Ne morem verjeti…
… berem osmrtnico, vedno znova in znova… besede, krepko tiskane črne, njeno ime… od pokojnice se bomo poslovili…
Bila je leto mlajša od mene, skupaj sva odraščali v mladosti (kaki mladosti neki, v mladostnih letih je bila še sedaj, ko je odšla za vedno). Pustila je dva otroka in moža.
Zakaj si bolezen zbira tako mlade ljudi, ki bi naj bili še tako polni življenja!?
Danes je zadnje slovo in že zdaj me stiska. Nemogoče si je predstavljati bolečino otrok, moža, staršev, sestre…
Rada bi napisala en žalni verz, če ima kdo čas… se katerega posebnega spomni…sicer pa grem zdaj iskati, nekaj jih je bilo, ki so mi segli v srce…
pozdrav vsem