Spoštovani,

ker ste mi doslej že dosti pomagali, sicer z odgovori drugim v podobnih situacijah kot sem sama, pa vendar, se tokrat še sama obračam na vas.

Ne bom podrobno opisovala svojega otroštva, naj povem zgolj to, da sem bila hudo psihično, nekoliko manj pa tudi fizično zlorabljana. Posledice čutim še sedaj, v svojem odraslem življenju. Predvsem gre za skrajno slabo samopodobo, nesamozavest, nezaupanje vase in svet okoli sebe, motnje hranjenja in še bi lahko naštevala. Nekako sem s pomočjo knjig na to temo spoznala, da imam manipulativno mamo, ki je skrajno nedorasla oseba in pasivnega očeta, ki me je/ me še ovija(l) v vato. Že s tem, ko sem to sploh dojela in spoznala, da nisem za vse kriva sama, so se začele stvari odvijati na bolje. Ko sem se začela izmikati “krempljem” staršev, sem spoznala tudi sedanjega partnerja, ki mi ogromno pomaga na moji poti, za razliko od prejšnjih partnerstev, ki so bila le nadaljevanje zlorabe. Vendar je ta postaja, ko sem nekje vmes, že predolga. Traja že skoraj desetletje, pa se še zmeraj ne morem otresti občutka, da me skušajo starši nadzorovati (stara sem blizu 30 let). Najhuje je pri materi, ki pozna le dve skrajnosti, ali me vsak dan po 3x dnevno kliče in mi razlaga svoje težave ter poizveduje o vsakem mojem koraku (z očetom sta ločena), če pa ji kdaj česa ne povem, ji odkrito povem, da bom naredila nekaj po svoje in ne v skladu z njenimi nasveti ali če ji rečem, da nimam časa za pogovor, pa je užaljena, kuha mulo in se ne pogovarja z menoj, občasno pa me “razveseli” s svojimi histeričnimi izpadi, ko dobesedno kriči name, me zmerja z žaljivkami, mi preti, da bom že videla, kaj se mi bo zgodilo, ker sem takšna do lastne matere (trenutno sem noseča in mi njene grožnje dejansko pridejo do živega, čeprav so, razumsko gledano, nesmisel).

Ne vem, težko mi je, ko se starša obešata na vsako mojo odločitev, se, čeprav sta ločena in čeprav sem odrasla ter imam svojo družino, združeno vmešavata v moje odločitve, kot da sem stara 10 let in mislita, da je to pač ljubeča družina.
Skratka, hočem povedati, da ne morem imeti normalnega odnosa z njima. Ali jima moram vse zaupati, onadva pa mi potem solita pamet in sta užaljena, jezna, če storim kaj po svoje, ali pa mi očitata, da sem hladna, nehvaležna,… Vmešavata se v vzgojo otroka, mama ga je imela celo nekaj časa v varstvu in v primeru, da se s kakšnim njenim ukrepom nisem strinjala, je to storila skrivaj, ker je ona, kot zmeraj, najpametnejša, jaz pa najbolj neumna in najslabša mama na svetu. Zaradi tega in pa zaradi nevzdržnega odnosa med nama (skoraj vsakič, ko sem po službi prišla po otroka, sva se sporekli glede kakšne malenkosti), sem se odločila, da otroka dam v drugo varstvo, ker ga resnično nočem izpostavljati prepirom in vsemu temu, česar sem bila deležna sama kot otrok. Sedaj je šele grozno. Najprej se je začela jokati, da kaj je pa narobe naredila in kaj delam jaz z njo, ter kako me ni strah, kaj bo narobe z otrokom, ki ga pričakujem, ker tako grdo delam s svojo materjo, potem je nekaj dni kuhala mulo, sedaj me pa spet vsake toliko kliče in bremeni s svojimi histeričnimi izpadi. Dere se name, da kaj vse delajo v varstvu z mojim otrokom in kako sem naivna, da ga dajem “tujcem”, ko pa je ona tako lepo skrbela zanj. Da če bi ga imela rada, mu tega ne bi naredila.

Zanima me, kaj naj storim, ker me ta odnos zelo psihično obremenjuje. Mož mi je že na samem začetku odsvetoval varstvo pri mami, sedaj mi pravi, da se naj ne javljam na telefon, ko me bo poklicala. In to bi res najraje storila, ampak ali se bo s tem situacija razrešila? Ker imam grozen občutek krivde. Včasih res pomislim, da sem ji naredila krivico, ker konec koncev ni sama kriva, da je takšna. Na trenutke se mi prav smili in rada bi imela normalen odnos s starši, ampak to pri njej enostavno ni mogoče, jaz pa tudi nisem dolžna biti tarča njenih napadov. Kaj mi svetujete?

ekaterina

Na svoji poti v samostojnost ste obstali nekako na pol poti. Ustvarili ste si svojo družino in nov dom, vendar čustveno še niste dovolj »odšli« od izvorne družine. Res je, da očitno starša nista sposobna živeti brez vas, a žal zelo podobno velja tudi za vas. Iz morda navidez nerazumljivih razlogov verjamete, da ne morete živeti brez njiju. To globoko usidrano, morda celo nezavedno prepričanje, ki je podkrepljeno s kopico težkih in neprijetnih čutenj, je sidro, na katerem ste se ujeli. Starši (iz vašega pisanja izhaja, da bolj mama) so v vas dolga leta vcepljali občutek krivde in dolžnosti do njih. Kar opisujete, da počne vaša mati, so samo raznorazne oblike čustvenega izsiljevanja, že kar pravega nasilja. Kot ugotavljate, sta starša res kriva, da ste odrasli s toliko težavami. Vendar pa je, kot sem že večkrat napisal na tem forumu, izključno vaša odgovornost, da se spoprimete s temi posledicami in da predvsem USTAVITE krepitev obstoječih posledic in nastajanje novih. Večino stvari razumete, na koncu tudi potegnete prave poteze, vendar pa potem popustite še na zadnjem koraku, ko morate zdržati reakcije staršev. Te so (nezavedno?) preračunljive in točno take, s katerimi vas bi zvabili nazaj, saj vaju nujno potrebujeta v njunem praznem življenju, ki sta ga očitno povsem zavozila. A tovrstna pomoč staršem ni vaša odgovornost, celo pomagati staršema pri tem ne morete čisto nič. Paradoksalno jima boste še največ pomagali, če jima boste nehali »pomagati«. Vaš naslednji korak je torej, da se naučite zdržati reakcije staršev, ki so povsem otročje in ena sama manifestacija čustvenega izsiljevanja. Starša sta v dolgih letih »treninga« v vas pustila odprta vrata, skozi katera vstopata s tem čustvenim izsiljevanjem, ker drugače do vas sploh ne znata. Na vas je, da ta vrata zaprete. To seveda ne pomeni, da nujno zaprete tudi vrata vašemu odnosu, morate pa zapreti vrata izsiljevanju in nasilju staršev. Glede na to, kako opisujete svojo mati, si res težko predstavljam, da boste lahko uspeli v tem selektivnem zapiranju vrat. Precej iluzorno je namreč pričakovati, da bosta lahko obdržali prav veliko stikov, razen če se mati ne bo čudežno prebudila.

Vaš mož vam torej svetuje zelo prav. Poslušajte ga in ga ob tem zaprosite za strpnost in pomoč. Naslonite se nanj in vse, ki so vas sposobni razumeti in podpreti v boju za samostojnost in proti izsiljevanju staršev. Ob tem se vam niti malo ni treba počutiti krivo, saj boste še vedno pustili odprta vrata za prave starše, če bodo kdaj to postali. Narejeni smo namreč tako, da otrok teh vrat nikoli ne more do konca zakleniti. Zato vi odnosa s starši ne morete prekiniti!! Če bo do tega prišlo, so ali bodo to storili starši, s tem ker to sploh ne znajo biti. Če bodo stiske pri tem vašem osamosvajanju prevelike, vam priporočam, da ne odlašate z obiskom družinskega terapevta. Z njegovo podporo vam bo vse skupaj uspevalo hitreje, pa tudi za kakšen odtenek lažje.

O tem odhajanju od staršev je na forumu veliko odgovorov. Predlagam, da jih poiščete in preberete. Na hitro sem vam jih poiskal nekaj (v oklepajih so direktni linki):
– odnos s starši nikoli končana zgodba http://med.over.net/forum5/read.php?140,5219719
– težave s starši http://med.over.net/forum5/read.php?140,5242878
– odnos mama-hči http://med.over.net/forum5/read.php?140,4935460
– razočarana nad vsem http://med.over.net/forum5/read.php?140,5048554,5065743#msg-5065743
– Kako ločiti med zdravo skrbjo in čustveno nezdravo vpletenostjo? http://med.over.net/forum5/read.php?140,5095570

Lepo vas pozdravljam

Ekatarina,

imam skoraj enako zgodbo in sem začela s psihoterapijo. POčutim se močnejšo in samostojnejšo, odnos z mamo pa zminimalizirala. Tako je, mami, če boš še naprej taka, ne boš videla ne mene, ne svojega vnuka več (no, otrok še nimam sem ji pa povedala, da jih tudi nikoli ne bo videla), dokler ne spremeniš odnosa do mene in začneš spoštovati mene in mojo intimo. Toplo priporočam, da poiščeš podobno pomoč