Najdi forum

Hej!

Nižje dol sem brala, kako izvorna družina vpliva na razvoj človeka, na njegovo samozavest, samopodobo… Pa mi nekaj ni jasno.

Zakaj imam sama venomer te občutke, da sem nek odpadek, človek, ki ni vreden, da se drugi z njim pogovarjajo, družijo… nikoli dovolj dobra za nikogar, neumna,… In dejansko dobivam na nek način tudi potrditev, saj nimam niti 1 prijatelja, opažam, da se ljudje z mano ne pogovarjajo preveč radi. Pa vidim, da obstajajo osebe, ki gledajo tko hudobno, da jih raje pustim na miru, a drugi se družijo z njimi. Sama se zalo rada smejem, obrnem stvari na smešno,.. a očitno nisem zanimiva dovolj.

OK, pa da povem sedaj, kaj mi ni jasno. Ni mi jasno tole, od kod meni tako slaba samopodoba, če pa so me v moji družini imeli zelo lepo. Nihče me nikoli ni teral ali grajal za take brezvezne stvari, ki jih opisujejo drugi. Res, imeli so me radi, vsi so bili tudi zelo zaščitniški do mene in vem, da mi je vedno bilo dovoljeno več kot moji starejši sestri.

Recimo moja mama pa je odraščala v družini, kjer ji je njena mati vedno dajala vedet, da ni nikoli dovolj dobra. V šoli je bila najboljša, a še vedno slabša od koga drugega. Njena mama jo je vedno s kom primerjala in ko je v 1. letniku faksa videla, da je zgrešila ter se hotela prepisat, ji tega ni pustila, ker to bi bila sramta. Prav tako se mama kot otrok ni mogla igrati, ker je morala na sebi imeti obleko, ki pa je ni smela umazati. Tako je velikokrat samo stala in opazovala druge, sama pa se raje ni česa dotaknila, da se ne bi umazala, saj je hotela zadostit željam njene matere ter ostati čista in pridna deklica. Prav tako je babica kasneje mami velikokrat spred vrgla to, kako se je ona žrtvovala ter si ni mogla privoščit tega ali onega, ker je šel denar zanjo. Pa še kaj bi lahko naštela. Ampak moja mama je samozavestna ženska, ZELO samozavestna in vedno si upa stopit pred vsakega človeka, nobeden si je ne upa komandirat, podredit. In nasploh zelo dobro zna z ljudmi, je ful komunikativna, razgledana pa itak zelo. Pa naj še to omenim, da četudi je njena mama bila takšna do nje, moja mama ni v ničemer podobna svoji materi.

Zdej po vseh mojih sklepih naj bi lih moja mama bila takšna kot sem jaz- z zbito samopodobo, saj je ona doživljala veliko psihičnega in tudi fizičnega maltretiranja. In tudi jaz ne bi smela imeti takšnih občutkov kot jih imam, saj z mano ni nihče tako delal v družini. Mama mi dostikrat našteje moje kvalitete, me pohvali, pa mi niče ne pomaga, sem še vedno ista.

Kaj mislite o tem?

Tina

Ves čas pišete samo o mami, niti besede o očetu. Oče je namreč tisti, ki hčerki da samozavest, jo popelje v svet izven družine, ji vlije poguma, da bo zmogla, da je vredna spoštovanja… Kaj je z njim, kakšen je bil vajin odnos, kakšen je bil njegov odnos z mamo? Če mi napišete kaj več o tem, bi vam lahko dal bolj izčrpen odgovor.

Lep pozdrav

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Izidor, zakaj je tako pomembno mnenje očeta za hčerko?

Tina včasih tudi psihologija nima odgovora,smo pač ljudje,ki smo taki kot smo,nobenega posebnega razloga,nobenih posebnih travm iz otroštva,vesolje se ni streslo,pa smo taki kot smo..na določena vprašanja,pač ni odgovorov,so le sklepanja.

Pozdravljen/a vbn

Nisem čisto prepričan, če prav razumem vaše vprašanje. Ne gre za očetovo mnenje, ampak za očetov odnos do žene, otrok in tudi do drugih izven družine. Gre za njegovo držo, način kako se spopada s problemi, kako vstopa v odnose, koliko je čustven, kako ta čustva kaže. Oče in mati imata svoje različne naravne “naloge”. Če eden od njiju zataji, drugi od staršev tega ne more nadomestiti, lahko samo deloma ublaži posledice. Otrok se razvija predvsem iz tega kar se nauči, vidi in čuti v svoji družini. V tem smislu ga družina in predvsem odnosi v njej izoblikujejo. Če se vrnem na Tinin primer, je res malo možno, da bi se lahko počutila kot “odpadek”, če bi z njo doma (predvsem oče) ravnali spoštljivo, jo spodbujali, hvalili za dobro opravljene stvari in tudi opomnili na slabo opravljene, ji dali občutek, da je za njih v redu točno taka kot je. Težko kaj več napišem takole na splošno, upam, da se bo Tina še enkrat oglasila in potem napišem kaj več. Seveda pa tudi vi, vbn, lahko postavite še kakšno vprašanje.

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Ta prava Monica

Se strinjam, da psihologija nima vseh odgovorov, sploh ko gre za konkretne zadeve, ki tarejo posameznika. Se pa ne morem strinjati s tem, da smo taki, kakršni pač smo, po naključju. O tem, kakšni smo, odločilno vpliva izvorna družina: odnos med staršema ter odnos staršev do otrok. To pa ne pomeni, da bodo vsi otroci iz iste družine enaki. Ne rodimo se enaki in imamo različne predispozicije. Kar bo za enega otroka huda travma, se drugega morda tudi dotaknilo ne bo. Na enega otroka bo bolj vplivala mati, na drugega oče, itd. Psihologija torej nima (in verjetno tudi nikoli ne bo imela) odgovorov v smislu, če je bilo to v otroštvu tako, potem bo odrasli tak. Vendar v terapiji v obratni smeri za posameznikove težave praviloma pridemo do vzroka iz izvorne družine (dogodek, ponavljajoči dogodki, odnos,…). Glede tega je psihologija prišla že zelo daleč. Vendar to, da smo našli vzrok težav, še ne pomeni, da je težava že odpravljena. Pri tem pa končnih odgovorov ni in se bo psihologija oziroma psihoterapija stalno še naprej razvijala.

Lep pozdrav

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

Gopspod Gašperlin

nisem mislila da smo po naključju,v naključja ne verjamem,vendar ker ni možno ugotoviti vzroka -no razen če bi se šli detektive in secirali vsak košček posameznikovega živlenja,potem bi morda našli vzrok,lahko je čisto majhna stvar,ki sproži velike spremembe v človeku,poz.ali neg.,pa čeprav je bilo živlenje lepo ali recimo otroštvo nekoga,je težje najti vzrok,kot pri nekom,ki recimo ni imel lepega otroštva..vsak zakaj ima zato,so pa zakaji,kjer zato obstaja, ni pa definiran,lahko ugibamo,lahko se čudimo,lahko omilimo,morda na trenutke potlčimo-zatremo nekaj a v nas,v nekom drugem..kar pa ne pomeni da smo rešeni in da je trajno.
tudi jaz sem imela lepo otroštvo,recimo temu zgledne starše-recimo zato ker jaz v zglednost ne verjamem,ampak to že od nekdaj,nevem zakaj,ampak tako je od kar pomnim.Oba izobražena,strokovno podkovana na področju psihologije in psihiatrije ,z ljubeznijo do svojih otrok,pa ne boste verjeli sem kot marsovec v družini,ostali otroci so po jusu-tako pravim v šali,nevem mama pravi,da jima morda ni uspelo pri meni ampak jaz pravim,ne da njima ni uspelo,jaz pač taka sem in taka bom.In ne zaleže nobeno znanje in strokovnost,no ja svojega otroka verjetno drugače obravnavaš manj kot strokovnjak in bolj kot roditelj.
Zato pravim,da včasih je človek to kar je.Morda zakaj niti ni potreben v določenih primerih.

lp

Ta prava Monica

Ko gre za starše ni terapevtov, psihiatrov, psihologov,… So samo starši, v večjih ali manjših stiskah, pred katere jih postavljajo otroci. Idealnih staršev ni, zato tudi ni otrok brez takih ali drugačnih težav. Zelo običajno pa je, da imajo otroci, ko odrastejo, težave s sabo ravno zato, ker (še vedno) idealizirajo svoje starše. Naloga staršev ni, da imajo otroci lepo otroštvo, da je zanje v vsem poskrbljeno. Glavna naloga staršev je, da svoje otroke usposobijo za samostojno življenje in jih pri tem čim manj “poškodujejo”. Če se ob tem imajo še lepo – super, potem so starši resnično velemojstri svojega poklica. Vendar pa starši dostikrat naredijo veliko škode ravno pri tem, ko se morajo odločiti ali bodo storili tisto, kar je za otroka resnično dobro ali tisto, da mu bo lepo – in se odločijo za slednje. Ker je lažje. Da bi bilo pa vse skupaj še bolj zahtevno, ni dovolj, da starši naredijo “prav”. Pri tem morajo biti PRISTNI. Kar pomeni, da morajo tisto nekaj narediti IZ SEBE in ne zato, ker mislijo, ker je tako prav. Če jaz s svojima hčerama počnem nekaj zato, ker sem to nekje prebral, nima to čisto nobenega učinka ali pa celo nasprotnega. Ko pa to storim pristno in spontano, se običajno zgodi, kar si želim. Preprosto pa hkrati tako komplicirano.

Vi niste noben marsovec v družini, vprašanje je, kako se v resnici imajo vaši po jusu oblikovani bratje in sestre. Morda samo oni še naprej verjamejo, v kar vi že davno ne več. Če je tisto iluzija, potem ste vi na boljšem.

Lep pozdrav

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

RES DOBRO VPRAŠANJE g.Izidor ..kako se imata v resnici brat in sestra,vidite na to niti nisem pomislila 🙂

kratek odgovor

Bodi to kar si, se bodo že našli prijatelji, bolje meti znance kot, zahrbtne prijatelje. Neobremenjuj se preveč s tem. Sigurno nni nič narobe s tabo, ampak je druge strah vspostaviti kontakt s tabo, ker si kar si. In tega nemoreš spremenit.

Glavo pokonci in tako naprej, vsa dobrota se enrkat povrne.

VEsele praznike

Pozdravljeni!

Oče je po kratkotrajni bolezni umrl, ko sem bila še otrok. Čeprav se marsičesa ne spominjam več, vem, da me je imel zelo rad in prav tako tudi mamo. Starša sta imela takšen zakon, ki ga ne opazim pri nobenih sorodnikih in znancih, ker se vsi nekaj kregajo, si mečejo polena pod noge… Moja starša sta bila res tista, ki kot pravimo ‘sta se našla’.
Pri starših res ne vem, kje bi lahko bila krivda, da sem kot sem.

Je pa še nekaj drugega. Ko sem bila še dojenček in tudi malo kasneje, sem vsakič jokala, če smo šli z družino kamorkoli stran od doma- na obisk, v tgovino… So že mislili, da je z mano kaj narobe, a ko smo prišli spet domov, sem bila dobre volje. In vseskozi sem najraje bila doma.
Ko sem imela 5 let, so imeli v vrtcu v večjem kraju blizu nas t.i. ‘teden odprtih’ vrat in starši so mislili, da bi tisti teden odšla malo tja, da spoznam več otrok, se igram z njimi. Zdržala sem samo 1 dan in še to po sili razmer… komaj čakala, da me pride iskat dedek, ki živi tam blizu, saj mi je bila prava nočna mora, da sem morala biti tam s tolko tujimi otroki. Bil mi je pravi šok in tisti dan sem rekla, da ne grem več tja in nisem šla, saj me niso silili.
Veliko sem se igrala sama, imela tiste otroške skrivnosti, ki sem jih obdržala zase… bila nekak sebi zadostna- seveda popolnoma le v svojem domačem okolju. V mali šoli nas je bilo sicer le 5, a z nikomer nisem prijateljevala. Včasih sem se igrala z drugimi, a najraje sama, s kockami. Že tukaj sem občutila prvo šikaniranje s strani sošolke, ker nisem želela istih iger kot oni, biti z njimi.
Tudi kasneje sem bila vedno najbolj vesela, da je pouka konec in da grem domov. Počitnice sem preživljala skoraj samo doma in me ni motilo, če 2 meseca nisem videla nobenega tujega obraza, le domačih (živimo namreč na samotni kmetiji). Do tujcev sem vedno bila skeptična, nezaupljiva in ni mi bilo treba 3x povedat, če me vabi tujec v avto, da naj mu ne zaupam, ker mu že tako nisem, pa če bi imel ne vem kakšno igračo zame.
V 5. razredu pa me je doletel šok, ker sem morala s podružnične šole oditi v šolo v večji kraj in naenkrat sem imela okoli sebe 5x več sošolcev kot prej. V družbo se nikoli, nikakor nisem mogla vključit… Sprva še nekako, a potem, ko so videli, da se učim bolje od vseh drugih, se je začelo zasmehovanje na dnevnem redu, pripombe vzvišnih sošolk, ker itak so mi dale vedet, da sem nekaj manj, ker sem s kmetije, pa še ta zavist… Ena sošolka se mi je smejala za čisto vsako besedo ali stavek, ki sem ga izrekla, čeprav nisem rekla prav nič smešnega… Zato sem skoraj prenehala govorit in z vrstniki spregovorila le še 2,3 besede na dan- če je bilo lih nujno.
Doma pravzaprav o vsem tem niso veliko vedeli, pa ne da bi ne hotela povedat… meni se je preprosto zdelo normalno, da se mi tako dogaja v šoli in da šola ni kul, doma pa je itak najboljše. To, zakaj mi osnovna šola ni bila všeč, sem začela odkrivat šele konec srednje. In opažam, da se res najmanj stvari iz življenja spominjam ravno iz osnovne šole od 5. do 8. razreda, ker se lepega ni dogajalo nič, grdo pa sem očitno nekam potisnila. Ali bi lahko bil to razlog za moja današnja občutenja? In navezovat stike s komerkoli, je moj največji problem, saj vedno premišljujem, kaj bi rekla, da ne bi izpadla smešna in butasta… To ponavadi tako dolgo premišljujem, da na koncu ne rečem nič.
Opažam pa, da če se nekaterih ljudi navadim, se pogovarjam sproščeno in sem takšna kot sem. Ampak to navajanje traja in traja, ker sem zelo skeptična do vsakogar.
Aja, mogoče omenim še to, da nisem več tako navezana na dom kot sem bila v otroških letih, saj mi ni težko ostati po več tednov v kraju, kjer študiram in se kar čudim, ko sošolci rečejo, da niti 1 vikenda ne morejo ostati, ker jih tako vleče domov.

Zdaj me pa res zanima vaše mnenje… Jaz napak v izvorni družini ne najdem, temveč bi prej rekla, da sem ‘krivec’ jaz sama in okolica v osnovni šoli, ali pač?

Lepe praznike!

Tina

Ko sem vam dal prejšnji odgovor, sem predvideval, da se je z vašim očetom nekaj zgodilo. Zato nisem želel pisati daljšega odgovora. Napisal sem, da je oče tisti, ki hčerki da samozavest, jo popelje v svet izven družine, ji vlije poguma, da bo zmogla, da je vredna spoštovanja… Verjamem, da vas je oče res imel rad. Vendar pa kljub temu ni zmogel opraviti te svoje naloge, ker je žal prekmalu umrl. Ob tem se mi postavlja vprašanje, koliko je bil on samozavesten, kako je dojemal sebe kot »kmeta na samotni odmaknjeni kmetiji«. Je bil na to ponosen ali se je tega sramoval? Kako je bilo glede tega z mamo? Koliko je bila vaša družina odprta, koliko ste imeli obiskov, prijateljev. Kam ste hodili skupaj in kako vam je bilo tam zunaj v svetu izven kmetije? Vse to in še mnogo drugega vas je izoblikovalo. Odgovorov na ta vprašanja sicer ne poznam, je pa iz tega, kar pišete, očitno, da ste imeli težave z zunanjim svetom že od ranega otroštva. O tem se očitno niste imeli s kom pogovarjati, nobeden od staršev tega ni opazil ali pa se mu celo sploh ni zdelo problematično. Tukaj sta vaša starša naredila veliko napako, vam pa krivico. Tudi oče bi pred svojo smrtjo enostavno moral narediti več. Otrok se o svojih težavah ne pogovarja s starši samo, če začuti, da se starša o tem ne želita pogovarjati. Zakaj ste takrat tako čutili? Sta imela starša zelo podobne probleme tudi sama in se jim zato vaši niso zdeli nič posebnega ali pa jih sploh opazila nista? Kakor koli že, ostali ste sami s svojimi težavami, strahom in stisko, pri katerih vam nobeden ni pomagal. Tako ste se naučili vsemu temu izogibati (kot morda tudi starša), namesto da bi se s tem spopadli. Otrok sam tega običajno ne zmore, zato rabi podporo staršev. Vi je niste dobili, po smrti očeta pa sploh ne. Poleg tega je za vas zagotovo bilo izredno travmatično, ko ste kar naenkrat izgubili očeta. Ali je mama ob svoji hudi žalosti in izgubi našla moč, da je lahko začutila vašo stisko, bolečino, izgubo, zmedenost in strah? Vam je znala in zmogla pomagati, da bi vsaj omilila škodo, ki vam je bila povzročena? Ste izžalovali in izjokali očeta, ali ste bolečino in žalost ob njegovi smrti odrinili stran in potlačili nekam globoko vase – ker je bilo za vas enostavno vse skupaj prehudo in pretežko?

Še nekaj mi je padlo v oči v vašem sporočilu. Pišete, da sta imela vaša starša poseben, čisto drugačen odnos, da »sta se našla«. Res upam, da bo tole, kar bom napisal, do vas prišlo tako, kot je mišljeno. Če se dva ne prepirata, še ne pomeni, da je njun zakon zdrav. Če se dva zapreta in okleneta drug drugega, ker ju je strah zunanjega sveta, ne moreta ustvariti zdravega okolja za razvoj otrok. Nočem trditi, da je bilo pri vas tako, želim samo nakazati, v kateri smeri lahko iščete odgovor na vaše dileme. Kot sem že večkrat napisal, je eden od najpogostejših problemov, da otrok idealizira svoje starše, vse njihove pomanjkljivosti pa vzame nase. V tem smislu je tipičen vaš zaključek, da ste vi »krivec«. Ne Tina, vi niste krivec, ampak so se vam dogajale krivice. Tega ne bi spremenilo tudi, če sta vaša starša res bila ljubeča drug do drugega in tudi do vas. Krivica je, da vam je oče tako kmalu umrl, da vas ni mogel podpreti in pospremiti na vaši poti v samostojnost. Krivica je, da vas ni nobeden naučil, kako se znajti v svetu, kako se zaščititi pred včasih nesramnimi ljudmi. Krivica je, da se sramujete, ker ste s kmetije. Ne vem, koliko jih je še, so pa zagotovo. Zato nehajte kriviti sebe, niti okolico in ne šolo. Te krivice, ki se vam še kar nadaljujejo, lahko ustavite. Ne bo lahko, vendar se da. Prvi korak je, da se nehate umikati iz odnosov, ampak v njih vztrajate. Edino v odnosih se boste namreč naučili, česar se niste prej. Biti sama poznate, zato vam je to varno, čeprav osamljenost kdaj že kar preveč skeli. Želite si družbe, ljudi, vendar vas nazaj drži strah: pred ponovnim posmehovanjem, poniževanjem in zavračanjem. Vendar ravno vaš strah in sram vse to sprožata v ljudeh okrog vas. Ti isti ljudje so do drugih, samozavestnejših, povsem drugačni. Ko se boste naučili prepoznati in obvladati svoj sramm in strah, se bodo spremenili tudi vaši odnosi z drugimi. Ključ do vaše sreče namreč nimajo drugi, ampak ga imate sami. Pogovorite se s svojo mamo, povejte ji končno, kako vam je že celo življenje. Nobeden na tem forumu vam ne more dati niti približno tako dobrih odgovorov in nasvetov, kot vam jih lahko da mama. Če pa se z njo ne morete pogovoriti oziroma če vam ona ne zna pomagati, potem pa je skrajni čas, da se odpoveste iluziji, ki jo gojite o vajinem odnosu. Po tem, kar ste napisali o sebi, vam predlagam tudi, da si poiščete terapevstko pomoč. Ne zato, ker bi mislil, da ne boste zmogli sami ali ker bi bilo z vami kaj narobe. Samo zato, ker boste tako hitreje in z manj težav ustavili krivice in prišli do bolj zadovoljnega življenja. To si zaslužite, ne pozabite na to! Ker z vami ni nič narobe!

Želim vam poguma in vztrajnosti.

Izidor Gašperlin, zakonski in družinski terapevt http://terapevt.izidorgasperlin.com [email protected]

New Report

Close