Pozdravček od mene. Moja teżava je pomanjkanje občutka pozornosti. Bila sem kot otrok dodeljena zaradi neurejenih drużinskih razmer sorodnikom. Pri zgodnjih 14 letih sem se zelo navezala na 10 let starejšega moškega ki pa se je vzdrżeval spolnih odnosov z menoj zato jih nisva imela mi je pa izkazoval pozornost tudi vsak dan. Zaradi tega sem zanemarila šolo .Nisem sploh čutila potrebe da bi jih sploh še videla kakor tudi ne ostalega sorodstva.Imela sem hrano in obleko in nihče me ni pretepal ampak nekaj je kljub vsemu šlo narobe.Mati odsotna skrbela je le finančno pravega stika nisva uspeli navezati.Danes razumem da sem se stem moškim povezala ravno zaradi pozornosti ki mi jo je namenil.Kasneje je odšel iz mojega żivljenja saj je potreboval żensko tudi za seks. Takrat pa sem začela dożivljati notranjo bolečino zapuščenosti.Doma same kritike nobenega razumevanja in nihče mi ni razlożil zakaj moram kot otrok żiveti otroșko żi ljenje ne odraslo.Nekak me ta občutek da me ljudje ne marajo spremlja vse od otroštva.Danes imam moża in otroka.On je delaven in priden ampak malo hladen zame pravi da sem nekomunikativna odmaknjena od ljudi.Res je da si ne żelim toliko bliżine drugih .Umes sem si našla ljubimca in se vanj zaljubila.Izkazoval mi je pozornost ampak jo je izkazoval tudi drugim żenskam zato si z njim żivljenja nisem mogla ustvariti.Ta občutek zapuščenosti in nepomembnosti me bo uničil.Kadar koli me naprimer ignorira moż ali kdo drug se srečujem z bolečino za katero sem sigurna da sega daleč nazaj v otroštvo.,Kaj mi je storiti? A bo večno tako? Imela sem że psihoterapevta in je delovalo leto dni nato se je porusilo vse.

Pozdravljeni,

odraščanje v pogojih ki jih vi opisujete lahko pusti globoke posledice na osebnost. Zelo verjetno se je tudi pri vas to zgodilo. Nekateri občutki in strahovi ki jih opisujete kažejo na morebitno prisotnost ene od oblik osebnostne motnje (čustveno nevravnovešena?). Seveda, to razumite kot ugibanje, kar tudi je, brez pregleda.
Ampak, če predvidevamo, da bi lahko šlo za osebnostno motnjo, je eno leto psihoterapije premalo, da bi prišlo do trajnih sprememb. Jaz bi vam svetovala, da se obrnete na psihoterapevta ki zna in ima izkušnje z osebnostnimi motnjami. Prvi korak je najprej ugotoviti ali gre za OM, nato pa narediti načrt zdravljenja.

Lep pozdrav,