Ne smem žalovati
Prejšnji teden sem spontano splavila, v četrtem mesecu nosečnosti. Ko sem prišla nazaj v službo, pa so moji sodelavci in moj delodajalce pokazali nerazumevanje zame. Delam namreč v trgovini z otroškim veseljem – igračami, in sicer sem prodajalka. Za splavljenim otrokom mi je zelo hudo in prav grozno mi je pri srcu, ko vidim mamice in očke z veselimi otročki. Najraje bi se zjokala, a se ne smem! Ko je moj šef videl, da se ne nasmehnem mamicam in njihovim otročkom, ko vstopajo v trgovino in ko plačujejo, me je nadrl, da bom tako vse kupce odgnala. Enostavno ne morem biti vesela, ko mi je pa umrl otrok! Ko sem to povedala svojemu šefu, je rekel: “Nasmehni se ali pa dobiš delavsko knjižico! Dovolj te imamo!” V petek sem se pred blagajno v pričo strank celo zjokala, tako hudo mi je bilo. Moj šef je bil takoj pri meni in mi rekel, da sem nesposobna in da bom, če se to še enkrat ponovi, letela iz službe, ker da imajo že tako preveč zaposlenih. Ko sem hotela zaprositi za dopust, mi je pa rekel, da bi morala na to že prej misliti in da mi ga zdaj ne more dati, ker je že ena druga prodajalka na dopustu. Rekel pa mi je tudi, da naj nikar ne mislim na dopust, če želim delo obdržati in da bo on rekel, kdaj bom šla na dopust, da pa to zanesljivo ne bo pred jesenjo. Zagrozil mi je tudi, da če grem na bolniško, da mi bo poslal delavsko knjižico na dom!
Ko pa pridem domov, me popade strašna žalost, bes in obup. Po vsem tem živ žavu v službi in po vseh teh veselih otroških obrazkih, ki jih gledam več kot osem ur na dan, se počutim še slabše kot bi se sicer.
Zelo mi je žal, da si izgubila svojega otročička.
Seveda lahko žaluješ! Tega ti nima nihče pravice vzeti! Joči, ko začutiš, saj moraš izjokati bolečino.
Ne pričakuj, da boš naletela na razumevanje tistih, ki tega niso občutili na svoji koži.
Izgubiti otroka pomeni izgubiti del sebe. To je zelo hudo in ne mine tako hitro, da bi okolica lahko “potrpela”.
Morda je čas, da razmišljaš o zamenjavi službe, predvsem pa se ne obremenjuj preveč s tem, kaj bo šef rekel.
Pomisli, kdo ti kaj pomeni v življenju. Nekega dne, ko boš pogledala nazaj, se boš spraševala, kje si bila, ko se je bilo treba postaviti zase.
Ne boš si mogla nadeti maske, lahko pa poskusiš omiliti bolečino.
Oprosti, če si bom dovolila iti tako daleč, ampak po svojih izkušnjah vem, da bo prijaznejše okolje gotovo pripomoglo, da boš nekega dne z lažjim srcem razmišljala o novi nosečnosti. Ne razumi narobe – prvi srček bo vedno ostal pod tvojim.
Bodi močna in imej se rada!
LP
Nensi
Boga:-((((, si kar predstavljam kako hudo ti mora bit…četrti mesec je že kar velik…se že navežeš malo…kar izjoči se.
Saj se bo uredilo, bosta pa se enega otročka spočela, pa bo vse ok. Nič ne moreš, tako se je pač zgodilo, vse se zgodi z določenim namenom. Čimbolj se razvajaj, sproščaj, nikakor pa ne zadržuj solzic.
Skoraj ne morem verjet da ni v sluzbi ene sočutne sodelavke!!!
Moje sožalje ob tvoji izgubi. Vem kako trpiš in tudi vem da tudi naslov sporočila ni posrečen. Tudi meni je nekdo govoril in grozil da ne sme na zunaj pokazati, kako mi je ko sem izgubila sinčka. Je pa res da me moj nadrejeni razume in mi je rekel naj si vzamem čas ter me tudi pusti pri miru ko sem cela sfuzlana. A ne bi se izrazila da je rekel da smem žalovati. Ker žalovanje: jok, kričanje…. se ne zgodi ko se sme ali ne sme. Ti boš žalovala, bolelo te bo in lahko se zgodi da boš izgubila službo, prijatelje…. To je proces, ki se zgodi pa ne po naši volji. Ene pač imajo več podpore, druge manj, nobena od nas pa nima sreče; tudi če nas vsi podpirajo in razumejo, je naša nesreča v tem da so naši otročki odšli. In kot pravi stari pregovor: ko ima hudič mlade jih ima več. Žal se to v praksi kaže kar resnično. Torej nič ne moreš proti nečloveškemu šefu, vedi pa da je meni nekdo napisal da za vsako rit se palica najde, pa se bo tudi zanj, jaz pa si ta rek nadgrajujem da če se palica ne bo našla, jo bom poiskala jaz. Jaz sem cilj da lahko živim naprej našla tudi v tem, da se bom nekega dne maščevala vsem tistim, ki so prizadeli mene in Nika. Vem, rečete ni prav, ampak to me žene naprej. Še enkrat razumevajoč objem v upanju da bo usoda mila do tebe.
Hja,
se dogaja…še vedno …
Vse je res… tudi to, da mogoče boš našla sorodno dušo – dušo, ki ti bo stala ob strani, te poskušala razumeti…vendar na koncu se zaveš, da si sama s svojo bolečino in da se moraš spopasti z bolečino samo ti in edino ti.
In žalovati je potrebno. In potrebno je žalovati za tem otrokom.Ja, že res,da bosta lahko še spočela otroka ampak… Žalovati moraš za tem otrokom, ki je bil, za katerega si imela prihodnost, katerega si čutila…
Kar pa se tiče delodajalca pa … res ni vredno, da bi se trudila okoli njega.
Mogoče je res čas, da si poiščeš novo službo.
Veliko moči,
Petra
Težko je to.Sploh,ko si šla tako hitro v službo.Na žalost obstajajo takšni ljudje…Jaz moram reči,da sem imela kar podporo od mojega kolektiva.Lahko rečem,da jo imam še sedaj.
Kaj naj ti rečem????Najbolje bi bilo,da si še malo doma,ali pa prosi naj te prestavijo na drugo delovno mesto.Hkrati ti izrekam iskreno sožalje ob izgubi otročka.
lp D.
Prejmi tudi moje sožalje. Poznam tvojo bolečino, tudi sama sem izgubila otroka v četrtem mesecu, žal že drugega.
Ne zavidam ti pa delovnega mesta. sama delam v šoli in mi je velikokrat zelo težko. Starši prihajajo po otroke, nosečnice, otroci me sprašujejo. Velikokrat sem že hotela pustiti vse skupaj, pa sem nekako preživela. Res pa je tudi, da nisem imela nerazumevajočega vodstva in sodelavcev in lahko sem šla jokat in hodila solzna naokrog.
Kako boš zmogla masko sreče v trgovini z otroki, pa si žal ne predstavljam- jaz najbrž tako težke naloge ne bi zmogla, sploh pa ob nerazumevajočem šefu.
Misli predvsem nase in si pusti žalovanje, druge pa naj kl. gleda.
Vse dobro ti želim.
Draga Žalost.
Verjamem, da je težko delati v takšni trgovini, kjer se vsakodnevno srečuješ z vsemi srečnimi izidi in te hkrati vse to spominja na tvojo nesrečo. Še bolj težko je delati s takšnim nadrejenim, in čisto razumem tvoj obup in jezo.
Vem, da je težko iz svojega obraza priklicati nasmeh, mogoče ti bo pomagalo, če ti povem, kako sama grem naprej. Glej, jaz osebno sem zdaj že tretjič zapovrstjo splavila. Kaj je razlog sam Bog ne ve, ali pa ve samo on. Kakorkoli, vsakokrat ko vidim vozičke z malimi brcajočimi nogami znotraj njih, postanem žalostna. Potem pa pomislim, poglej kako je to lepo. Čudež narave, življenja. Tako kot cvet, ki se začenja odpirati, ali igra malih muck ipd. Pač, poskušam videti lepo (in se ne hkrati spomniti na slabe stvari), in takrat se nasmehnem. Saj jim privoščim. Vsem novopečenim staršem, ki jim je lepo, ki so veseli in srečni. Tudi jaz imam v službi šefico, katere snaha bo kmalu rodila, in jo seveda ves čas poslušam, kako se veselijo doma novega prišleka. Tudi jaz pomislim ob tem na svoje izgube, ampak se nasmehnem. Nasmehnem se njihovem pričakovanju, veselemu pričakovanju, ker vem, kako je to lepo, in da je prav, da jim ne kvarim njihove sreče. Naj jo čutijo.
Upam, da me ne bereš narobe, nikakor ne mislim, da bi morala ti misliti isto, čutiti isto, boš, ko boš lahko. Tudi to pride. Jaz osebno, ko me popade žalost (in mogoče tudi zavist) pomislim, pa saj jim privoščim, kajne. Saj so lahko veseli, srečni. Potem to veselje začutim še jaz.
Res iskreno sožalje. Sem bila na podobnem…
Svetovala bi ti, da pojdi do osebnega zdravnika in razloži situacijo. Jaz sem dobila bolniško, ker mi je tudi umrl bližnji sorodnik. Pa mi sploh ni bilo treba prositi zanjo, ampak je zdravnica očitno videla, da sem čisto na dnu.
In ne obremenjuj se s šefom! Služba je sicer važna, še važnejše pa je tvoje duševno zdravje.
Pozdravljena,
vem, da se ti bo zdelo malce kruto, ko ti bom rekla, da življenje teče dalje. Verjamem, da ti je hudo, a tudi to bo minilo.
Govorim ti iz lastnih izkušenj. Jaz sicer nisem splavila, vendar sta mi dva otroka umrla pri porodu. Držala sem ju v naročju in videla, verjemi, to je šele težko. Ko sem prve dni pripovedovala o tem, me je kar lomilo, vendar sem se vsakič, ko sem povedala počutila bolje. Obrni se na prijatelje in govori, govori… Vendar ne smeš obupati in še poskušati, tudi jaz sem in imam še dva otroka. Pomisli kako bi ti bilo, če nebi mogla več zanositi ali pa sploh ne. Nisi niti prva niti zadnja.Zato le pogumno, ko boš spet noseča in se bo otrok rodil bo imenitno, če boš pri tem imela še službo. Želim ti vso sreči in upam, da se ti kmalu izpolni želja po otroku. le pogum.
Žal mi je za tvojo izgubo. Tudi jaz sem prejšnji teden, 27. 4. imela spontani splav, v 10 tednu. Hudo je, ko si potipaš trebušček in se ti zdi tako prazen, kajne? Jaz imam k sreči že eno hčerko, staro 4 leta. Tebi bi verjetno to bil prvi otrok, če sem prav razumela, zato je še huje. Čeprav je res težko verjeti, je res, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Samo, da tega včasih ne opazimo. Lani oktobra sem prav tako splavila. Bilo je še huje, saj sem se za splav odločila zavestno, zaradi zdravil, ki sem jih jemala takoj v začetku nosečnosti in zanjo še nisem vedela. Skratka, tveganje, da bo plod prizadet je bilo, naprej pa se sam odloči. Šla sem splavit in kasneje jokala in se spraševala, če sem se prav odločila. Pa nikoli ne bi vedela, če … Le mesec po splavu sem bila dvakrat operirana na trebuhu (hudo vnetje žolčnika) in preživela mesec dni na močnih antibiotikih, da drugih zdravil ne omenjam. Ko sem se spomnila na otročka, sem vprašala, kaj bi bilo z njim. Odgovor je bil, da vprašanje, če bi to preživel, tveganje je bilo ogromno. Tako. Tako, jaz sem svojo “srečo” v nesreči opazila, malce mi je dala misliti. Mogoče boš tudi ti svojo, upam. Sicer pa, če je bil to prvi splav… Poznam kar nekaj takšnih žensk, ki so nato brez težav, že čez nekaj mesecev, lepo zanosile in so danes srečne mamice, tudi večkratne! Zato, ne obupaj, poskušaj se sprostiti, saj je stres velika ovira za zanositev! Pa drugo službo skušaj poiskati, tu gotovo ni tvoja prihodnost!
Pa še to, nič več se nisi oglasila! Pogovor pomaga, veš, včasih z neznanci še bolj! OGLASI SE KAJ!
Vso srečo, Tati