Pozdravljeni,

sama sem taka, da se zelo hitro razjočem, – tudi, če bi bilo morda bolje, da bi se razjezila, jaz jočem.
Zakaj tako reagiram, ne vem, vem le, da nas je več v naži družini in sorodstvu, ki smo taki in se hitro zjočemo. Tudi nekateri moški.
Obenem pa moj fant joka sploh ne prenaša, ga čisto spravi iz tira, sam nikoli ne pokaže žalosti, ampak raje “seka” okoli sebe z besedami, se jezi in če kakšne stvari ne more sprejeti, začne dokazovati da je nemogoče, da bi bilo tako, da to ni res. Vse to poteka zelo burno in se je nemogoče pogovarjat z njim. Najbolje, da ga “napad” mine in potem, mi celo lahko pritrdi, da sem imela prav…

Kakor se ne da pogovarjat z mano, kadar mi lijejo soze. Glavo imam ob takih trenutkih kar prazno, ne vem kako povedat, kar čutim, samo vem, da je hudo, hudo, hudo. Takrat tudi on ponori, da zakaj se ne pogovarjam z njim, zakaj sem tiho, zakaj cvilim in da naj neham jokat in da pri njem da že ne bom jokala, da me že ne bo tolažil… Meni pa solze še bolj lijejo, ker se počutim, da zavrača to kar čutim.
Kaj je za naredit?

Etka

Vsak od nas odraste s kakimi težavami, v odnosih se običajno pokažejo skozi čustva oziroma čustveno (ne)komunikacijo. Vaš fant ima očitno »težavo« z žalostjo na en način, vi pa na drug način. On žalosti ne prenese, vi pa kot »žalost« dojemate različna čustva in zato skozi solze izražate ne samo žalost, ampak tudi nekatera druga čustva. Ker se fant ob vaših solzah jezi na vas, vse kaže, da se npr. vi namesto, da bi se jezili, raje zjočete. Fant se pa potem jezi namesto vas… Zato, da čustva izražata oziroma neizražata na tak način, imata vsak svoje razloge, žal pa to ovira vajino čustveno komunikacijo. Zato se počutite, da fant zavrača, to kar čutite. On pa verjetno čuti, kot da ga s svojim jokom izsiljujete ali od njega pričakujete nekaj, česar ne bi smeli. Njegova izjava »da pri njem že ne bom jokala, da me že ne bo tolažil…« zelo kaže na to, da je on kot otrok moral tolažiti enega od staršev (verjetno mamo), kar je bilo izjemno krivično do njega. Verjetno se fant sploh ne zaveda, koliko jeze je v njem zaradi te krivice. Na starša (mamo) se zaradi tega seveda ni smel jeziti, zato pa ste te jeze (neupravičeno) deležni vi. Glede na močan odpor in silovitost njegovega odziva vama predlagam, da si poiščeta pomoč družinskega terapevta. Ko bosta s fantom v varnem terapevtskem okolju našla vzroke vajinih težav z žalostjo, se bo zelo verjetno spremenil tudi vajin odnos. Na zunaj bo to vidno tako, da se bosta naučila bolj pristno izražati svojo žalost, jo pri sebi in drugem pristno začutiti in se tudi bolj ustrezno odzvati.

Lep pozdrav