Kako podobne zgodbe žalujočih … Kako zelo podobne … Mar smo res mi tisti, ki smo se izolirali? Ja, smo se, a kako to, da v množici “prijateljev” ni bilo nikogar, ki bi nam ob tem ponudil roko? Kaj si misliti o “prijateljici”, ki ti tri dni po pogrebu tvoje ljubezni napiše sms, da ima za sabo ful težke dneve? Kaj si misliti o drugi “prijateljici”, ki se več kot eno leto ne oglasi, ko pa se, napiše mail z idejo, da si se bilo fajn dobiti na kakšni kavi? Ko berem vse te na moč podobne zgodbe, mi po eni strani odleže – da le nisem jaz tista “čudna”. Po drugi strani sem pa neskončno žalostna. Je taka človeška narava? Bi bila taka tudi jaz na njihovem mestu? Ne vem. Prav groza me je ob misli, da bi morda bila.
In postala sem zelo previdna. Nekdanjih “prijateljev”, s katerimi se po sili razmer še družim (služba) ne sprašujem nič o njihovih zasebnih zadevah. Ne, ne zanima me, ne morem se veseliti prvih korakov njihovih otrok (pa nisem izgubila otroka), ne zanima me, kje so bili na počitnicah in če je kateri od njihovih sorodnikov bolan. O tem se pogovarjam le s tistimi, ki so takrat bili pripravljeni vsaj kdaj pa kdaj poslušati mene. Ali me vsaj kdaj povabili na kavo. Takrat. Če sem več kot dve leti preživela brez njih, so očitno nepomembni zame.

Draga Tonča, zelo na začetku poti žalovanja si. Nekoč BO lažje. Morda bo vmes še huje, kot je zdaj, čeprav se ti ne zdi mogoče, da bi sploh lahko bilo še huje, a čez čas bo lažje in se boš lahko tudi nasmehnila ob lepih spominih, ki bodo močnejši od bolečine. Objem.

Punce, vrnila sva se z dopusta. Upala sem, da mi bo vlil novih moči in želje do življenja. Upala sem, da se bom ob prihodu domov lažje soočala z izgubo. Pa ni tako. Na dopustu je bilo grozno. Na vsakem koraku veselo kričanje otrok, takih kot je bil moj Tomaž. Brezskrbno govorjenje staršev in smejanje ljudi. Veselih ljudi. Tako drugačnih od mene.

Vendar pa sva se vsaj z možem malo bolj zbližala, se pogovarjala. Povedal mi je o svojih strahovih in mi izdal svoje misli. Pravi, da naju to ne sme razdvojiti, da morava ostati povezana in ne vsak na svojem bregu. Upam, da nama bo uspelo. Zdaj imava samo še drug drugega.

Hvala vam za vse spodbudne besede.

Draga Tonča, to da sta se pogovorila je prvi korak, vse ostalo pride, počasi, a pride!

Tudi jaz se zdrznem ob otroškem joku, čebljanju in me zaboli, a boli drugače, ne zna povedati kako drugače!
Sedaj je najpomembneje to, da se znata o svojih strahovih in bolečinah pogovarjati!Bravo, tako se dela!

škratek

Draga Tonča

Lepo, da sta z možem našla skupni jezik in da ti je razkril svoje občutke. Le tako naprej.

Tudi midva sva se vrnila iz dopusta. Ko sva odhajala mi je bilo grozno hudo, saj sem imela občutek, da svojo punčko puščam samo. Moje srce je jokalo cel teden in komaj sem čakala, da se vrneva in da obiščeva njen grobek. Otroški smeh in jok sem kar izklopila. Otrok sploh nisem gledala. Upala sem, da ko se vrnem bo bolje. Pa ni.

Potem pa še moj rojstni dan. Želela sem, da se nihče ne bi spomnil nanj, da bi me pustili pri miru, da mi ne bi čestitali, predvsem zato ker so bile vse čestitke povsem drugačne kot ponavadi. Najbolj pa me je zadela v srce mamina. Ko bi le vedela kako me je zabolelo srce, ko sem jo prebrala.