Spoštovani!

Potrebujem konkreten nasvet, teorije sem že polna, pa kljub temu ne vem kako ukrepati.

Hčera je stara 22 mesecev. Ima težave s spanjem.Kot dojenček je spala v svoji posteljici. Pri približno letu in pol pa je začela izsiljevati. Ker sem ji ravno takrat vzela dudo, sem jo prvih nekaj noči pocrkljala in je zaspala pri meni. S težavo sem jo spet navadila, da zaspi v svoji postelji, vedno je bil jok. Spat je šla v miru, brez kričanja, stala je v posteljici, jokala, jaz sem jo objemala, nato se je ‘naveličala’, se ulegla in zaspala.

Zdaj pa je že kakšna dva tedna ne spravim več spat. Včasih malo povzdignem glas, a ne pomaga. Nekajkrat jo moram pocrkljat, nato se uleže, a nikdar ne gre v miru spat. Vsak dan je obvezno jok, pa ne vem zakaj. Ko končno zaspi (in jaz ob njej), jo moram zelo previdno in tiho prestavit v svojo posteljico, saj se včasih že ob premiku deke zbudi.

Razdvojena sem med možnostima, naj otrok zaspi v skupni postelji ali naj se navadi na svojo. Naj jo pustim zaspati ob meni? Meni se zdi že prevelika, po moje bi že morala razumeti, da vsak spi v svoji postelji.

Skupna postelja v bistvu odpade zaradi nemirnega spanca, deklica se ponoči obrača, leze po celi postelji, enkrat je že padla dol (k sreči ni visoko in trdo).

Poleg nemirnega spanja, se ponoči zbuja. Najprej je hotela k meni in je takoj zaspala, zadnji teden pa se zbudi v joku in joče tudi po celo uro, tudi trikrat na noč. Noče k meni, noče v naročje, kar maha, tepe in joče. Ne vem niti kaj je narobe, ne kaj storiti. Včasih gre lulat, pa je potem bolje, včasih noče.

Rada bi, da gre z veseljem spat, vsak dan ob istem času (po osmi uri), pred spanjem imamo rutino, a kljub temu je vsak dan jok. Saj bom sedela pri njej, jo držala za roko, samo, da bo zaspala v miru. Ne želim je karati, je pustiti same, da se izjoče.

Kako jo lepo uspavati? Meni se zdi, da upoštevam vse nasvete, ki sem jih prebrala. Zakaj ponoči joče? Zakaj jok pred spanjem?
Naj povem še, da v vsakdanjem življenju nismo imeli nobenih sprememb, ki bi jo zmedle. Je pa res, da je malo razvajena, od naju z možem dobiva precej pozornosti, saj se malo vidimo. Sama pridem domov ob šestih, v bistvu jo le nahranim, skopam in dam spat. V tem času se bom pa ja lahko maksimalno ukvarjala z njo, kajne?

Prosim, svetujte mi…
Hvala,
obupana mama

Mama,

vam bo Francka napisala več.

Naša je od rojstva spala v svoji posteljci ob naši pojstli, brez težav. Staro komaj 9 mesecev mi jo je žena zapustila in odšla. Hčerka je še naprej spala v svoji posteljci, le da naslednje tri leta pod posebnimi pogoji. Celo noč je moral prostor biti delno osvetljen in me je držala za prst roke. Pa če sem še tako nežno izvlekel prst iz njene rokice se je pri priči zbudila in me ponovno prijela za prst.
Verjamem, da ste prebrali številne knjige o vzgoji,… Jaz nisem prebral nobene, le zgledoval sem se po naravi (bolje rečeno živali v naravnem okolju). Otrok, prva leta, ne razume vaših besed “rad te imam”, čuti pa utrip vašega srca – kadar ga privijete k sebi in takrat se počuti ljubljen in varen.
Preprosto mar ne.

Spostovani,

verjamem, da ste marsikj prebrali, da imate polna usesa razlicnih predlogov in da nic ne
funkcionira. Ce bi vam hotela kaj ucinkovitega svetovati, bi morala nekaj casa ziveti z vami.
Zato, vamlahko pomagam samo toliko, da sami razmisljate in iscete poti do resitve nastale
situacije, ki hudo obremenjuje vas, je pa tezavna tudi za vaso deklico.

Kdo se ukvarja z vaso deklico, ko vas ni? Koliko je utrujena proti veceru? Dveletnik ima
veliko vec energije in radovednosti kot mlajsi otrok – tako da je lahko vprasanje kaj pomeni
osma ura zanjo?
Verjamem, da imate vtis, da ji posvecate veliko pozornosti, toda to sta 2 uri zvecer, to je cas
ko jo samo spravite spat. Kaj pa igra, kaj pa cas, cisto brez dela – samo skupno cartanje,
bozanje, opazovanje otroka pri igri, skupno delo in podobno.
Ko pridete domov se vas deklica razveseli, nato ze v naslednjem trenutku pride rutina. Otrok
je v svoji potrebi povsem zaustavljen. Prepricana sem, da ne potrebuje toliko nege kot igro,
zabavo, pogovor, skupno delo. Preprosto bi rekla, da se vas nauzije.
Ni maksimalno ukvarjanje z otrokom – nahraniti, skopati, dati spat – to je le naloga starsev.
Maksimalno posvecanje je – biti z otrokom, se vanj vziveti, se igrati, pocartati, gledati
slikanice, kaj narisati, kaj narediti skupaj…
Vas pa zaradi sluzbe ni in ko pridete ste zagotovo utrujeni, zelite si nekaj miru zvecer in
logicno tudi ponoci.
Kot mama dveh fantov vam povem, da tega razkosja se nekaj casa ne boste imeli. Z mozem
sva povsem sama – brez sorodnikov skrbela za najina fanta (tri leta razlike). Povem vam, da
sva se marsicemu odpovedala in da je bila najtezja vecerna utrujenost in dva otroka polna
energije. Pa vendarle – vedno sva si nekako delo razdelila – jaz sem se praviloma dolgo
zvecer igrala z otrokoma – vcasih sta me budila, ker sem med igro zaspala na tleh. Pa brala,
brala, brala …
Tudi vam priporocam, da odlozite vse in se posvetite svoji deklici, nega bo na vrsti, ko se
bosta naigrali, ko se bo deklica “nauzila mamine pozornosti, ljubezni, predvsem pa
prisotnosti”.
Prepricana sem, da bo zadovoljno zaspala in da bo spala celo noc.

S pozdravi.

Francka

p.s.
Francka ima težave z internetom.

Francka, najlepše se vam zahvaljujem za odgovor.

Naj vam povem, da sem hčeri premaknila čas spanja (sedaj gre spat tudi ob pol desetih, prej se mi je zdelo to pač prepozno). Je pač zelo energičen otrok, ki potrebuje non stop pozornost, non stop akcijo, tudi kadar čez dan ne spi, ob osmih še ni utrujena. Sedaj vstajava bolj zgodaj, tako da so tudi jutra bolj sproščena.

Odkar zaspi pri meni in se tudi ponoči, ko se prebudi, prepriča, da je pri meni, mirno spi. Tudi polula se več ne tako pogosto.
Očitno potrebuje več časa z mano, če nisva v časovni stiski, počasi postoriva vse.

Prosim vas pa še za en napotek. Kako jo bom navadila, da bo spala v svoji postelji (zaenkrat še v spalnici, sobo načrtujemo spomladi), da bo zaspala sama? Sestra pri pediatrinji je rekla, naj to stori mož, a v sedanji situaciji si tega ne predstavljam. Po moje bi mogla iti iz hiše, mož bi ji pokazal, da mame ni doma, pa bi po moje kljub vsemu moral ležat z njo… Tudi on se ukvarja z njo, skupaj se noro igrata in divjata vsak dan dve uri, preden se vrnem jaz, a kopanje in spanje sta v moji domeni…
Brala sem, da otroci, ki spijo s starši do tretjega leta, zelo težko preidejo na svojo posteljo, imam pa sodelavko, ki še vedno ‘dovoli’ sedemletniku spati s staršema, celo zaspati mora z njim…

Spoštovani,

vesela sem, da ste tako hitro in preprosto spremenili nekaj stvari v zadovoljstvo vaše družine.
Mnogo staršev se sprašuje, kdaj je pravi čas, da otroka navadimo spati v svoji sobici. Osebno menim, da ni mogoče niti približno napovedati kdaj naj bi otrok spal sam. Eni spijo kar od rojstva, drugi pa se zelo dolgo držijo spalnic staršev.
Večinoma navajanje otroka na svojo sobo zahteva od staršev veliko potrpežljivosti in taktičnosti.
Ker hčeri trenutno urejate sobico, menim, da bi bilo koristno, da jo takoj, ko bo mogoče navajate na popoldansko spanje v njeni postelji v njeni sobici. Lahko jo uspavate v njeni sobi ali jo prenesete v njeno posteljico (če npr. zaspi v dnevni sobi). Pomembno pa se mi zdi, da ste dokaj hitro pri njej, ko se zbudi. Da jo vaša odsotnost, ko se prebudi ne prestraši. Podobno poskusite tudi zvečer. Odlično uspavanje je branje (takrat imate luč), nato pripovedovanje pravljic, ki se seveda odvija v temi.
Jaz sem ena od tistih mam, ki je dolgo uspavala otroka (in velikokrat kar pri njima zaspala). Torej, z možem sva si 12 let vsak večer »delala« posteljo v dnevni sobi (saj veste: izvleči sedežno, jo urediti …). Imeli smo dvosobno stanovanje. Otroka sta spala seveda v otroški sobi (bivši spalnici). Najprej sem tri leta brala prvemu sinu, dokler ni zaspal (ali sem zaspala jaz). Kasneje sta imela nadstropno posteljo. Včasih sem sedla ob posteljo, včasih kar prilegla k mlajšemu, ki je spal spodaj. Zopet dobra tri leta branja (luč), pripovedovanja pravljic, petja (pri ugasnjeni lučki).
Velikokrat sem odhajala od njiju sredi noči ker sem se pač takrat šele zbudila.
Čas uspavanja se je krajšal in kar naenkrat ni bilo več te potrebe. Najprej sta se igrala, nato zlezla v postelji (včasih kar skupaj), dovolj je bilo, da sem se prišla poslovit in sta zaspala (včasih še zganjala kakšne, da ju je bilo potrebno malo umiriti in nič več).
Svojo izkušnjo vam pišem, ker vam želim povedati, da je poti do samostojnega spanja otrok najbrž toliko kot je staršev in otrok.
Najdite tudi vi takšno, ki bo sprejemljiva za vaju z možem in za vašo punčko. Ni pa dobro prevečkrat menjati način (vsak, ki ga boste vprašali vam bo povedal nekoliko drugačno izkušnjo). To vnaša nemir in negotovost. Kakorkoli se boste odločili, imejte pred očmi, da smo bili vsi nekoč otroci, ki smo pač različno dolgo smeli spati s starši (starimi starši) in da smo v nekem trenutku vsi začeli spati sami.

Pa veliko veselja in dobre volje.

Francka
ps.
posredujem namesto Francke.

Zastopam stališče, da otroci – posebno še v zgodnjem otroštvu – potrebujejo čim več topline, ljubezni in pozornosti. Naš sin je spal pri nama v zakonski postelji do sedmega leta, nato se je na lastno pobudo kar sam “odselil”. Tudi glede ure in obredov okoli spanja se nismo pretirano obremenjevali. Skratka, posebnega reda nismo imeli in tudi nobene posebne živčnosti ni bilo. Ob joku smo ga vedno vzeli v naročje. Skoraj vsi so naju z možem svarili, da bo postal razvajen, nesamostojen, nemogoč, še posebno, ker je edinec. A dogajalo se je ravno nasprotno. Vedno je bil dobrovoljček, zelo odprt in družaben, samozavesten in samostojen. Nobenih problemov ni bilo pri uvajanju v vrtec. Na vrtčevskih in šolskih taborih je celo tolažil druge otroke, ki se niso mogli prilagoditi in so pogrešali starše. Kasneje je brez problema zaspal tudi na letališču ali v spalni vreči na palubi. Tudi, ko je bil že šolar, je včasih še prespal pri nama. Zvečer smo skupaj gledali knjige ter se pogovarjali – včasih kar dolgo v noč. Že od rosnih dni ima globoko v sebi občutek varnosti – ve, da na starša lahko vedno računa. Pomanjkanje reda mu (vsaj zaenkrat) ni nikoli škodovalo. Kljub puberteti se drži svojih obveznosti (šola, trening, delo doma in pomoč babici). Tudi najino intimno življenje ni pretirano trpelo, itak sva se ga čisto dovolj naužila že prej. Takrat sva oba uživala, ko sva gledala zadovoljen speči obrazek najinega fantka in vsi se še zdaj z veseljem spomnimo skupnih večernih trenutkov.

Maja1- res pohvalno,kar si napisala, nimam besed. Ko bo imel punco bo lahko tudi ona spala z vami?
Med zakonci ni prostora za otroke.

Svoje mnenje sem utemeljila z lastno pozitivno izkušnjo. Kar precej sem med mladino in vedno znova ugotavljam, da so tisti, ki so bili v otroštvu deležni dovolj topline in pozornosti, precej bolj neproblematični in tudi učno uspešnejši. Pri nas doma skoraj nismo poznali nespečnosti, nočnega vstajanja in joka in z njim povezane utrujenosti, živčnosti …, kar prav gotovo vpliva tudi na odnose med zakoncema. Vedno sva našla čas zase, svoje hobije, šport in seveda tudi za intimnosti, ki znajo biti še bolj zanimive, če se ne odvijajo ravno v zakonski postelji.

naš ni nikoli spal z nami pa je neproblematičen, dober učni uspeh(faks), je bitje,ki si ga lahko zaželi vsaka mati.
Je moj drugi otrok. Prvorojenec nam je umrl,ko je bil star 1 leto. Videla sem kaj delajo druge mame in meni to ni bilo všeč.

Skupno spanje oziroma nespanje ponoči.
Zjutraj so vstajali vsi poscani itd…

Maja1, jaz sem pa nekje prebrala,da ženske,ki tiščijo otroke v svojo posteljo v bistvu bežijo pred možem. Moja sodelavka je 5 let MORALA hodit spat s sinom, ker ni hotel brez nje. Seveda je zaspala tudi ona z šminko na obrazu, oblečena, kuhinja ostala razmetana, mož sam v dnevni in če je to vam normalno se ne čudim,da se ločujete po 3 letih zakona.

Mož pa od dolgcajta na računalniku , bodisi ,da si ga meče na roko ali pa cheta z bejbami.

Skupno spanje ali ne?
Mislim, da je najboljše, da se družina odloči po občutku.

Zanimivo je koliko je različih mnenj in največkrat je slišati dva ekstrema: absolutno prepoved ali pa vse dovoljeno.

Pri nas je hčerka začela hoditi k nama v posteljo, ko se je rodil njen bratec in je bila stara skoraj 3 leta….pa sva jo tudi po 10x na noč nosila nazaj….potem pa enostano odnehala po pol leta, ker sva prevečkrat zaspala in vedela nisva, da je prišla….Potem pa je čez 3 leta prišla razveza….nov partner, novo stanovanje….nova otroška soba….patrner ima drugačno mišljenje (je imel), da mora otrok “ugasniti” ob točni uri in brez večernih božanj….Hči je še kar hodila v spalnico, nujno je morala v sobi goreti lučka….jok….jaz sem jo razumela in vedno stisnila k sebi in ji to dovolila….Med nama s partnerjem pa je bil kompromis….počasno odvajanje od tega. In moram reč, da smo v enem letu dosegli, da je začela popolnoma spati v svoji postelji – najprej sem jo “uvajala” s tem, da sva prebrale pravljico in ce še mal crkljale v moji postelji, in ko sem šla jaz spat, sem jo “lahko” nesla v njeno…..to je bilo nekaj mesecev….potem pa smo prešli počasi v njeno sobo….seveda ob prižgani lučki, ker ima strahove….
Partner, pa je tudi mal popustil in sedaj svojega otroka tudi mal še pocrklja zvečer.:))

ne morem, da ne bi komentirala. Kakšna razprava je to sploh ali naj otrok spi s starši ali ne? Zakaj obtoževat tiste starše s katerimi otroci spijo, oz. tiste, ki otrokom ne dovolijo v svojo posteljo ? To je odločitev vsakega starša in nihče jih ne bi smel prepričevati v nasprotno. Če pač eni radi vidijo da je otrok zraven, zakaj ne. A ni to lepše kot da se otroka takoj po rojstvu da v svojo sobo .
Jaz imam tri otroke. Najstarejši ni nikoli spal z nami. Celo ko sem ga dojila sem sedela in smo imeli veliko neprespanih noči. Mlajši sin je spal pri meni do enega leta- posteljice sploh nismo rabili. Ko se je nehal dojiti je šel kar sam na svojo posteljo. Hčerkica pa je tudi spala z nami kadar si je pač “zaželjela” moje bližine. Zdaj ko se več ne doji pa nima te potrebe. Ima pa posteljico čisto zravem moje postelje in me lahko kadarkoli pogleda in se prepriča da ni sama . Tudi sina prideta k meni kadar mož dela po noči, in se pač stiskamo v postelji. Ne vem kaj bi bilo s tem narobe. Če pa otroku lepo poveš da ne more spati s starši bo sčasoma to tudi razumel in se držal tega.
Če pa starši niso za to da so otroci v postelji jih pač po noči prenašajo, če drugače ne gre. To je , kot sem že rekla odločitev vsakega posameznika.
Jaz sem tudi hodila z otoci spat, možu pa sem naročila da če me nebo naj me pride zbudit. In kuhinja je bila pospravljena in mož ” obdelan” če lahko tako rečem. Če pa ima kak željo da si meče ali da cheta z bejbami bo to naredil tako ali drugače.
Tako da ne obtožujte se med seboj, in pustite da se vsak odloči za sebe. Je večjih problemov kot spanje otroka v zakonski postelji.
Lep pozdrav

Točno tako Mila. Odločitev o (ne) skupnem spanju je stvar vsakega posameznika.

Živjo

SPloh nevem zaka ste se začele kregati.

Kot je rekla Mila, da je to stvar bsakega posameznika, vsi vzgajamo otroke po svoje.
No js še nimam otrok, ampak se veliko ukvarjam z nečakinjo, je tudi živela pri nas do 2 leta starosti in približno vem kako je to. Zato nevem zaka se kregate. Če dovolite otroku spat z vami v isti postli, to sami veste zakaj. Kot tudi obratno.
Sam se spomnite, da smo vsi bili enkrat otrci in dojenčki in smo vsi potrebovali bližino svoje mame, njen vonj, utrip srca. Dober vsete kakšen je občutek varnosti ob mami ali očetu.

Lep pozdrav