Pozdravljeni,

septembra 2007 sem otroka prvič vpisala v vrtec.Sedaj je hčerka stara 3,5 let, a v vrtcu ne kontaktira z nikomer. Vzgojiteljica sicer pravi, da je pri otroku napredek, saj se otrok vključuje v igre, poje, sodeluje pri vseh stvareh, se z vrstniki igra, kar prej ni, le govori ne. Če opazi, da jo vzgojiteljica med igro opazuje, takoj zablokira. Tudi na stranišče ne gre, če je na stranišču gneča. Hčerka mi doma pove, da ji je nerodno govoriti. V vrtcu je zelo mirna, doma pa čisto drug otrok: živahna, veliko govori, je zelo učljiva, jo vse zanima, na cesti glasno pozdravlja mimoidoče. Problem so tudi obiski, kjer potrebuje svoje pol ure, da se vživi, pa čeprav ljudi pozna. V domačem okolju večinoma komunicira z odraslimi, z otroci, ki že obiskujejo šolo, a z vrstniki ne. Naj povem, da je prvorojenka,imamo še enega otroka starega 6 mesecev, ki pa ga ima zelo rada in se z njim tudi veliko igra. Vrstnikov v okolici nima.

Drugi problem je jokavost. Otroku po navadi damo 2 stvari na izbiro npr.da se hitro obleče in gre z nami, ali ostane doma. V tem primeru, želi z nami, obleče se ne, ko odidemo pa joče. Naslednič se zgodba ponovi, čeprav ve, da je ne čakamo. Ko joka, imamo tudi prostor za pomirjanje, a tudi to ne pomaga. Je zelo nagajiva.

Prosim za nasvet, kako rešiti ti dve težavi.
Hvala vnaprej
Lp,S.

Mi imamo tudi take težave. Naš otrok ima avtizem in se ravno tako ni v vrtcu pogovarjal z nikomer. Odkar ima specialno pedagoginjo je v vrtcu dosti bolje. Zelo je komunikativen, vendar ne z vrstniki. Raje se pogovarja z odraslimi.
Stvari, ko ima izbiro, tako kot vi opisujete so mu stresne. Če bom jaz rekla obleči se in gremo ven bo to naredil, če pa mu dam izbiro, se meče po tleh, jok… Ne zna se odločiti, če pa dobi točna navodila jih laže upošteva.
Poskušajte nekaj časa s tem, da ji dajete jasna navodila.

Spoštovani,

V vašem pismu je skoraj vsak stavek pomembna informacija, vendar si težko ustvarim sliko, ker si dokaj nasprotujejo.
Torej, če prav razumem je deklica stara 3,5 let, pred 6 meseci ste dobili dojenčka. Ko je bil star 2 meseca je šla hči v vrtec. Mama je z dojenčkom na porodniški.
V 8. mesecih je hči po oceni vzgojiteljice zelo napredovala v socializaciji:
– vključuje se v dopoldanske dejavnosti, torej je aktivna,
– se igra z vrstniki (je z njimi v kontaktu),
– poje (se zvokovno izraža)
ne prenese pa gneče (stranišče) in ne govori.
Tudi v domačem okolju potrebuje nekaj časa, da se začne govorno odzivati na obisk.
Doslej je imela izkušnje predvsem z odraslimi in s starejšimi otroki.
Kadar ste sami – kot družina – pa je sproščena, odprta, živahna …

Ali si vi lahko odgovorite zakaj je deklici v vrtcu nerodno govoriti (ima kakšno govorno težavo in jo je kdo močno popravljal).
Ker deklica poje, menim, da je bolj njena lastnost, da situacije opazuje, o njih razmišlja, jih pa ne komentira (ne govori). Ne vem, mogoče jo ovira ravno to, da je otrok veliko, da govorijo drug prek drugega, njej pa to ni posebej blizu.
Zdi se, da zanjo to ni noben problem – saj ne poročate, da bi vrtec kakorkoli odklanjala.
Tudi doma, ko se igra z mlajšim otrokom najbrž ni kaj dosti govora, bolj mogoče krajša navodila, razlage, naročila z njene strani.
Glede na celoten napredek menim, da ni smiselno zadeve preveč problematizirati, Razvoj bo gotovo prinesel tudi govorno komunikacijo z vrstniki. Trenutno pa je vaša hči s svojim načinom izražanja (preko petja, morebiti risbice …) zadovoljna.

Druga zadeva pa je v njeni starosti nekoliko bolj povezana s tem, da si 3,5 letnica najbrž še želi, da ji pri oblačenju nekoliko pomagate. Gre bolj za odnos, pozornost, kot za samo oblačenje. Oblečete namreč mlajšega otroka – ni še dolgo, kar ste podobno tudi njo.
Rekla bi, da naj le izbere, kaj želi, deloma pa ji le pomagajte. Njo lahko pripravite za ven, celo pred manjšim otrokom. Tako, da ona čaka na odhod. Morebiti vam celo še pomaga okoli kakšne malenkosti oblačenja mlajšega. Pri tem jo vedno pohvalite.
Ne vem, kaj pomeni tisti »hitro«? 3,5 letnik že tako in tako ni hiter pri oblačenju.

Na zadnje glede prostora za pomirjanje vam ne vem, kaj reči. Saj veste, da ne gre toliko za fizični prostor, kot za način, odnos, postopek, ki ga pri tem starši speljemo. Ali gre samo za to, da otroku pokažemo, da ga lahko izoliramo (kaznujemo), ali pa za to, da se otrok iz našega ravnanja in lastnega doživljanja kaj nauči. V prvem primeru bo zagotovo prišlo do tega, da bo otrok staršem na nek način pokazal: »To meni nič ni«.

S pozdravi.
Francka