, itd. Ne damo eden drugemu tistega časa, ki je potreben, da nekoga res spoznaš, se mu odpreš, itd.
Pa sem pomislil v to smer, da imam mogoče določene lastnosti preveč izrazite (preveč sem skrben, preveč razumevajoč, preveč neproblematičen) – da te lastnosti enostavno niso privlačne, čeprav so pozitivne. V tisti debati pred časom je bilo rečeno, da si ženske želijo nek šus, neko “norost”, mogoče celo “umazanost”… pri meni pa, kot da je vse preveč umirjeno, preveč “čisto”. Kar je sicer pozitivno, ni pa privlačno. Kot da mi mogoče manjka malo tiste predrznosti, umazanosti.
Ker tega, da sem jaz v redu fant, mi ni nobena zanikala… ampak jih je to prej odbilo, kot pa privlačilo.
Vem, da nekaj delam narobe, sem tudi dojel določene stvari v tisti debati pred časom. Zdej iščem samo še rešitev… ;)))
Upam, da nisem preveč zmedeno napisal vsega skupaj… :)))
LP, Mel
Pri meni to ni problem, da nikakor ne dobim priložnosti, jo dobim, a se pogosto pri tej priložnosti vedno zalomi. Ko sem dobil prvič priložnost pri dekletu(seveda, me je kasneje zavrnila) sem kasneje prišel do ugotovitve kje sem ga zalomil. Ko sem še po tem dobil par priližnosti, sem tisto napako, ki sem jo naredil prvi ta prvi odpravil, a je bilo to tudi neuspešno. Vse je kazalo na dobro, dokler me iz čistega mira niso začele ignorirati. Ni mi problem, da me zavrne problem mi je, da jaz sam ne vidim ravno nekega vzroka temu. Nekaj časa poteka vse normalno potem, pa od enkrat konča z komunikacijo.
Še sam ne vem, ali se do njih obnašam preveč prijateljsko, ali pa začutijo mojo nesamozavest( ki je navzven nikakor ne pokažem), ne vem, skratka vem samo, da me to utruja. Pri tem se mi pa porajajo razno razna vprašanja…
Jaz mislim, da tako kot se obnašaš, je čisto v redu, le negotovost, ki jo ob tem obnašanju pokažeš, lahko kakšne punce prestraši, ker so same še bolj negotove. Ob se pa si verjetno želiš nekoga, ki te bo sprejel takšnega kot si, zato se morda preveč trudiš ugajat drugim in premalo delaš na sprejemanju tega, kar si. Ni nujno, da sploh kaj delaš narobe. Morda le to, da se v svoji negotovosti preveč ukvarjaš s sabo, pri tem spregledaš tudi negotovost dekleta, kar je logično. Ko boš dovolj verjel vase, bo tudi punca, ki bo to cenila prišla na pot in bo to opazila. Seveda pa ne moreš pričakovat, da boš vsaki všeč. Verjetno si tudi sami želiš le eno ta pravo, ki te bo v celoti sprejela in eno takšno, ki si bo želela le tebe. Morda res prehitro preveč pričakuješ in potem postaneš negotov. Morda ni res, da si punce želijo takoj tisto močno privlačnost, ki si ji ti tako želiš vzbuditi v dekletu. Morda celo je tam, ampak punca znajo počakat s tem priznanjem in ga skrit za določen čas. Več potrpljenja torej priporočam.
Marko, se poploma strinjam s teboj, vedno se preveč trudim, da bi čimveč pomagal ostalim, a na sebe pa kar dostikrat pozabim.
Mogoče pa tudi sam ne zaznam pozitivnih signalov, ki mi jih daje dekle, ali jih pa nisem sposoben zaznati, ne vem več, še vedno se iščem in nikakor se ne najdem.
Mel1, nič ne bom jezen, tema ni namenjena samo meni, ampak osebam z enako/podobno problematiko, kot jo imam jaz.
@ Milamadona,
Me pa zanima nekaj. So bile pa v vajinem (Matrix07 in Mel 1) tudi punce, ki pa jih vidva nista marala, kajne? Če je tako, potem gre pri vama za neko blokado v duši ali za pričakovanja, ki so vama jih morda vsadili celo starši….
Ne rečem, da jih ni bilo, vendar so bile te punce v zelo veliki manjšini. Niti nebi rekel, da jih nisem maral, enostavno nismo bili za skupaj (karakterno) ali pa je bila kakšna druga ovira (osebno sem npr. proti zvezam na daljavo)
Bolj me “skrbijo” hitri umiki tistih punc, s katerimi sem se zelo lepo ujel in mi nekako niso dale priložnosti, da bi se boljše spoznali in posledično mogoče prišli skupaj. Se mi je že dogajalo, da sem bil s kakšno punco tudi do 3 ure na sprehodu, je bilo prijetno, lepo… potem pa kar naenkrat umik iz njene strani. In je bil tisti zoprn občutek, ko ni bilo nič narobe, ampak se je kljub temu pri prvem srečanju vse končalo, ker se enostavno ni želela spoznavat naprej. In sem na ta način “izpadal” iz igre, čeprav sem si te punce želel boljše spoznat. In če si ne daš tistega časa, se enostavno ne moreš spoznat in posledično tudi oseba na drugi strani v tebi ne more odkrit tistega, kar ti v sebi nosiš.
Če izdam majhno skrivnost, sem tudi sama svojega bodočega moža najprej zavrnila. Danes mi pomeni vse na svetu. Bil je tako ljubezniv, vztrajen, odločen, da bom njegova, da se mu nisem mogla več upirati.
Hvaležna sem mu, ker takrat ni obupal ob moji zavrnitvi ampak je vztrajal. V tem sem videla, da me ima resnično rad. In nisem se motila.
Iskreno upam, da bosta iz moje izpovedi našla tudi nasvet zase.
Mislim, da vseeno ne. Vsaj v tem smislu, da me zanima tako šport, glasba, rad hodim na sprehode, izlete, koncerte, kakšno zanimivo razstavo si tudi rad ogledam. Nasploh sem odprt človek, tudi za nove stvari
Bi se pa kakšni karakterno bolj divji punci moje življenje lahko zdelo tudi dolgočasno, čisto možno. Ali pa da bi mojo umirjenost ona doživela kot dolgočasnost. Tudi bolj redkobeseden sem. To so vse možni vzroki, ker ljudje stvari čutimo in doživljamo drugače.
LP, Mel
Dragi Matrix07,
rekel si, da v praksi imaš skoraj vse, kar si ženske želijo. Torej, predvidevam da si simpatičen, razgledan, deloven, itd itd. A iz tvojega pisanja, se mi zdi, da ti primanjkuje tistega najbolj pomembnega, to je samozavest, sproščenost, spontanost. Iz tvojih besed se da razbrati, da si dokaj “zategnjen”, mogoče celo dolgočasen.
Res je – da ženske ljubijo poštenost, prijaznost, pozornost, saj jim to daje občutek varnosti. Vendar…če ni akcije, če ni dinamike, če ni strasti – potem tvoje “zlate” lastnosti nimajo nobene vrednosti.
Verjetno si večkragt opazil, kakšnega playerja, ki uspešno osvaja dekleta. Ta player mogoče sploh ni lep, niti ni šolan, mogoče je celo barabica. Dejstvo je, da bo (skoraj vsaka) ženska prej izbrala zabavljača (pa čeprav mogoče nima vrlin, po katerih mi vsi hrepenimo), kakor poštenega, umirjenega, celo prestrašenega dečkota – pa čeprav je mogoče ta lep, kakor slika, ima štelčino za dol past, je razgledan itd.
Ženska ne mara, če je moški preveč ustrežljiv, niti ne mara, če moški prepušča vse odločitve njej. Res je, da je v naravi ženske, da rada ukazuje, da ima rada, da je po njeno – ampak to pride kasneje, ko nastopi razmerje. 🙂 V samem začetku pa je dobro, če si ti tisti, ki vodi igro. Torej ti predlagaš, kam bosta šla na izlet, ti moraš biti leader. Leader je pa lahko samo nekdo, ki je siguren vase, ki je samozavesten, ki verjame v sebe, v svoja znanja, sposobnosti – to tudi daje občutek varnosti.
Npr. prideš z avtom po njo in jo vprašaš “Kam bi rada šla danes, ljubica?”. Napaka!
Ko prideš po njo, ji energično in samozavestno rečeš “Imam plan, kam te bom peljal. Boš videla, da ti bo všeč”… V tem smislu. To ji bo narisalo nasmešek na obrazu, spraševala se bo, všeč ji bo. Nato jo odpelješ nekam, kjer je tebi poznano, kjer si ti domač, kjer se ti počutiš sigurnega, ji t predstaviš, razkažeš, vmes poveš kakšno anekdotico ipd. To je tista dinamičnost, energičnost, privlačnost, o katerih sam govoriš, da ti je primanjkuje.
Skratka, ne bodi ustrežljiv v vsem in ne prelagaj vseh odločitev na njo. Kljub temu da smo ženske danes zelo emancipirane, pa še vedno rade prepuščamo vlogo leaderja moškemu. Vloga leaderja ji daja občutek varnosti, daje ji občutek da ima ob sebi močnega, sposobnega moškega. Moškega, ki se znajde v vsaki situaciji.
Mogoče zveni paradoksalno in mogoče misliš, da imajo samostojne ženske rade podredljive moške, pa ni tako. Bolj je ženska samosotjna in neodvisna, bolj si želi ob sebi tudi takšnega moškega. Nobena samozavestna ženska si ne želi ob sebi “copate”. Meni se pa po tvojem pisanju zdi, da znaš bit copatica – to je skrajno dolgočasno za žensko.
Vem da ni lahko, niti enostavno, a poskusi biti bolj odločen, bolj energičen in predvsem spontan. Ne ubadaj se toliko s tem, kaj bo ona rekla, kaj bo ona mislila, kaj bo njej všeč – ker s tem se ji na nek način podrejaš.
Bodi to, kar si. Torej, če ti je nekaj blazno smešno, se nasmej na ves glas, ne zadržuj se. Če v kafiču, kjer sedita, zašpila nek komad ki je tebi blazno všeč, to povej, zamuvaj malo in se ne zadržuj misleč “joooj, mogoče pa njej ni všeč”. S takim obnašanjem konstantno tajiš samega sebe.
S tem, ko naglas kažeš, kdo si, kaj si, kaj ti je všeč in kaj ti ni, izkazuješ da si trdna oseba, s karakterjem. To bo vsekakor pri ženski bolj zašpilalo, kot pa če boš konstantno igral “polikanega”, pridnega, ustrežljivega moškega.
Resda so to majhne, banalne stvarčice, ki pa tvorijo neko celoto. In te majhne stvarčice so zelo odločilne.
Poskusi biti bolj spontan, bodi ti. Ne razmišljaj o tem, kaj si bo mislila, ker s tem se oddaljuješ od sebe, posledično tudi od nje.
Vso srečo! 🙂
No vseeno pa je treba bit pri tem malo previden. Če bo moški prepogosto ali celo vedno želel bit leader, potem ženski ne bo ostalo nobenega prostora za izražanje svojih želja in se bo kmalu začela počutit ujeto, kar pa seveda pomeni samo začetek konca nekega odnosa. Mogoče je na začetku, ko je privlačnost visoka in zaljubljenost na višku, še tole za spregledat in se nam zdi atraktivno, privlačno, potem se pa ženska kmalu začne spraševat, ali bo sploh še prišla do svoje besede, ali bo sploh kdaj kaj še po njeno ali bo samo on določal, kam it, kako preživet dan itn.
Jaz zagovarjam, da se upošteva želje obeh in to od samega začetka. Na začetku glumit neko samozavest in ženski na ta način kazat svoj pogum nima smisla. To se da tudi drugače, to je tako, da stojiš za svojimi besedami in jih izražaš tudi skozi dejanja. Če so njej besede všeč, ji bodo dejanja še toliko bolj. Torej je potrebno ujemanje pri načinu razmišljanja in pogledu na svet, odnose in vse ostalo.
Enako pa velja za žensko, da naj bo na začetku previdna pred takimi “leaderji”, ki ji tudi kasneje ne bodo dali dihat, ker se bodo ob tem počutili manjvredne, saj oni ne zmorejo prenašat, da lahko tudi ženska o čem odloča oziroma izbira, ker se ob tem ne počutijo dovolj moške. Toliko o leaderijih in nesamostojnih ženskah.