V petek zvečer sem ugotovila, da ima moj mož drugo. Po 12 letih zakona, po 15 letih skupnega življenja, z dvema otrokoma, mi naredi to. Ne morem opisati, kako zelo sem razočarana.
Najino skupno življenje pa je itak že ves čas “zakon” v narekovajih. Mož že od nekdaj veliko dela, v začetku je bil v službi, nato pa je delal še popoldne in vedno pozno hodil domov. Ima delo na terenu. Pred nekako 3 leti sva se odločila, da gre na svoje, takrat sva se pogovarjala, da bo delal nekako do 17. ure, nato pa bo prišel domov, jaz bom do takrat že skuhala kosilo, nato pa bomo skupaj. Nikol ni bilo tako. Mož hodi redno še kasneje domov, tj tudi ob 23. uri, ob polnoči, ob 1h. Vedno ima izgovor, da je delal, včasih tudi, da so bili na pijači. Nikoli v teh letih mi ni pomagal pri gospodinjskih delih ali pri otrocih. Njega ne zanima, ali imata otroka pripravljeno šolsko torbo za naslednji dan, ali pišeta kakšno kontrolko, kdaj imata zobozdravnika, knjižico, kaj imata za bralno značko … Cel kup tega bi lahko naštela. Mož mi očita, da mu nikoli nisem ničesar povedala, kar se tiče otrok. Seveda mu nisem, kdaj pa, ali naj ga čakam do poznih ur ali kaj? Ali pa so mogoče to zadeve, ki bi jih starša lahko reševala po mobitelu?
Tudi moje potrebe so bile vedno v drugem planu. Ko sem bila na nekem manjšem posegu na hrbtu, si nisem mogla zvečer sama zamenjati obveze in sem ga klicala (seveda ga ni bilo doma), če lahko pride domov in mi pomaga. Rekel je: reci moji mami, ne morem sedaj. Njegovi mami naj rečem? Zakaj pa sploh imam moža?
V zadnjem času, ko sem ga klicala, je imel kar naprej izklopljen telefon, češ, da ima prazno baterijo. Telefon pa nov, pa ne kakšen navaden! Ali res misli, da mu bom to verjela? Nekaj tednov nazaj je šel delat v Bosno od petka do nedelje, rekel je, da pride v nedeljo dopoldne (kot da nima dovolj dela v Sloveniji?). Ura je bila 12. njega pa od nikoder. Ga kličem, telefon pa izklopljen. Tako je bilo celo popoldne in cel večer, domov pa je prišel ob 23.30. Na kaj vse nisem pomislila tisti dan!
Po vseh letih prošenj, naj bo več z nami, si je kupil še motor, sedaj včasih pride domov prej, sede na motor in ga ni več ur. Saj me je povabil zdraven, vendar mene je motorjev strah, poslušam o samih nesrečah in se bojim za svoje otroke, da ne bi bile sirote. Namesto tega sem mu predlagala druge stvari, ki bi jih lahko počela skupaj, npr. šla na plesni tečaj, na zakonsko terapijo, vsak večer na sprehod za pol ure, da se pomeniva o dnevu, da bi vsak dan skupaj zajtrkovala. On na plesni tečaj ne bo šel, še manj k svetovalcu, mi je odgovoril. Nobene stvari ne počneva skupaj.
Na koncu pa sem za vso situacijo kriva jaz, ker sem bila ves čas slabe volje – kakšne volje pa naj bom, če sem za vse sama? Pogosto sem se in se še počutim kot vdova pri živem možu. Lahko si mislite, da po vsem tem nisem niti bila razpoložena za kakršne koli nežnosti in intimnosti. Zame to pride zvečer, po končanem dnevu, ki si ga vsaj za kakšno uro preživel s svojim partnerjem. Saj zato sem se pa poročila z njim, ne pa, da bom sama. Če sem dobra samo zvečer za seks, potem to zame nima smisla.
Lahko bi napisala cel roman, pa nima smisla. Niti ne vem več, ali je tak zakon še vredno reševati ali ne. Ne vem tudi, kako mu bom odpustila to, da si je vzel čas za drugo žensko, zame pa ne. On sicer trdi, da SMS “Lupčka za lep dan” nič ne pomeni, da bi v njegovem mobitelu poiskala še kakšne SMS, pa ni bilo govora, ker je dobesedno ponorel, naj mu vrnem telefon. Mogoče boste rekli, zakaj pa sem brskala po njegovem mobitelu. Moram reči, da je bilo to v petek prvič, ker mi je ženski čut govoril, da nekaj ni v redu. In res ni bilo.
Prosim za kakšno spodbudno besedo in vaše nasvete, kako naj se poberem.

Spoštovana razočarana gospa,

verjamem, da ste tisti petek res ostali še bolj razočarani, prevarani, izdani, še bolj osamljeni in nekje globoko v sebi tudi še bolj besni na moža, ki se je nehal truditi za vajin odnos, za pozornost do žene (in s tem tudi pridobivanje vaše pozornosti). Moža, ki si je dovolil najmanj »čustveno afero«, če vzamem njegov odgovor zares (ali mu je verjeti ali pa je zadaj še kaj »več« pa bom prepustila vašemu »ženskemu čutu« in nadaljnjemu razpletu zgodbe).

A vsaka afera (tudi čustvena) je nedopustna za zdrav odnos in je boleča za tistega, ki ostaja prevaran in prizadet. Še kako boli to, da nekdo, ki »zaradi dela« nima časa za svojo družino, si vzame čas za pošiljanje sporočil z drugo žensko – in to ne kakršnih koli sporočil. Pomeni, da ta človek svoj čustven kapital (in čas in energijo) vlaga drugam. In to pomeni prevaro – pomeni »zamenjam te za drugo, zame nisi več na prvem mestu, za druge kljub pomanjkanju časa imam čas, zate ne«.
Načeloma sta za odnos vedno odgovorna oba (za počutje v njem, za pogovor, funkcioniranje…) – in če eden noče sodelovati, potem sploh težko še govorimo o odnosu. Za stvari, kot so zasvojenost, nasilje, prevare, pa je vedno 100 % odgovoren tisti, ki se spusti vanje. Toliko samo zato, da se ne bi krivili za moževo »prevaro«.

Kaj boste naredili s to zadnjo novico, kaj boste naredili z vajinim odnosom, ali mu boste lahko kdaj oprostili, ali si sploh želite še živeti z njim, kakšni bodo vaši pogoji v primeru, da se odnos ohrani in nadaljuje… vse to so vprašanja, na katera si boste sami morali poiskati odgovor – v sebi, v svoji intuiciji, v sledenju svojim najglobljim občutkom (ne zgolj tistim, ki vas preplavijo v trenutku). Samo vi se lahko odločite, kaj želite za svojo prihodnost in prihodnost vajinih otrok. In potem sledite temu – vztrajno in odločno. Ker ste si že dokazali, da se na svoj občutek lahko zanesete – kot ste se pri telefonu in kot ne dovolite, da vaše telo v svoj užitek zlorabljal mož, ki sicer nima časa zanj (za vas). Zato verjamem, da boste tudi zdaj znali poskrbeti zase in za otroke.

Ja, v 15 letih se vama je nabrala precej stvari, ki ste jih opisali. In zdaj je tudi ob takem bolečem dogodku lahko končno čas, da se odnos začne »prečiščevati« in rasti. Ali pa da se odločita, da ga bosta pustila še naprej svojo pot (v propad in odtujevanje) ali pa ga prekinila, če bosta videla, da v njem več ni prihodnosti. Kakor koli se bo vajina zgodba razpletla, pa vam osebno v premislek ostaja to, da ni naključje, da ste vi bili toliko in toliko let pripravljeni živeti »zakon« v narekovajih, prenašati vse to, se počutiti na drugem mestu, kar verjeti izgovorom …dopuščati celo, da so otroci ostajali brez očetove še kako potrebne pozornosti in časa. In se je moralo zgoditi nekaj tako drastičnega, da ste rekli, »zdaj pa zadosti, to je pa preveč«. Kakor da ne bi smeli že prej »poskrbeti zase in svoje potrebe« in vztrajati pri spoštovanju meja. Kakor da se moralo zgoditi to, da ste zdaj rekli, takega življenja si pa res ne zaslužimo – ne jaz in ne najini otroci. Takega odnosa si res ne zasluži nihče od vas. Na vama/na vas pa je, da se odločita, kam bosta svojo barko prikrmarila in kako bosta kar najbolje poskrbela za svojo osebno srečo in srečo vajinih otrok. In mogoče v tem trenutku ni napačna odločitev poiskati pomoč strokovnjaka – za vaju oba (če se bosta odločila za nadaljevanje skupne poti) ali pa za vas (če boste potrebovali oporo pri odločanju ali pomoč na novi poti in razreševanje starih čustvenih vzorcev, ki so vas/vaju pripeljali v to situacijo).

Vse dobro in pogumno naprej!