Ne prenesem nosečk
Pozdravljena!
Mislim, da ta post v celoti sodi tudi na ta forum. Hvala, da si ga napisala, ker lahko marsikomu odpre oči. Sama sicer nisem imela težav z zanositvijo, vendar nikoli nisem bila navdušena nad ženskami, ki z vsemi možnimi podatki in novicami “bombardirajo” druge glede njihove nosečnosti in glede tega, kaj počenjajo njihovi dojenčki (in še danes nisem). Stara sem 30 let in kar nekaj mojih kolegic nima niti stalnih fantov, kaj sele otrok. Preden sem zanosila, smo se razumele super fajn in smo se ure in ure pogovarjale o službi (druži nas tudi stroka) in tako je še danes. Vedo, da sem noseča, vendar o tem z njim niti ne govorim, razen, če me katera neposredno vpraša. To se pa zgodi malokrat. Menim, da je bila to moja in moževa osebna odločitev in o tem po mili volji klepetam s tistimi, ki so v enakem položaju kot midva. Za to imam na voljo tudi ta forum in pa ringarajo. Enostavno spoštujem njihovo zasebnost ali ma morda odločitev, da jim do otrok preprosto ni in da jih tema dolgočasi. Podobno je glede drugih uspehov v življenju, ki so nam na srečo dani. Na primer kariera. Nekaterim je to pomembneje (in to popolnoma razumem, ker sem tudi sama ambiciozna). Ne moreš vsem po vrsti težit, kako poteka tvoj magisterij, ali doktorat ali dodiplomski študij, ker je povsem mogoče, da je kdo nesrečen, ker mogoče ni imel te možnosti ali pa ga, spet, to popolnoma nič ne zanima.
Zavedam se, da sem srečna, ker sem zanosila in upam, da bo vse O.K., ampak hkrati vem, da si bom prizadevala, da ne bom zgubila stika s tistimi, ki tega nimajo. Ker mi pomagajo, da ostanem na realnih tleh, v stiku z mojimi prijateljicami, zabavami, stroko, itd.. Razumem tvojo željo, da bi imela otroka in če ti je tako namenjeno, ga boš tudi dobila. Do takrat pa uzivaj! Pojdi na kakšno kavico, zapelji se z avtom na morje in si privošči školjke, pršut, sire s plesnijo, suši, biftek in kakšen kozarec (ali dva) dobrega terana, pojdi na rafting, v gore, v savno, na aerobiko, po možnosti čez vikend na izlet v London, pleši, potuj, naspi se, kot ti srce poželi, predvsem pa si daj duška in se sprosti! Ker tega potem ne bo več. Vsaka stvar ima dve plati and that’s the way life goes…
lp
Sončnica
Veliko tega, kar si napisala, sem tudi sama dozivljala. Ampak ne zato, ker bi ne mogla zanosit, ampak zato, ker sem bilo mnogo mnogo let sama, v času, ko je večina mojih prijateljic dobila fanta, se porocilo, dobilo otroka…. jaz pa se kar sama. Še danes se z veliko bolečino spominjam, kako sem bila priča moji najboljši prijateljici, počutila pa sem se tako slabo. Ali kako težko sem sprejemala, ko so prijateljice zanosile in rojevale – z večino njihovih otrok sem vzpostavila lep odnos. Ampak npr. za praznike in za dopuste so vse imele nekoga, jaz pa…. Pa večni razgoovori o otrocih. Pa vprađšanja – a ti pa kar sama….
Potem se je vse na hitro obrnilo. Sedaj je dve leti tega, kar sem spoznala moza, eno leto sem porocena, kmalu bom rodila. Mi je pa moje doživljanje še vedno blizu in še vedno zelo pazim, kako se vedem do tistih kolegic, ki so sama. Saj vem, da dajejo podobno skozi kot jaz.
Malo sem se oddaljila od tvojega pisanja, ampak taka je moja izkušnja.
Želim ti vse dobro.
Anja
Prebrala sem tvoj post, nisem pa prebrala nobenega odgovora, ker nikoli ne želim, da kdo, čeprav nehote, name vpliva s svojim mnenjem.
V bistvu niti ne vem kaj naj ti rečem, razen, da se mi zdi absolutno prav in več kot to, da si napisala svoje vrstice, ker je tako kruto resnično, kar si opisala in tega, kar si nas prosila se že dalj časa držim. Začutila sem tvoj položaj, ker sem bila sama v njem zelo, zelo kratek čas, če se primerjam stabo, pa mi še danes ni prijeten spomin na tiste težke dni. Celo življenje sem razmišljala, kaj pa, če jaz ne bom mogla imeti otrok. Bom pa posvojila sem si rekla, pa vendar vedoč, da je to daleč od lahkega dejanja.
Žal mi je za vaju in vesela sem, da se kljub praznini v vajinih srcih razumeta in to dobro, kar je redkost.
Zelo, zelo si želim, da bi vama na kakršenkoli način uspelo, saj bosta res zelo znala to ceniti.
Samo moji povratni občutki, pa brez zamere!
Veliko sončka!
Milly
Ne, ne bom te obtoževala!
Razumem pa te NE!
Tudi sama z možem sva se dolga leta zdravila za neplodnostjo in vsak poskus je spodletel, pa me noseče ženske, vozički, porodnišnica, otročički,… niso nikoli motili. Prav nasprotno.
Ko sva z možem videla, da ne gre in ne gre, sva začela najine cilje preusmeriti v druge stvari. In zdaj sem noseča-po naravni poti-šokirala sva vse zdravnike.
Če bom lačna, ne bom sovražila sitih,
če bom debela, ne bom sovražila suhih,
če bom nesrečna v ljubezni, ne bom sovražila zaljubljenih,…
pri tebi je ravno obratno.
Živiš v svojem svetu in si (predvidevam) osamljena. Pa ne govori o ljubezni in energiji, ki jo imaš za svojega otroka, ker je ne premoreš niti za življenje samo. To je moje skromno mnenje.
Draga nesojena mati!
Iz srca ti želim dojenčka, pa malo optimizma prosim. Jutri je novi dan. Pokliči prijateljice, ki jih zanemarjaš (ker so pač mame), pokukaj v kakšen voziček, pocarkljaj kakšnega dojenčka in misli pozitivno.
Pozdravček od
srečke nosečke in njene štručke
Srečka nosečka,
malo ti dam prav. Res pa je, da se včasih neplodni malo zgubimo v samopomilovanju itd., ampak večini se pač takšni čudeži, kot se je zgodil tebi, ne dogajajo. Žal. In dejstvo je, da vse, ki po neplodnosti enkrat zanosijo, hitro pozabijo bivše tegobe (no, hvala bogu!).
Pa še nekaj! Mislim, da si ti res ena srečka, ker nisi bila nikoli ljubosumna na nosečnice, mamice z vozički,…. Nehi, nooooooooo! Seveda si bila, ampak si že pozabila. In prav je tako.
Prebrala sem pismo in vse odgovore, pa menim, da si Srečka nosečka edina, ki si brcnila mimo. Nikjer v pismu Nesojene matere ni zaslediti sovraštva, niti se mi ni zdelo, da je ženska brez energije (ravno obratno), ti pa ji podvaljaš oboje. Malo se zamisli nad svojim OŠABNIM pisanjem!
Sama sem mati dvojčkov, ki sva ju z možem spočela z medicinsko pomočjo še v letih, ko smo bili neplodni redkejši primeri kot danes. NIKOLI ne bom pozabila obupa, ki me je spremljal skozi leta boja za otroka, kajti takrat, ko ga nimaš in ti zdravniki ne dajejo pozitivnega upanja, tudi nisi sposoben razmišljati pozitivno, ker se bojiš lagati sam sebi. Če bi mi takrat kdo rekel, da vendarle nekoč bom mati, bi mi bilo lažje, tako pa je še medicina v nekem momentu dvinila roke.
Veš, Srečka, vsem ne uspe. Žal, tudi taki pari so. In še kako je res, da sita koza lačni ne verjame. Ti zdaj sita meketaš okoli, ker te očitno problem neplodnosti ni prizadel “dovolj”. Ljudje smo različni, nekateri so bolj čustveni in imajo pravico takšni tudi biti. Jaz jih spoštujem veliko bolj kot tiste, ki vzvišeno mahedrajo naokoli in trdijo, da so čustveni heroji.
Draga Nesojena mati. Punce so ti že povedale veliko lepega, in ne želim jih ponavljati. Zelo razumem stisko, ki jo doživljaš in se je ne moreš znebiti. Želim ti sporočiti, da so tvoja doživljanja okolice NORMALNA in da s teboj ni nič narobe. Veliko nas je takšnih, ki smo okusili plat neplodnosti in mnogim je uspelo, četudi je medicina dvignila roke od primera. NE OBUPAJ, NE VDAJ SE!! Ne pretvarjaj se, ker se ti ni treba. Če te motijo noseče prijateljice, si pomagaj po svojih močeh, tako kot si si do sedaj, ker preko sebe pač ne boš mogla iti. Čas bo prinesel svoje in tvoji občutki ne bodo večni.
Seveda ne vem, koliko si stara in kakšna je tvoja diagnoza. Upam, da stvar še ni povsem zaključena…
Želim ti zdravega otroka. Boš videla, prišel bo!!! Zelo te občudujem. Menim, da si močna in čustvena oseba z veliko ljubezni. Ostani takšna, ker boš odlična mama.
K.
Popolnoma se strinjam s Kalinko, ko sem prebrala tvoj post sem pomislila,da si otroka sploh ne želiš, ko pa s takim negativizmom in neke vrste sovraštvom gledaš na to. Jaz mislim,da nujno rabiš strokovnjaka, ki ti bo pomagal sprejeti sebe takšno kot si in ki ti bo pomagal doumeti, da je življenje lepo v večih pogledih….morda pa bo to dovolj za kak čudež, držim pesti. Vsi odgovori so neverjetni, punce res imate velika srca!
Draga Nesojena Mati,
upam, da bo tale nick kmalu zamenjal drugi. Ne veš, kako dobro te razumem. Tudi sama sem bila v tem zosu več kot osem let.
Včasih so me dojenčki ponesli v nebesa, včasih me je samo pogled na nosečnico pahnil v najgloblje brezno. Iz katerega sem se vedno zvlekla. Ko sem pričela z IVF-ji, mi je vsak naslednji postopek vlival moč in upanje, da sem vedno bližje svojemu tako željenemu cilju…
Letos se nas je začelo dobivati nekaj punc iz foruma Neplodnost. Ne morem ti povedat, kako je to dobro za dušo. Krasno se razumemo, spodbujamo se pri postopkih. Postale smo prave prijateljice. Jaz sem zdaj po odmih letih zanosila po naravni poti, čeprav sem mislila, da jaz nisem te sreče, da bi me doletel čudež. No pa se je zgodil, zdaj čakam na mojega dojenčka in trepetam iz dneva v dan in odštevam dneve…
Še predobro razumem “trapaste” ljudi, ki ne pomsilijo niti s kančkom možganov, da je s parom lahko kaj narobe in postavljajo nemogoča vprašanja kot si jih že sama naštela. Včasih sem čisto ponorela, ko mi je kdo omenil leta in kaj da še čakam, pa če je treba kaj pomagat… itd… Saj vem v sebi da ti ljudje nočejo nič žalega, samo ko tako boli…
Ko boš videla nosečke, vedi da nas je med njimi mnogo, i smo se ravno tako borile, obupavale, pa spet upale, pa spet padale…
Privoščim ti iz srca, da ti uspe in res ne vem, kdo nas postavlja na tako preizkušnjo… Vzemi to, kot da je vse za nekaj dobro… Boš krasna mamica in prav zares upam, da ti bo nekoč usojeno to tudi postati…
Velikega lupčka od Brine
Tole je pa maksimalno nesramno. Nesojena mati ne oziraj se na take poste. žal so med nami tudi taki ljudje ki ne razumejo drugih.
Ti pa enostavno ne razumeš in obsojaš ljudi po krivici. Če si bila zares v postopkih se ti prav čudim za takšno mnenje. Vsaka ki se je ubadala s tem, tako razmišljanje lahko razume, ker a je vsaka doživela.
Verjamem, da nesojena mati v duši ljubi otroke, vendar je to tako težko pokazati… ker tako boli… vsak dojenček, vsaka nosečnica te spomni na tvoj lastni neuspeh…
Ne , tole ni bilo lepo od tebe, Brina
Pozdravljene!
Rada bi vam samo povedala eno zgodbo, zaradi katere vsakič, ko pomislim na njo dobim kurjo polt.
Delala sem pri enem podjetju, približno leto in pol nazaj. In kolikokrat sem na hodniku srečala gospo, ki je tam pospravljala, vedno sem jo samo pozdravila, ni bilo nobene priložnosti, da bi izmenjali nekaj besed, ker ženska je bila bolj vase zaprta, slabo je govorila slovensko, opravljala je delo čistilke in zato se gotovo med nami ni počutila najbolj sproščeno, med samimi “kravatarji”. V redu, razumela sem.
Pa je prišel čas dopustov. Generalno čiščenje poslovnih prostorov. V pisarni sem bila sama. Pa prideta dve čistilki. Pričeli sta z delom, malo sta se pogovarjali med sabo, mene sta pustili pri miru, gotovo sta si mislili, da sploh ne bi hotela govoriti z njima, ampak sem ju ogovorila, postregla sem ju s sokom. Jaz sem si želela pogovarjati. Ena je govorila o svojih otrokih, druga je bila tiho. Vprašala sem jo, če ima ona kaj otrok.
Tega izraza na njenem obrazu, obrazu ženske stare okoli 43 let, ne bom nikoli pozabila. Prvič sem videla koliko lahko nekomu otrok pomeni. In takrat mi je ženska povedala njeno zgodbo.
Prihaja iz BIH, poročila se je pri 16-ih letih. In je ena tistih žensk, ki samo ubogajo, ne upajo nikomur nič odgovoriti in delajo tisto, kar jim kdo reče. Mož je bil najprej prijazen do nje, a minevala so leta, ni zanosila. Možu je to začelo presedati, češ kakšna ženska si ti: “Zakaj sem moral ravno jaz dobiti žensko, ki ne more imeti otrok?” Vsi njeni so jo spraševali, kaj a vidva sploh kaj delata, pa njegova familija, ti si bili še posebej žaljivi. A leta so minevala.
Obiskala je veliko zdravnikov imela ogromno pregledov, a povsod iste ugotovitve in odgovori: “Gospa, vi ne morete imeti otrok.”
Ne vem, če obstajajo bolj grobe besede, ki bi jih ena ženska lahko slišala. A ona jih je.
Obupala je, ni se več borila za otroka. Na posvojitev ni pomislila, ker to pač ljudje iz njenih krajev ne delajo. Živela je iz dneva v dan, brez iskric v očeh.
Potem je sledil preobrat njene zgodbe.
Pred tremi leti, poletje, sobota dopoldne. Čistila je ploščice v straniščih, na lestvi je stala. Pa se ji je zavrtelo, to je povedala šefici, pa ji le-ta rekla, naj si ne izmišljuje ter naj dela naprej. Ampak vrtelo se ji je vse bolj in bolj.
Odločila se je, da v ponedeljek obišče zdravnika. Ta ji je rekel, da bodo pregledali vodo in kri, pa da bodo videli, če se kaj na izvidih vidi. Ko je dobil izvide, jo je polslal na ginekološki pregled, ni ji pa hotel povedati zakaj.
Takrat ji je ginekologinja rekla: “Gospa, vi ste noseči, imeli boste otroka.”
“Ne, ne”, je rekla gospa, “jaz ne morem imeti otrok”. Pa jo je ginekologinja prepričala, da ima ona prav, da se na monitorju že vidi.
Takrat se je gospe začelo življenje, kot da bi se ponovno rodila. Rekla je, da po poti domov ni hodila, da je letela, lebdela. Mož ji najprej ni verjel, a kaj kmalu so tudi njega oblile solze sreče. Toliko let čakanja, trpljenja, toliko požrtih težkih besed. A splačalo se je.
Celo nosečnost je bila doma, rekla je, da je samo počivala in se razvajala. Pri 41 letih je rodila zdravega fantka in od takrat iskrice v njenih očeh niso ugasnile.
Če bo kdaj brskala po straneh našega portal naj ve, da njej, njenem možu in njunemum sinčku želim lepo in srečno življenje.
Za zaključek naj vas prosim, vse tiste, ki še nimate otrok in si jih želite, nikoli ne obupajte. Naj bo to le zgodba, ki bo v vas odkrila ponovno in še večjo željo v rokah držati dete.
Lep pozdrav, Saška
haj,
sem v čisto isti situaciji. Že nekaj časa vztrajam v postopkih ivf. Željo po otrocih sem nekako odrinila na stranski tir, namesto njih imava doma druga mala bitja, domače živalice, muce in kužke, ki ravno tako potrebujejo veliko ljubezni in skrbi. Osrečujejo me, otrok se sicer ne da nadomestiti, pa vendar….
Če imaš rada živali, poskusi. Včasih se moje solze tako lepo stopijo v njihovih kožuščkih in njihova brezmejna ljubezen mi vrne sonce v deževen dan.
In mogoče se bo potem, ko bolečina ne bo več tako močna, zgodilo ravno tisto najlepše.
Srečno!
Ok, še neekaj naj dodam na to temo. Ce imaš res razlog za neplodnost, vredu, če pa ne pa me dobro preberi. Bolj misliš na to, manj možnosti imaš uresničiti prizadevanja. Imam znanko, ki si je strašno želela zanositi, vsi so jo milovali, tolažili in spodbujali, pa nič. Ko pa se je pred leti sprijaznila z dejstvom, da ne bo nič iz tega kruha, se je zgodil čudež. Ženska je zanosila v starosti 40 let, prvič. Zato, nehajte se obremenjevati in vsak dan prebujati z mislijo, da vi ne boste tako lepo nosečkaste kot vse druge, saj škodite le svoji samozavesti in to, verjamete ali ne, kažete tudi drugim, ki vas morijo zato še z večjim nasladom…
Res je lahko govoriti o tem. Pač sem hotela samo malo omiliti tisto hudo misel na totalno predajo, mislim, da bi blo nesmiselno neki si vbiti v glavo, pa potem ves čas samo sebe mučiti z bolečinami, to vendarle še bolj vpliva na psiho, sploh na tej stopnji, ko si nekaj zares želiš. Verjemi, da resnično sočustvujem nesojeni, kakor sama sebe imenuje in upam, da bo nekoč postala lepa nosečka, ki ji bodo drugi zavidali!!
P.S. Tudi midva sva začela delati na tem, da bi zanosila, pa še nisva imela sreče.
Jaz se pa strinjam s srečno nosečko. Sama sem vedno rada obkrožena z veselimi in zadovoljnimi ljudmi, še posebno, če nisem v najboljšem čustvenem stanju, saj se takrat kar nalezem njihovega razpoloženja.
Seveda, pa se popolnoma strinjam, da je preveč bedakov na svetu, ki sprašujejo stvari, ki se jih ne tičejo oz., na katere verjetno že sami vedo odgovor. Na take se pa poskusi ne ozirat, ker res niso vredni tega.
Verjamem , da boli in da enkrat misliš bolj pozitivno drugič negativno. Prav je, da si stresla iz sebe nekaj čustvenega bremena in nič ni narobe, da si napisala email.
Svet pač je krivičen in mi se moramo naučiti živeti s tem. Vendar pa, če te moti svet okoli tebe, ne pričakuj, da se bo spremenil svet, spremeni se ti. Skušaj gledati s pozitivne strani. Saj trpiš samo ti sama in nihče drug.
Želim ti vse najlepše, Jana
Pozdravljene vse, še najbolj pa nesojena mati
ko sem pred 10 leti delala v enem kmečkem diskaču, sem si želela vsako soboto pesem od avsenikov Tudi ti nekoč boš mamica postala. Ta pesem se je vrtela zame vsako soboto ob 5 zjutraj.
No ko pa sem leta 2001 zvedela da z mojim ljubim ne bova mogla imeti otrok po naravni poti, se nama je sesul svet. Poiskala sem forum Neplodnost in tam izvedela mnogo ˝preveč˝ stvari. Skoz sem se ubadala z mislijo, kaj če nama ne bo uspelo. Leta 2003 oktobra sva šla prvič v postopek in od 16 celic, sta se oplodili samo dve, ena je odmrla, ena pa je ostala in letos avgusta sem rodila prekrasnega fantka.
Draga nesojena mati, vem kako ti je pri srcu, ne znam ti položiti na dlan nobene tolažilne besede, lahko ti samo povem, da ti od srca (pa ne samo tebi, tudi možu) želim, da bi doživela to nepopisno srečo in da boš enkrat postala mati. Če ne preneseš pogleda na nosečke, nimaš stikov s prijateljicami ki že imajo otroke, je to pač tvoja stvar, samo vedi: ko boš enkrat v sebi prepričana v uspeh, ti bo uspelo. Ne ubadaj se s črnimi mislimi ampak misli samo pozitivno. Morda ti že naslednji mesec uspe in čez 9 mesecev boš uživala v nepopisni sreči.
Vse lepo ti želim in čimprej zdravo štručko
lp od lunce