Ne verjamem
Dolgo časa že prebiram ta forum, a sem se šele zdaj odločila, da napišem nekaj besed, čeprav… v takih situacijah besed zmanjka, ni besed, ki bi lahko potolažile materino srce. Mogoče objem bljižnjega, ki čuti s teboj, ki ve kaj pomeni izguba otroka. Marsikdo pravi, saj te razumem, da ti je hudo, pa to ni res. Razume in občuti lahko samo mama ali oče, ki je izgubo doživel. Pri meni je minilo že 20 mesecev pa bi lagala, če bi rekla, da je kaj lažje in da po tolikih mesecih ne boli več. Trenutno mi pomagajo samo zdravila, drugače bi me že zadušilo, vsako jutro, ko se zavem, da je res, da ga ni več in da ga nikoli več ne bo, da nikoli več ne bom slišala njegovega smeha. Ne vem vam povedati kako sploh lahko živim in diham.Vsak dan ga obiščem na grobu, mu v mislih povem kaj se mi je zgodilo, vendar odgovora ni in to tako boli… Najhujši so tile prazniki, ko se vsi veselijo in nazdravljajo meni se pa srce trga, ko razmišljam kje bi on praznoval novo leto in imam v mislih vedno neodgovorjeno vprašanje zakaj, zakaj??? Vsaka malenkost je povezana z mislijo nanj. V neki literaturi sem prebrala, da ob izgubi otroka izgubimo prihodnost, ob izgubi staršev pa preteklost.
Kako prav imaš, nihče ne more razumeti, kako hudo je.Vsak doživlja izgubo po svoje, meni je vedno bolj hudo, kot si napisala jutra so peklenska.v resnici je izguba otroka nekaj dokončnega, življenje se ustavi in del tebe odide z otrokom.zelo mi je žal zate, draga tv, to so grozne stvari in še sedaj ne verjamem da se zares dogajajo, da se je zares zgodilo…nimam besed, topel objem zate, kaj naj ti napišem zdrži, saj veš…
Hvala Lali,
za tvojo moč, da ob svoji bolečini najdeš moč za tolažbo drugim.Mogoče je sebično, ampak najlažje odpreš svoje srce popolnemu neznancu,ki je doživel enako tragedijo. Čutiš, da te razume, da ve kako je sredi noči, ko ni spanca, kakšen problem se je zjutraj spraviti pokonci. Jaz imam po 20′ mesecih še vedno te težave in res ne vidim izhoda. Enostavno nimam moči kaj spremeniti, iti naprej, ne morem, brez njega…Ampak žal je tako, da smo samo sami tisti, ki si lahko pomagamo. Lahko nam nekdo reče pojdi malo na sprehod, med ljudi, vendar če se sam nisi v stanju prepričati ne boš odšel, čeprav veš, da bi bilo koristno. Mene množice ljudi še vedno znervirajo, ne prenesem glasbe, pogovarjam se lahko samo z enim ali mogoče dvema, kar je več mi že preseda.
Objem vsem
Draga tv, razumem te, naj se sliši še tako brez smisla, vem oz. doživljam podobne stiske, podobne noči, kot ti..in verjetno še kar nekaj mamic na tem forumu, par besed zate na zasenem sporočilu, če boš želela mi lahko odgovoriš, če ne pa te tudi razumem, s tabo sem, …vse skupaj nima smisla, zdi se tako…
Lali, moje besede so namenjene tebi.
Še sama ne vem zakaj in kako sem prišla na ta forum, saj se mi kaj podobnega ni zgodilo razen spontanega splava v 12. tednu nosečnosti, kar je (mogoče grdo rečeno) zanemarljivo proti vašim zgodbam. Vem, da starši ne bi smeli preživeti svojih otrok, vem kako to mora biti, ne vem pa kako se počutiš. Ob samem prebiranju me pričenja boleti grlo, ko zadržujem solze.
Mogoče poznam tvoj primer, pa mogoče bom ustrelila mimo, zanima me le, če je tvoji deklici bila postavljena diagnoza levkemije, še poprej pa ugotovljen rota virus ? Imam sinčka, ki je konstantno bled, vendar razigran, izvide krvi ima dobre, na čase je pa slaboten. Ravno to me skrbi, da se ne bi kaj podobnega njemu pripetilo. Enkrat je že prebolel rota virus, a me grozno moti, ko mu osebna zdravnica kar pstavlja diagnoze, ne da bi mu pregledala kri, vodo ali blato.
Še enkrat,za vse žalujoče mamice- upam, da boste čim lažje preživele, ne samo prehod starega v novo, na splošno preostali del živjenja. Verjamem, da je težko, sčasoma bo lažje, čeprav nikoli lahko. Vaši otroci bodo živeli dalje v vaših srcih, vaših spominih, skozi vaše besede, solze in tistem plamenu svečke, ki bo zagorela vsakič, ko boste obiskale grob. Naj vam bo lahka pot.
Ptujčanka
Ja draga moja sm1, prav imaš poznaš moj primer.Moja deklica, zlati sonček, ni bila nikoli resno bolna, svet se nam je sesul, samo v prekratkih štirih dneh, preko rota virusa je izbruhnila levkemija.Nikoli, nikoli prej ni bilo enega znaka, enega namiga, da je kaj narobe z mojo deklico, nato pa strašna diagnoza in smrt.Še sedaj, ko pogledam nazaj se mi zdi kot huda nočna mora, da bo prišel nekdo me zbudil in rekel ni res.Samo čakam, pa na veliko žalost je res. Zelo, zelo jo pogrešam…Če imaš kakršne koli pomisleke glede svojega sina, kakršne koli skrbi pojdi do zdr., pojdi do konca, naj te ne bo strah otrok je tvoj, ti ga najbolje poznaš, oni pa so zato tam, da ti pomagajo, svetujejo…
Drage prijateljice na forumu, naj nam bo prihajajoče leto mirno in polno toplih spominov, ki naj nas grejejo, ko je najbolj hudo in ko mislimo, da ne bomo več zdržale….
Hvala minka12, tudi jaz vem, da se bomo enkrat, ko bo čas zopet srečali in bomo skupaj, takrat nas ne bo nič ločilo, skupaj za vedno.
Moji zlati deklici en velik poljubček v nebo, pogrešamo te angel naš zlati, zelo, zelo…
Minka spašuješ kako je to mogoče v 4 dneh?To se neprestano sprašujem tudi jaz.Nikoli nič narobe, zdrava, razigrana, vsi sistematski pregledi vse ok, izvid krvi pred 3 meseci vse ok.Šok in posledično temu šoku stiske invprašanje kako dolgo še bom zdržala???
Lp
Lali, sem si mislila, a zato mi ni nič lažje. Vidim,da bom morala odslej biti bolj previdna, še zlasti, ker imata najina otroka isto os. zdravnico. Sicer ne valim krivde nanjo, ampak se mi včasih zdi, da diagnozo postavi prehitro na podlagi premalo preiskav, saj pri tako majhnem otroku še prehlad ne sme biti zanemarljiv.
Vsekakor pa upam, da boš karseda močna, čuvaj svoj spomin in nabiraj moči za starejšega. Bodi močna, vse najboljše tvoji družini.
Iskreno sožalje ,ob izgubi vaše punčke. Res je grozno,nimam besed.
Mene je tudi tolikokrat strah za mojo tatretjo. Včasih se vsa mokra od mor zbujam ponoči in gledam,če še diha. Vem,da bom mogla to prebroditi. Toda,ko berem takšne zgodbe tukaj in hkrati mi je še zmeraj hudo za tadrugim,ki je odšel med angelčke……..Ta tretja mi je bila pa toliko prezgodaj rojena,da sem trepetala za njeno življenje,ah ne morem vam opisati.
Res mi je žal.Zakaj se mora to dogajati?