Najdi forum

ne vem več kako naprej

Moje življenje je ena sama žalost, pred dvema letoma se mi je smrtno ponesrečil mož, ostala sem sama z otroci. Ne morem zaživeti, imam občutek, da polzim navzdol, poleg tega živim v isti hiši kot moževi starši, ne razumemo se najbolje, ravno se malo poberem, pa jih dobim po glavi, najbolj žalostno je pa to, da so otroci udeleženi v vsem tem, velikokrat se zderem na njih zaradi vsega tega, ne vem več kako naprej, ne vem kje naj začnem.

Draga “NIKA”.

Najprej vam bi rada povedala, da razumem vaše občutke in situacijo, v kateri ste se znašli, vendar vam bi želela povedati naslednje:

– Vzemite si dovolj časa za žalovanje, vendar ne predolgo. Po dveh letih, mislim, da bi morali usmeriti pogled naprej. Čeprav se sliši še tako oguljeno, vendar je res “življenje teče dalje”.
Ne dopustite preteklosti, da vas obremenjuje in vam SEDAJ ne da “dihati”.

– Najdite veselje v otrocih, v preživljanju časa z njimi, spremljajte, kako odraščajo in se veselijo življenja.

– Glede skupnega življenja z moževimi starši: poskušajte organizirati stvari tako, da bo čim manjkrat prišlo do konfliktnih situacij. Vedno pa so potrebni kompromisi z ene in druge strani. Če kljub poskusom to ne bo šlo, bi bilo mogoče bolje, da razmislite o svojem stanovanju.

Pa še to: izkušnje, ki jih imate so vas oblikovale in zaradi tega ste bogatejši. Izkoristite to in spet zaživite (samo še nasvet: lažje vam bo, če se boste znebili negativnih misli in besed, ki prepredajo vašo osebnost).

Vse dobro,
Mihaela.

Gospa Mihela, hvala za vaš odgovor, vem vse to kar ste napisala, ampak v vsakodnevnem življenju mi pa ne gre, sploh te negativne misli mi dnevno prihajajo na površje.
Vem , da se moram potruditi zaradi sebe in sploh zaradi otrok, je pa grozno težko.

lep pozdrav

V isti situaciji sem sam in vem kako težko je:(Veliko mnenj slišim a mi ne gre od rok odpravljanje problema:(Razmišljal sem že o samoumoru,ker nisem vedel kako naprej,a sem opustil to varianto,ker enostavno ne bi zmogel!
Sedaj mi nekak še kar gre iz rok,čeprav vem kako je,ko si misliš saj sedaj pa bo in spet bum ovira na tleh in zopet sem na tleh:(
To je kot križev pot…..Res življenje je dejansko takšno:(
Gospa Nika držite se in ne pustite se,držim pesti za Vas,da boste začeli uživat življenje!Moram pa poudarit,da morate najti drugačen način žalovanja.Jaz sem si izbral napačnega in me je zanesel na kriva pota:(
LP

Moram prizanti, da sem prav vesela vašega odgovora, vem, da me razumete, samoo kako najti lažji način žalovanja, res je težko, imam občutek ,da tudi otroke vlečem v to, čeprav nehote.
Vem, da moram delati na sebi, ampak je težko, imam občutek, da se vrtim, res ne vem več kako. Potem so tukaj še sorodniki moža, ki mi niso v pomoč, na žalost živimo v isti hiši.
Tudi jaz držim pesti za vas, da bi čimprej posijal sonček na vaši poti.

New Report

Close