Draga Karmen,

sem huda zagovornica dojenja in ena tistih, ki še zmeraj neskončno uživa v dojenju svojega dveletnika in goreča zagovornica dolgega dojenja, pa vendar skesano priznavam, da imam počasi dovolj…
Ampak žal samo jaz.

Do 7. meseca sem dojila izključno, do odhoda otroka v vrtec pa redno tudi čez dan: Po odhodu v vrtec je dojenje čez dan (razen v ekstremno stresnih itd. situacijah) odpadlo brez težav, ostaja pa moja vse večja mora: nočno dojenje.
Počasi bom doktorirala iz Panteyeve, ker pač nisem pristašica tega, da otroka puščaš jokati, a se ne premika na bolje. Otrok zvečer med dojenjem zaspi brez večjih težav, takrat striktno upoštevam dejstvo, da naj ne zaspi z bradavico v ustih, po tem spi do cca 12, včasih do 1h, pol dveh, no, potem se pa začne: zbuja se na dve do dve in pol uri, včasih tudi na pol ure, redko na daljši interval in se hoče na vsak način dojit. Čeprav je očka čez dan zanj bog, ga ponoči noče niti videti, kriči kot nor in na pol v sanjah odriva vse okoli sebe, hoče samo dojko. Ko se je nekajkrat zgodilo, da me zaradi službenih obveznosti ob polnoči še ni bilo doma, je dete tulilo v neskončnost, čeprav ga je zvečer uspaval očka (in to s težavo) in čeprav mene ni bilo v bližini. Nikoli pa še nismo poskusili, da me ne bi bilo celo noč. Poskusili smo vse, od bolj izdatnih večerij do ponujanja pijače, poskusili smo ga popolnoma prebuditi, da bi se dovolj predramil in “prepoznal” tudi očka, a to vse skupaj pelje v večjo agonijo. Dete je v abstinenčni krizi, kriči ko pobesnelo, ne spozna nikogar…tako seveda popustimo, mali princ se priklopi…
Jaz pa počasi ne morem več. Včasih to zbujanje traja tudi tri dni zapored v največji intenzivnosti in sem do konca nenaspana. In ker imam še zelo zahtevno službo…
Čeprav se imam za potrpežljivo in ljubečo mamo, me kakšno noč, ko mali v neskončnost (tudi 45 min) vleče popolnoma prazno dojko in me že vse peče, zagrabi, da bi enostavno šla iz spalnice in naredila ta rez. Pa seveda ne morem.
Prebrala sem skoraj vse, kar je na tem forumu napisanega o odstavljanu, pa se ne najdem prav v nobeni metodi.
zato te prosim za nasvet: je pri dopolnjenih dveh letih in moji vse manjši potrpežljivosti morda vseeno čas, da zberem pogum i odkorakam spat drugam? Na kakšen način bi lahko prenehala z nočnim dojenjem, da ne bi preveč oskrunila nežnega in zaupljivega odnosa z otrokom? Ali obstaja metoda, pri kateri bi lahko (z veseljem) obdržala večerno in jutranje dojenje, ali pa je treba prekiniti z vsem?
Kaj mi svetuješ?

Hvala za kakršnokoli menje in nasvet!

Draga Princeska,
dobrodošla v klubu neprespanih staršev – zombijev. Najprej naj vas potolažim, da ni nujno, da je nočno dojenje tisto, ki je krivo za vaše nočne budnice. Ker mnogi starši poročajo, da ko so ukinili nočno dojenje in da so s tem nočne budnice prenehale. Ne pa pri vseh. In potem so imeli le še težje delo…

Vesela sem, da imate tako pozitiven pogled na dojenje in da ste sinka do sedaj lepo dojili. Vse lepo in prav, toda – saj veste, kaj na tem forumu kar naprej poudarjam – dojenje naj traja tako dolgo, dokler OBEMA tako ustreza. Brez slabe vesti torej – lepo prosim! In predvidevam, da dobro veste, da vam čudežnega nasveta ali konkretnega odgovora na vaša vprašanja zagotovo ne bom podala. Ne smem, nočem in ne morem. Ker je to izrecno VAŠA odločitev, ne moja. Ker boste naredili tako, da bo prav za vašo družino in ne mojo. Upam, da razumete ta moj odgovor. Podala vam bom nekaj možnosti, vi boste tisti, ki boste med njimi izbrali in poskusili. In le vi boste tisti, ki boste sprejeli dokončno odločitev. Premislite, če ste vi tisti, ki ste odločeni z dojenjem končati. Torej izvolite. Ker nekaj vam zagotavljam – naši otroci dobro čutijo in vedo, kdaj se je mama trdno odločila. Dokler pa mamica ni prepričana, pa je stvar popolnoma drugačna. In ko se je mamica trdno odločila, stvari stečejo same po sebi…

Pantleyeva ne ponuja edine in vseobsegajoče rešitve in njene rešitve niso ustrezne prav za vse družine. Tako je pri vseh stvareh, kajne. Prav zato je bogasto, ki si ga podajamo mame mami neprecenljivo, ker ne obstaja vedno ena sama in zasidrana rešitev za težave različnih družin. No, saj P. to lepo upošteva in tudi poudarja, toda… tudi ona ni čudežna. Ker če bi bila, potem bi bila verjetno zelo bogata, ker kaj bi neprespani starši plačali za eno prespano noč?

Glede na to, da je vaš fantiček že star dve leti in se da z njim torej že lepo pogovoriti, vam bom najprej svetovala “mojo” metodo. Ta je bila kar uspešna pri nas doma, ni pa nujno, da bo zagotavljala uspeh v vaši postelji 🙂

Ta čudežna metoda je naslednja: čez dan veliko cartanja, dojenja, kontakta, ponoči pa – ja ponoči pa gredo dojke tudi spat. Tako sem to jaz razložila mojemu dveletniku. Dojke ponoči spijo in pika. Pravilo številka ena: “ko je tema, ni dojenja!”. Seveda, pospremljeno s primerno zgodbico o punčki Marjetki, ki ima (kot nalašč) mamico, ki želi ponoči spati in bi njene dojke tudi potrebovale počitek… Nato pride noč. In se pokavček zbudi in hoče svojo “ango”. In mamica pravi: “dojke spijo. Če želiš, ti dam svojo roko, lahko mi zlezeš v naročje ali če si žejen ti prinesem vodo”. In pokavček zarjove “angaaaaaaaaaaaaaaaa”. Včasih doda še”TAKOJ ZDAJ”. In je hud ko strela. Mamic pa trdno in neomajno (joj, kako sem kruta?): “dojke ponoči spijo, če hočeš ti…”. Nato se mulček znajde in si omisli “samopostrežbo”: začne dvigati mamino pižamo in mamica se mora zato prevrniti na trebuh, kot nasedli kit. In ponovimo vajo. Na začetku je zajokal, se mi smislil v dno duše, a pravilo, da ko je tema ni dojenja je obstalo in držalo. Nato se ponavadi odloči za pitje ali za držanje roke, včasih pa je tudi hud. Zgodi se, da kašno noč ponavljamo vajo trikrat, petkrat, kakšno noč pa vaje ne rabimo 🙂 več. Hej, in tudi naš mulček ponoči očija ne upošteva, čeprav je čez dan zakon. Ko sem bila odsotna teden dni, se je mali ponoči odločil, da bo “angal” kar pri očiju. In je oči rekel, da on nima “ange”. “Potem pa drugo stran” je rekel mali, zlezel čez moža na drugo stran in spal naprej, he, he…

No, vaše drugo vprašanje, na kakšen način bi lahko prenehala z nočnim dojenjem, da ne bi oskrunila nežnega in zaupljivega odnosa z otrokom mi je pa strašansko všeč. Ker ste skrbna mamica in čutite, da vas vaš otrok še potrebuje. No, tukaj vam bom pa rekla, da se v idelanih okoliščinah otrok ponavadi odstavi sam. Nekateri prej, nekateri kasneje. Razmislite, zakaj vas ponoči tako zelo potrebuje? Kaj menite, je vaš delovnik naporen? Ste po službi utrujeni in nerazpoloženi? Se otroku popoldan posvečate tako kot bi vi želeli ali tako kolikor trenutno zmorete? Nič ne kritiziram, da ne bo pomote ampak včasih otroci z nočnimi podoji nadomeščajo pomanjkanje materine bližine preko dneva. Je en dan tako drug dan drugače? Pomaga uvedbe vsakodnevne rutine, ampak če ste brali P. to verjetno že upoštevate.

Ali obstaja metoda, pri kateri bi lahko (z veseljem) obdržala večerno in jutranje dojenje, ali pa je treba prekiniti z vsem?

Da, seveda lahko še obdržite dojenje in ukinete tudi nočno dojenje. Aha,
sedaj zagotovo vem, da vi z dojenjem še ne želite prekiniti, radi bi ga torej OMEJILI. No, sedaj pa sva našli najino skupno nit in odgovor v drugem odstavku torej odpade.

Kakšne so še možne rešitve ali vsaj nekaj predlogov?

1. Družinska postelja, da odpade nočno vstajanje
2. Selitev otroka v njegovo sobico, za morebitne res potrebne nočne podoje pa jogi na tleh poleg otrokove posteljice
3. Vi se izogibajte kofeinu, pravemu čaju in čokoladi čez dan, poskrbite, da otrok tudi čez dan počival.
4. Ponoči, ko se prebudite ne poglejte na uro, ne štejte dolžino podojev in čas med podoji (ker ne pomaga) in ne žaujte za spancem, ki vam po vsej pravici pripada.
5. Nekateri otroci so podnevi preveč stimulirani in se še ponoči ne morejo umiriti. Skrbno načrtujet aktivnosti in poskrbite za posotpen večerni ritual prehoda v spanje.
6. Ali nasprotno – nekatere matere opažajo, da otroci bolje spijo, bolj kot jih “izmučijo”.
7. Poskrbite, da bo podnevi jedel in predvsem veliko pil.
8. Pogovarjajte se z otrokom o nočnem dojenju. Morda bo on predlagal kakšno rešitev, ki bo sprejemljiva za oba?
9. Postopno navajanje /odstavljanje od nočnega dojenja: otroku povejte, da se bo dojil le še tri noči trikrat, nato naslednje tri noči dvakrat in tako naprej…
10. Postavite mu jasen časovni okvir za dojenje/nedojenje: dan, noč. časovno omejeno dojenje (štejta skupaj do deset). Povejte mu, da se dojita le, ko je dan in d aponoči spite.
11. Skupaj kupita “poseben” plastični kozarček s pravljičnim likom, ki je otroku pri srcu in ga zvečer postavita na nočno omarico. Če bo ponoči žejen, mu ponudite piti.
12. Bodite fleksibilni. (Naš se je danes ponoči enkrat dojil, pri tem ne vztrajam vedno in za vsako ceno le kadar se meni ne da bosti z njim ali kadar čutim, da res potrebuje dojenje – prehlad).
13. Več možnosti, ki veljajo za odstavljanje nasploh ()

Naj samo pritrdim Karmen – iz lastne izkušnje. Kadar res nisem mogla več in je dete ponoči vleklo v neskončnost, sem se ulegla na trebuh in mu rekla, da njegove aje pančkajo. In je bil hud. Zelo hud. Da ti gre skozi ušesa in si rečeš, ah, pa naj še malo… Ampak takrat, ko si res na koncu, preneseš tudi to. Samo odločiti se moraš, tako kot pravi Karmen. Zdi se ti, da tuli že pol ure, ampak v resnici ne mine več kot pet minut, ko že zagrabi roko (ali pa tudi ne, ker je hud in se raje zavali na stran) in zaspi. In potem ponavadi spi v kosu kar nekaj časa. Poskusi, in brez slabe vesti!

O, princeska kako podobni situaciji imava. razlika je le v starosti, moja je stara 14 mesecev, tako da vsako dogovarjanje odpade. Tudi jaz sem že prosila za čudežne nasvete, pa jih še nisem dobila.
Kar se tiče The no cry sleep solution pa tole, moja mala zaspi že od 9,10 meseca dalje tako, da ko se podoji, se še povsem budna uleže na trebušček, jaz pa jo potem malo božam, ji kaj prigovarjam, zvečer pa samo mirno ležim poleg nje. Torej po teoriji od P. bi morala potem tudi ponoči lepo sama zaspat nazaj , pa ne. Pri nas ne deluje, oz. deluje v toliko, da tudi ponoči , ko se podoji, se obrne na trebušček in zaspi, vendar se količina nočnih zbujanj ne zmanjšuje. Sedaj ko je krajši dan gre spat okrog 20-20.30 ure. Prvič se zbudi med 00-1h, potem okrog 3h, potem okrog 5h, potem okrog 6.30, in vstajanje okrog 8h. Meni se to zdi fuuuuul preveč in imam že vsega čez glavo, vendar zaenkrat še ne mislim nič spreminjat. Sem poskušala, tudi k babici sem jo dala za eno noč, pa je bila katastrofa.
Nekaj se pa zavedam, da ko sprejmeš odločitev o prekinitvi, da mora biti le ta trdna. Jaz pa priznam še kar nekaj cincam.
V nosečnosti sem prebrala “vse” možno na temo dojenja, VENDAR o tem, kako nehat ni napisano veliko. Meni osebno, je bilo uvajanje dojenja veliko bolj enostavno, kot je sedaj tole prenehovanje.

Draga Klavdija,
tudi o prenehanju dojenja je veliko napisanega. Toplo priporočam naslednje knjige:
– How Weaning Happens, avtorice Diane Bengson
– Mothering Your Nursing Toddler, av. Norma Jane Bumgarner
– Maggie’s Weaning, Joan Deutschbein
– The Breastfeeding Book : Everything You Need to Know about Nursing Your Child from Birth Through Weaning, so-avt. Martha Sears