ne razumem
Spoštovani!
Upam, da mi boste odgovorili na dilemo o medsebojnih odnosih.
Imam punco skoraj 1 leto. ko sva skupaj in je vse uredu se nekako navadim na njo in me nekako mine strast in želja do nje, zato me je že nekajkrat zapustila. Ko pa me zapusti, me zelo prizadane in takrat začutim, da jo imam globoko v sebi rad…Takrat sem čist gotov: jokam, prosim jo, da se vrne, obljubljam zvezde, zapeljujem, modelujem..Ampak se ne pretvarjam, tako čutim. in ko se vrne,se čez nekaj časa zopet ohladim. Mine me strast in želja do nje.Pa kaj je to? Al sem jaz čuden al so odnosi nasplošno taki?(nimam dost izkušenj) A je to to al so to sam neka egoistična čustva? Zakaj ne morem vedno čutiti željo do nje, ne samo ko odide?(no sej nekaj čutim tudi, ko sva skupaj, sam premalo). sprašujem se ali morda ni prava ali pa sem jaz freak in bom imel do vseh žensk podoben odnos? Vendar, ko gre čutim, da je prava ali pa so to sam kakšna čustva zapuščenosti…res ne vem. prosil bi za nasvet.
najlepša hvala
Živjo!
Bližine nismo navajeni in se je bojimo, nam je odveč. Oddaljenost je varnejša in takrat si človeka spet zelo zaželiš. Se mi zdi, da to izvira iz odnosov v primarni družini, kjer sploh ni bilo izkušnje prave bližine, kjer smo bili zelo sami in si samo želeli naklonjenosti svojih staršev. Potem to nezavedno ponavljamo v odnosih s fanti-dekleti. Imaš prav, to so čustva zapuščenosti in premnogi otroci s(m)o jih bili deležni.
Tako se je treba šele v partnerskem razmerju učiti prave intimne bližine. Naučiti, da bližina ni enako strast. Da je možna bližina kar tako, brez kakšne velikanske strasti, da je to bolj prava bližina kot pa noro neuresničeno hrepenenje. Da počasi lahko z njo nadomestiš to hudo hrepenenje. Brez izkušnje neke normalne ljubezni otrok ali mlad človek misli, da to je pa nekaj ohoho, zelo hrepeni po ljubezni in samo pravega človeka je treba najti in to bo ta pravo. Pa ni tako. Sam se moraš naučiti ljubiti, imeti rad na običajen način (morda malo dolgočasen način), sebe in bližnje.
Spoštovani timos,
enoletni partnerski odnos med moškim in žensko je običajno močno prežet s fazo idealiziranega iskanja, preverjanja čustvene in telesne bližine. Kar se vam dogaja je naraven odziv tako osebnostno kot telesno. Verjamem pa, da se počutite čudno ali pa celo krivega za to, vendar tu ni krivde, ni prav ali narobe. Tako je, potrebno je ugotoviti zakaj je tako.
Ko govorimo o bližini se ta ne izraža le v strasti in telesnem poželenju, temveč se zlasti razvijajo ostale, za trajnost odnosa, ključne dimenzije intime – čustvena, miselna in duhovna, vendar za to potrebujemo čas in odločitve za iskreno in želeno vztrajanje v odnosu, dokler obstaja vzajemnost. Potrebno si je pustiti čas, da se odnos razvija. Poskusita se s partnerko pogovoriti o vsem tem preventivno, še preden pride do razhoda in zapuščanj, ker to je ravno tisto, kar je potrebno za varnost in globino, obenem pa vas to tudi najbolj straši in vas ima zato pod kontrolo. Zdi se, da so ženske v vašem življenju pomembne in zanimive le takrat, ko vam “mahajo v slovo” – tam je nek prastrah in adrenalin, ki vas prebudi in ki ste ga vi vajen že nekje od prej. Dokler pa ni slovesa, se zdi odnos dolgočasen, prazen, brez pristnosti, smisla po biti skupaj. To vzdušje ni zraslo v aktualnem odnosu, v njem se le odigrava. Nekje v primarnih odnosih je doma. Vse to odigravanje v odraslih intimnih odnosih narava povzroči ravno zato, da se škodljivost takega vzdušja enkrat razreši.
Tako se lahko pričnete spraševati o vzdušju med vami in vašo materjo, ko ste bili otrok. Od nekod morate poznati to »izogibajočo se bližino«, da najprej potrebujete katastrofalne občutke zavrženosti, da pridete v odnos. Odtod govorimo o strahu pred bližino, ki se vam osebno v vsakodnevnem smislu zdi povsem banalna, zlasti takrat, ko je vse ok in običajno. Iz določenih razlogov, ki jih poznate le vi in vaši starši, potrebujete odnose »obrnjene na glavo«. Zdrava in varna navezanost veli, da nam bližina ugaja, nas dela varne, zaupljive, ljubeče in pristne (kar nam omogoča rast) – pri vas je to ravno obratno. Torej poskusite se o vsem tem iskreno pogovoriti seveda s partnerko, vendar predvsem z vašimi starši, posebej z mamo, saj je ona ključna oseba pri razvoju otroške navezanosti.
V kolikor vas bo ob raziskovanju še kaj zanimalo, se obrnite na forum. Z veseljem vas bomo spremljali.
Lepo pozdravljeni!
Pozdravljen timos
Mislim, da si sam kr dobro povedu, kaj je težava. Problem je v primarni družini, zelo verjetno je bil tle odhod matere. Pomisl mal na odnos med materjo ter očetom, kak je bil,kako si se ti počutu, zaupaj občutkom, če jih vprašaš velikrat starši ne povedo resnice, tle so občutki dobr pokazatelj.
Sam praviš, da ko gre se počutiš grozno( podoživiš zapustitev in verjamem, da si tega nočeš).
Potem pa sta v odnosu ter je hladnost- ki je ponovna obramba zarad strahu. ( enkrat si bil blizu nekomu pa te je zapustu- če bom zdj blizu me lahko ponovno)
Lep pozdrav
Timos,
tukaj sploh ni pomembno al je punca prava ali ne. So ti zgoraj popolnoma jasno zapisali,d a je ključ v tebi, v TEBI in nikjer drugje. S še tako najtapravo punco bo odnos enak, ker ga sam delaš takšnega. To se ti bo dogajalo vse dokler ne boš predelal osnovnih odnosov s starši in začel ljubiti sebe in bližino samega sebe..takrat pa boš lahko sprejel tudi drugo osebo, kot je zelo jasno zapisal Licorice.
Ja, timos, jaz mislim pa takole – pravi je tisti, v katerega smo zaljubljeni. Bolj bi bilo, če bi se šparal za tisto punco, v katero boš zaljubljen.
Ti povem iz svojih izkušenj, da je tako.
Šele potem, ko boš s punco, v katero boš zaljubljen in se ji boš iskreno predal in tvegal odkrit odnos (ker zdaj tega nisi tvegal – zato hladnost…) bo bolj divje, lepo in bo konkreten odnos.
Kaj boš pa naredil, če boš takole z eno kar tako in potem nenadoma srečaš eno, v katero se boš recimo zaljubil in ti bo srce ponorelo? Boš varal, zapuščal?
To možnost je treba že vnaprej izključiti – zato bolje da samski počakaš punco, ki jo boš res lahko ljubil z vsem srcem.
Tako mislim jaz. Sicer pa s tvojim čustvovanjem in s tabo ni čisto nič narobe. Samo sam se ne smeš bati biti. Mislim, da je to glavni problem – da ne bom sam, imam punco – . Moralo pa bi biti: – imam punco, ker jo ljubim. Z njo sem zato, ker jo ljubim. – Ko boš s punco iz tega razloga, bo punca “ta prava”, bo tudi odnos topel in živ. Toda tudi potem se ne sme zaspati na lovorikah, tudi tak odnos je treba vedno negovati.
Zaljubljenost je začetna olajšava, recimo polovica dobrega odnosa, drugo polovico je treba pridelati. Torej je bolje biti zaljubljen v začetku ne?
no, da ne nakladam več. sicer sem se tudi jaz nagarala na tem področju..
Upam, da boš rešil težavo, zagotovo jo boš, ker si fejst fant. -:)
pozdrav!
Pozdravljen!
To, da bo kr prava punca pršla sama od sebe je iluzija. Boš mogu delat na odnosu, pucat/ ozaveščat preteklost ter bolečino, ki se pojav, ob bližini, ko spustiš obrambe, Je težko delo, vendar če maš željo po nečem več, boš začel delat na seb. Delo na seb pa v odnosu hitreje napreduje. Tko da kr pogumno!
Pozdravljeni!
Naj najprej odgovorim na gornja ugibanja. Nihče me ni zapustil, ni bilo odhoda matere in podobnih stereotipov… Vem, da imam v sebi dosti zadev za urediti, tako kot večina ljudi najbrž…
Najbolj cenim tvoje mnenje azrae. Mislim, da je bil glavni problem v tem odnosu to, da nisem bil zaljubljen v to punco. Zato ji tudi nisem mogel dati nečesa, česar nisem čutil. Mislim, da sem globoko v sebi vedel, da ni tista prava, vendar sem se jo bal zapustiti, ker sem se navezal nanjo… No to je zdaj že preteklost, ona si je našla že kao nekega prijatelja…To me je tudi prizadelo, zdej čakam, da mine ta bolečina v srcu in da grem naprej…
Hvala vsem, da ste se pogovarjali z mano, še posebej pa tebi Azrae…
LP,
Oprosti, ampak … Ne, ne bo ti cela reč padla v naročje, ker bo nekega dne prišla prava in se boš ti vedel povsem drugače. Ne, to se ne bo zgodilo. Cel bataljon ljudi tako išče pravega človeka, ki bo rešil vse težave. Ne, to se ne zgodi. Zgodi se to, da ta isti vzorec nosiš v vsako zvezo, ki jo začneš in iz katere potem zbežiš. Ampak verjemi, ne bežiš pred temi ženskami, bežiš pred samim seboj. Vendar plus!!! Ti se svoje težave vsaj zavedaš, kar pomeni, da si na dobri poti, da jo tudi rešiš. In se ti ne bo zgodilo, da boš imel pri 40-ih za seboj deset propadlih zvez in boš vehemanetno ponavljal, da pač nisi našel prave, medtem ko se niti za trenutek ne boš vprašal, ali pa mogoče ti nisi (pri) pravi.
Priznam, vse je res kar pravite, se zavedam tega in nimam teh iluzij, da bo nekega dne prišla taprava in bo vse božansko.
Jaz želim povedati: punca mora biti taprava na ta način, da si zaljubljen vanjo in nato delaš naprej v odnosu. Če nisi zaljubljen in jo imaš samo rad, si se navezal, potem manjka tista iskra,
tisto kar te vleče v to, da se ji predajaš, se poglabljaš, in vse ostalo, kar naj bi bilo v normalni zvezi. Seveda, poleg vseh vzorcev, ki jih imam za razrešiti pa mislim, da je bila to glavna ovira v mojem odnosu. Zdej boste pa spet rekli, da ljubezen in strast nimata kaj dosti s tem al kaj?
Če mal pogledam nekatere moške kako grdo se obnašajo s puncami, one pa kar vztrajajo z njimi…sem bil jaz kar uredu fant, sam iskra je manjkala…
LP
Vidim, da si napisal še nekaj, kar ni bilo vidno, ko sem poslala svoje sporočilo in se mi zdi, da sem mogoče zaman upala, da si na dobro poti. Našel si namreč ena od najbolj preprostih rešitev vsega skupaj, da pač nisi bil zaljubljen. To je ta izi rešitev. Kot ta, da ona pač ni bila ta prava. Mogoče bi te potem morala vprašati, zakaj si šel v zvezo z nekom, v katerega nisi bil zaljubljen in kaj si v zvezi delal eno leto? Zakaj si zaradi ženske, v katero, zdaj praviš, niti zaljubljen nisi bil, jokal, prosil, zapeljeval, moledoval.
Lej, če boš iskal opravičila in lažjo pot, ne pa razloge in tisto pravo pot, se ti bo dejansko zgodilo to, kar sem zgoraj napisala.
Ne, res ne poznam milosti, do takšnega vedenja pa res ne. Ljudem tvojega kova bi jaz dala žig na čelo, da bi bili drugi opozorjeni. Ljubezen lahko prinese veliko lepega, lahko pa prinese tudi veliko trpljenja. Zaplesti se z nekom kot si ti je jamstvo za trpljenje, kakorkoli zadevo obrneš. Ti praviš, da upaš, da ne bo treba preveč trpeti. Tebi? Kaj pa drugim? Mislim, da boš ravnal najbolj odgovorno, če se ne boš zapletal v zveze, preden ne popucaš stvari v samemu sebi. Veš, ti samega sebe poznaš, dekleta, ki v dobri veri s teboj začenjajo zveze, te ne poznajo. In da, bodo razočarana, ko bo prišlo ven vse tisto, kar si naštel v prvem sporočilu. In da, naredila bodo projekcijo nase, pa čeprav bi bilo čisto vseeno, kakšna ona so, bi lahko bila tudi za 180 stopinj drugačna, končni rezultat bi bil enak. Karkoli pomnožiš z nič, je rezultat nič. Ne mislim reči, da si ti ničla, ne razumi me napak, reči hočem, da bo šla zveza z nekom, ki ni sposoben obstati v zvezi, vedno v franže.