Ne morem verjeti, da jih je toliko….
Živim v manjšem kraju, 3000 prebivalcev. Imamo svojo šolo, cerkev, pokopališče, občino.
Pred nekaj več kot enim letom je našim znancem in sovaščanov, ki živijo nekaj hiš stran, nenadoma umrl leto in pol star otrok. V nekaj dneh je zbolel, padel v komo, umrl. Vsi na vasi smo bili pretreseni. Pogreb je bil grozljiva izkušnja za vse, ki smo prišli. Jaz sem otroka in starša poznala bežno, pa sem komaj prenesla tisto bolečino in grozljiva čustva, ki so na pogrebu planila na površje.
Po pogrebu smo se počasi odpravili proti izhodu. Šele takrat sem se zavzela, da hodimo mimo vrste otroških grobov. Sedem ali osem grobov novorojenčkov, nekaj otrok do deset let. Vse otroci, ki so umrli v zadnjih desetih letih. V našem majhnem kraju. Sploh ne upam pomisliti, koliko novorojenčkov in nedonošenčkov je pokopanih še v Parku zvončkov ali podobnih mestih.
Pred nekaj tedni mi je ženska, ki jo poznam že kakšni dve leti, mimogrede omenila, kako ji je pred leti umrl osemletni sin. Zarati raka. V šoku sem ji izrekla sožalje, več sploh nisem upala spraševati. Prejšnji mesec mi je prijateljica po večletnem prijateljevanju povedala, kako je pred leti v sedmem mesecu nosečnosti rodila mrtvo hčerko in kako hodi na njen grobek. Praktično nihče izven družine tega ne ve. In danes mi je hčerina prijateljica povedala, kako je njena sestra pred petimi leti rodila dvojčka in je eden med porodom umrl. Ukopana sem poslušala celotno zgodbo.
Šokirana sem ob vsaki takšni zgodbi. Žalostna, zame so to nepredstavljive tragedije. Še bolj nepredstavljivo pa mi je to, koliko je teh žalostnih zgodb.
Teh zgodb je ogromno, zaveš pa se jih šele ko si sam v tem. Tudi in predvsem zaradi tega, ker so svojci – hočeš nočeš – iz družbe odrinjeni “na stran”. Posebej poudarjam, da se NE odrinejo sami, kot bi si sicer družba (na splošno) rada prikazala. Tako se zgodbe (trpljenje) odvijajo intimno znotraj štirih sten, ponavadi predvsem in izključno s strani očeta in mame. Vsi ostali pa se dostikrat distancirajo (da, tudi bratje, sestre ipd.), kje je še ostala – širša – družba. Zato pa je dojemanje tega tako kot je.
V sobotni prilogi dnevnika je dober članek o zdravnici, ki se na Golniku ukvarja z paliativno medicino. Zelo veliko pove o stanju te teme v naši državi.Fajn prebrat: http://www.dnevnik.si/objektiv/intervjuji/1042395689
Pozdravljeni ga. (pretresena)!
Kar ste zapisali gotovo, da je za nas nepopolne ljudi pretresljivo in ni fer, da je temu tako.
Ob vašem besedilu sem se spomnil trenutka, ko mi je zdravnik , mrzli bratranec ob eni preizkušnji dejal, da mu je žal, da ga starši niso vzgajali v veri.
(Verovanju – pobožnosti v stvarnika Boga). Sam je zelo dober, ponižen, človeko ljuben…a me je vseeno zanimalo, kako to, da je to izjavil.
Z mano je podelil, da se v službi srečuje z ogromno takšnega in drugačnega trpljenja. Sam opaža, da je odnos do preizkušnje v kateri se je posameznik znajdel več kot očiten. Človek, ki je globoko veren in kljub vsemu stavi na Boga, prenaša, doživlja pot bolj znosno, tem osebam je nekako življenje bolj osmišljeno, nikoli izgubljeno…
Tukaj pa se ustavi tudi moje razmišljanje ob bolečini, ki ste jo podelili z nami bralci.
Človek bi se lahko vprašal, kje je tukaj Bog, tukaj v vseh bolečinah, ki jo človeštvo doživlja…kje je tukaj njegova ljubezen, milost… Hmm, kaj menite Vi o vsem tem?
Hvala za vaš prispevek.
D.P.
Jaz sem ateistka. Popolna. Nikoli v življenju nisem čutila potrebe za bogom, v nobenem smislu. V smislu nastanka sveta, Zemlje, vesolja, človeka… sprejemam znanstveno razlago, evolucijo. V smislu boga kot moralne avtoritete, ne vidim nobene potrebe zanj. Moralne vrednote, ki jih poznamo kot 10 božjih zapovedi, razumem kot evolucijsko nujo, ki se razvije zaradi ohranitve vrste, ne kot neko božjo zapoved.
V tem smislu, kot ga omenjate D.P. sem zelo vesela, da nisem verna, da ne verjamem v neko moralno nadbitje, ker si enostavno ne znam predstavljati, kako si verni ljudje razložijo smrt ljubljenih, smrt otrok, naravne nesreče. Jaz kot popolna ateistka, te stvari razumem kot stvar naklučja, nekaj, na kar nihče nima nobenega vpliva. Stvari, ki se pač dogajajo, nanje ljudje nimamo vpliva.
Nikakor ne sprejemam razlage, da so težke preskušnje božja volja, ki nas krepi. Do svojega 36-ega leta nisem izgubila nikogar, ki bi mi res bil nepogrešljiv v življenju. Sem pa trepetala za življenja vseh treh mojih otrok. Vsi trije so že bili v smrtni nevarnosti. Rešila jih ni božja milost, ampak sodobna medicina. Če bi živela pred 100 ali več leti, noben od mojih otrok ne bi več živel. Pravzaprav ne bi niti jaz, ker sem bila v otroštvu zelo bolehen otrok, nekajkrat zelo blizu smrti.
V tem kontekstu se mi zdi vera v nadbitje, boga, čisto nepotrebno. Razumem, da mnogo ljudi ne deli mojega mnenja, v nekem smislu celo razumem njihovo potrebo po posmrtnem življenju, posmrtni pravičnosti, nekem višjem načrtu, ki daje trpljenju smisel. Ampak ne vidim in ne čutim nobene tolažbe v takšnem razmišljanju. Dvomim, da bi kdaj lahko sprejela idejo boga, ki kaznuje nedolžne. Popolnoma nerazumljiva in nesprejemljiva mi je takšna ideologija. Enostavno sem preveč uporniška, da bi se poklonila bogu, ki je tako krivičen.
O posmrtnem življenju pa nimam povsem razčiščenih pojmov. Čeprav mi razum pravi NE, ostaja neka vera, da je. Racionalno povsem nepodprta, najlažje bi jo razložila kot ŽELJO. Da se nekoč, nekje srečamo s tistimi, ki jih ljubimo. Iz tega izhaja tudi moja potreba, da se spoštuje želje preminulih v zvezi s pokopom. Četudi sem zelo proti-katolik, se mi zdi edino pravilno, da se vernega katolika pokoplje katoliško, žida po židovskih, muslimana po muslimanskih običajih.
Jaz pa nekaj ne razumem:
ZAKAJ pokopati cerkveno, če ne veruješ v posmrtno življenje?
ZAKAJ se poročati cerkveno in krščevati otroke, če si ne želiš božjega blagoslova?
FOLKLORA?
Vidiš, TEGA pa jaz ne razumem…. in mi ne bo nikoli jasno, ker takrat so želijo biti vsi pomembni in bognedaj, da župnik koga zavrne!
D.P.brez zamire ampak malce pretiravaš. Prav je da v nekaj veruješ – če tako lažje živiš,ampak o akakšnem Bogu itd…… bodimo no resni.
Kot pravi gospa zgoraj če ne bi bilo medicine tudi jaz ne bi imela 2 otrok, pa mi pri tem ni Bog čisto nič pomagal. Ko mi je zbolela hčerka ( tumor) so tudi pomagali zdravniki. In moje mnenje je, če bi Bog obstajal se vse to pri otroku ne bi dogajalo
Lp
Ko sem bila mlajša, sem si za 1.11. vedno izprosila od staršev svečko, ki sem jo prižgala na grobu otroka, ki ni imel svečke. Morda so se starši preselili v dugi kraj? Bilo mi je nerazložljivo hudo.
Ko sem izgubila svojega otroka, so mi bile vse besede tolažbe in razumevanja v pomoč. Da nekdo prizna mojega otroka, da razume mojo bolečino.Da govori o tem.
Najmanj, kar sem si želela je bilo in je še vedno to, da mi nekdo govori o svojih verskih prepričanjih in me prikrito prepričuje vanje. Zakaj moram razumeti, zakaj je to božja volja in načrt. Teorije o življenjun po življenju, teorije o karmi. Sem verna. In če kdo razume, kako je, ko izgubiš otroka, je to Bog. Če kdo razume to bolečino, je Bog, ki je žrtvoval svojega sina za vse.
To je forum, ki je namenjen žalujočim staršem in ne širjenju verske ideologije oz. spreobračanju. In s to žalostjo mora opraviti vsak sam, z veliko sočutja in razumevanja od vseh bližnjih.
V vaših besedah želim najti vsaj trohico sočutja, pa je ne najdem.
Težko je pomagati nam staršem v tem trpljenju, saj v glavnem nihče ne ve, kaj storiti in s svojimi nasveti večina deluje tako “pametno” ali pa “ignorantsko”. Če resno želite razumeti ta svet trpljenja in bolečine, je na tem forumu kar nekaj zapisov od prej, v pomoč vam bo knjiga Prazna zibka, strto srce, ki jo lahko naročite pri društvu Solzice. O veri, Bogu, Božji volji je smiselno govoriti le s starši, ki so verni, ki vas za to prosijo, vsaj sama sem zaenkrat sita instant izjav. Nihče od nas ne želi obtičati v tej praznini in obupu, želimo le o njej govoriti. Spoštujem človeka, ki zmoli zame, da mi bo lažje, ki prosi Boga, da bo naša družina lažje zaživela naprej. Hvaležna sem vsem, ki mislijo na nas in nam vsaj v mislih želijo pomagati.
Želim povedati, če je vaše osebno poslanstvo nuditi duhovno pomoč staršem, ki smo izgubili otroka, se nanj najprej pripravite. Toliko bolečine smo doživeli, da ne moremo, vsaj jaz ne “požreti” neke kvazi tolažbe in neke ideje o veri, ki nam bo to olajšala. S trenutkom izgube otroka nihče ne postane veren ali neveren, smo kar smo, že od prej.
D.P.
Ne morem verjet da ljudje tako razmišljajo. Žal res mi je čudno, da sploh lahko človek razmišlja oz. je prepričan v vse to kar vi pišete.
Mislim pa da ljudje, ki ne verujemo ne mislimo da je bog krivičen oz hudoben, za nas boga ni.
Jaz osebno verujem v stvari, ki sem jih videla oz so jasne da obstajajo. Verovati v nekaj kar je samo na papirju pa mi res ni smiselno
Ker vidim, da nekateri ze zelo zahajmo v filozofske vode (beri D.P.), predlagam da zadevo konkretiziramo:
D.P. ali vam je ali vam ni umrl otrok? Da ali Ne?
Če vam ni, nimate pojma, vse to kar pišete pa je zgolj vaše dojemanje (percepcije) neke dogme.Če vam je (kakor vidim vam ni), nwe bi tako pisali. Pika. Ponavljam še enkrat: če vam ni in upam, da vam ni, potem nimate pojma. Vse ostalo je (grdo napisano) bluzenje.
Če ne prej, boste to dojeli ob svoji lastni smrti oz. v poteku le te. In še nekaj, zapomnite si, da je ogromna razlika med duhovnostjo in interpretacijo le te s strani vere, ki si prvo dostikrat samo “lasti”.
Zapisali ste “z ženo imava drugačne izkušnje”.
In kasneje “Njeno življenje je ostalo uganka”. Ali vam je umrla žena? Na porodu?
Ne razumem, ste ostali sami z otroci? Kratek čas, ali za vedno? Zakaj namigovanja? Ne znam razbrati med vrsticami. Samo ugibam in mogoče sekam mimo. Upam, da se motim. Vsa zavajanja so nepoštena.
Tukaj se vas lahko začuti. Žal mi je za to, kar se vam je zgodilo. A lahko poveste kaj več, da vas ne bomo samo “obsojale”. Ne o poti do Boga, ampak o bolečini, ki vas je pripeljala na ta forum.
D.P. čakala sem, da končno napišete svojo zgodbo. In kar zdelo se mi je, da bo s srečnim koncem. Resnično. Ker samo na tak način lahko pišete take poste, kot jih.
Ker veste kaj je bistvena razlika med vami in mano? Vam se je na koncu kljub vsemu izšlo. Meni se ni. In to je tisto, česar vi kljub svoji izkušnji NIKOLI ne boste mogli razumeti.
Vi boste vedno lahko rekli “Saj se bo že nekako izšlo!” Jaz pa ne. Nikoli več za nobeno stvar ne bom mogla reči, da se na koncu vedno nekako izide. Ker meni se ni. In vem kako je to, če se ti ne. Žal. Veliko raje bi bila na vašem mestu! Kljub vsej bolečini, ki ste jo takrat prestali. Jaz sem prestala podobno, ker je bil tudi moj otrok v bolnici. Pa se na koncu ni izšlo. Pa sem ravno tako ure in ure sedela ob njem. Dneve, tedne. Pa se ni izšlo.
Preberite še enkrat svoj stavek: Bogu sem hvaležen, za vse kar sva in še skupaj doživljava , hvaležen za ženo, da je po več časa okrevala, tudi otroci so sedaj zdravi in lahko dihamo »svež« zrak.
Kaj pa naj napišem jaz?
To je vse, pa bog gor ali dol.