Spoštovani,

Imam težavo za katero ne vem kako jo odpraviti. Stara sem 26 let. Težavo bom podala na primeru, ker drugače ne znam razložiti. Npr. z nekom prijateljujem, mu zaupam, verjamem in se izkaže da me je izdal/a. Zadeva me prizadene, sem jezna, ampak ko bom čez čas srečala to osebo, se ne bom spomnila kaj mi je storila, spet bom ji zaupala, verjela in se ponovi zgodba (razen pri zelo ekstremnih primerih, pa še takrat potrebujem tudi leta da dojamem, da mi človek počne zlobne stvari, mislim si, da sem preveč občutljiva, da človek ni mislil tako-enako je bilo z mojo prijateljico). Še bolj me moti, ker se mi to dogaja v družini. Imam družino (mamo in sestro), ki ji žal ne morem zaupati, mama ni materinska oziroma je zelo tekmovalna do naju (npr. da mi ne bo uspelo doseči toliko kot njej v življenju) in tako sva bili vzgojeni tudi s sestro (vedno sem »capljala« za sestro, če pa sem uresničila nekaj kar je bilo v njenih očeh pomembno me je pa sovražila in vse naredila, da nisem bila vesela uspeha). Zavedam sem, govorim in ponavljam si ves čas, da jima ne morem zaupat, ker se nista sposobni veseliti z mano, ampak mene včasih zanese. Slučajno me lahko pokličeta ravno ko sem razburjena, zelo vesela ali po dopustu, ko sem sproščena in jaz jima povem preveč. Zgodba se ponovi, razočaranje, jeza. Drugače nisem zaupljiv človek, ko spoznam človeka potrebujem ogromno časa, da mu začnem malo zaupati. Moj fant mi vedno pravi, da on točno ve kaj komu lahko pove in kaj ne, jaz pa kot da te sposobnosti nimam. Sprašujem se kaj je narobe z mano, da me nič ne izuči? Ali mi lahko pomagate kako naj »popredalčkam« ljudi, da se ne bom vrtela v krogu?

Najlepša hvala in lep pozdrav

Spoštovani, novoupanje!

Težko vam je zaupati in biti vedno znova razočarana in prizadeta. Skušam razumeti in začutiti kaj se vam dogaja v takšnih situacijah in kako se počutite, kaj pa res doživljate, pa veste samo vi. Predvidevam, da mora spoznanje izdajstva najprej zelo zaboleti, čeprav imam občutek, da se nato počasi vzpostavi kar neka praznina in otopelost, ki prepreči, da bi sploh lahko v polnosti začutili to izdajstvo. In je potrebno zaradi ohranitve odnosa nekako “opravičiti in pozabiti” vse to. Tudi jeze se zato zelo verjetno še kar ne da začutiti, verjetno je precej potlačena in takoj prvi trenutek pride malo na površje (morda bolj kot bes), nato pa se spet umakne ostalim obrambam.

Zdi se mi, da imajo vaše težave v ozadju globoko otroško ranjenost, ki sega daleč nazaj in je povezana z ne-varno navezanostjo. Več o tem si lahko preberete v knjigah Teorija navezanosti (dr. Katarina Kompan Erzar in dr. Tomaž Erzar), Rahločutnost do otrok (dr. Katarina Kompan Erzar in Andreja Poljanec) in drugih knjigah, ki so predlagane v seznamu na vrhu te strani. Opisujete primere, ko vedno znova otroško naivno zaupate ljudem in nato slej ko prej doživite občutke izdanosti. Še posebej boleče in hudo je to doživljati ob bližnjih, zlasti starših, ki bi morali dajati občutke varnosti, sprejetosti in zavarovanosti, od najbolj nežnega otroštva naprej. Če otrok ob staršu ne dobi izkušnje varne navezanosti, se naveže na ne-varen način, pri čemer si sam ne zmore pomagati, niti nima nobene druge izbire, saj ne more kar zamenjati staršev. Sprejeti mora to, kar mu je dano, žal pa se vse posledice takšnih nezavednih izbir začnejo kazati šele kasneje, v odraslih odnosih. Otrok nujno potrebuje starše in občutke pripadnosti in sprejetosti in zato bo mnogokrat »povozil« samega sebe in kljub bolečinam in jezi, ki jo bo doživljal v trenutkih razočaranja in izdanosti in neslišanosti, vedno znova tvegal, zaupal, odpuščal, pozabljal…. Navidezno to zgleda kot pravite, »kot da vas nič ne izuči«… Razumsko veste, da vam takšni odnosi škodijo, čutite pa drugače. Tu prihaja do nekega razcepa… Toda v ozadju je potreba po odnosu, četudi je še tako ne-varen in tvegan, zato se otrok temu ne more kar odpovedati… Nekako v stilu, da je še vedno boljši vsak odnos kot biti sama in v neodnosu… Tako so se lahko že v davnem otroštvu vzpostavili določeni obrambni mehanizmi, ki zaščitijo otroka pred preveliko bolečino. Kar pa je bilo takrat potrebno in funkcionalno, da je otrok preživel, pa postane v odraslih odnosih nefunkcionalno in omejujoče, čeprav privzete načine nezavedno kompulzivno ponavljamo tudi v odraslosti. Obrambni mehanizmi, ki imajo za posledico razcep med razumskim, čutenjskim in telesnim doživljanjem ter vedenjem, vam verjetno (še vedno) ne dovolijo začutiti toliko jeze in prizadetosti, da bi si zdaj, v odraslosti smeli začeti verjeti, začutiti samo sebe in svoja občutja vzeti resno in se ustrezno zaščititi pred novimi razočaranji.

Kratko sem vam skušala opisati kaj se vam zelo verjetno dogaja, žal pa se samo z razumom ne da spoznati sebe in »popredalčkati« ljudi, ob katerih se počutimo varni (čeprav je lahko res ravno nasprotno) in ob katerih se ne počutimo varni (in je spet lahko res celo ravno nasprotno). Pot do same sebe in odkrivanja kdo ste, kaj nosite v sebi, kaj si želite, kako to, da se vam vse to dogaja, kaj lahko storite, da se odločite za drugačne odnose…, je pot procesa osebne rasti. In srečanja vseh teh bolečih čutenj v varnem odnosu. Najlažje je s pomočjo ustrezne terapije (relacijski družinski model). Iskanje terapevtske pomoči ni znak, da je z nami nekaj narobe, pač pa znak poguma, zrelosti in odgovornosti do sebe in svojega življenja. Pogosto šele s pomočjo terapevta zmoremo sebe in svoja občutja vzeti toliko resno, da smo pripravljeni sprejeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke in začeti drugače.

Vse dobro vam želim.