Pozdravljeni!

žal tudi jaz potrebujem nasveti. s partnerjem imava 6 mesečnega sinčka, ki ga imava oba zelo rada. Partner živi pri meni v mojem stanovanju. Do mene je redkobeseden, pove le nujne zadeve. Do sina je ljubezniv, veliko se mu posveča, vendar do mene je drugačen. Velikokrat me sploh ne opazi, ne vidi kaj počnem, mi ne prisluhne, včasih me ima za neumno (čeprav imam diplomo in veliko samozavesti).

veliko dnevov mine brez besed. Nikamor ne gremo, smo cele dneve v stanovanju, ko pa grem s sinom ven mi očita, da samo pohajam?!

Sem nad tem razočarana, vem, da je on veliko let živel sam, samostojno. Moti me, da nimamo družinskega življenja, nič si ne delimo.

kako naj z njim začnem pogovor?

Hvala vam za vse odgovore.
M.

Spoštovana M.,

mnogo več vprašanj se mi poraja ob vaši zgodbi, kot bi vam zmogla dati odgovorov. Zlasti vprašanja, ki zadevajo vaš odnos s partnerjem, kot so koliko časa že traja vajina zveza, kako sta se spoznala, ali je bila odločitev za otroka skupna,…ipd. Zmanjkuje besed, žalostna zgodba, ki ima precej globlje razsežnosti vajinega odnosa, kot sicer izgleda.

Kje začeti? Enako vprašanje kot vaše… Težko vam bom odgovorila na zastavljeno vprašanje, ker je preskok v zgodbi prevelik. Treba bo iti po vrsti.

V ospredje mi bolj stopa misel, da boste morali začeti razmišljati o sebi, o svojih željah in potrebah, svojih ciljih, svoji poti, kateri bi želeli slediti. O tem, kaj si vi želite v življenju in to tudi naglas povedati. Mnogo prevečkrat ste prezrti, odveč, ostajate v ozadju, tiho molčite in čakate, da bo enkrat bolje, da bo nekoč vse drugače, da vas bo partner opazil… in spregovoril z vami… (tudi vaš partner to nevede pričakuje). Sprašujem se, koliko časa že živite na ta način? Takšnega življenja si nihče ne zasluži. Življenje drug mimo drugega (“kot v zaporu”), izogibanje, zanikanje, napeto ozračje in hkrati večno (tiho) upanje, da bo nekega dne drugače – to je le golo životarjenje in nema prošnja, da bi drug drugega sprejela in imela rada. Bojim se, da je otrok tisti, ki vaju združuje in na nek način ohranja vajin odnos.

Vajin odnos je nesproščen, odtujen, vse, kar si želita več od “golega životarjenja”, sproži očitke in neupravičene obtožbe (“mi očita, da samo pohajam”). Sprememb v vajino skupno življenje ne vnašata, življenje pozna le eno pot. Prav tako ni zaupanja med vama, za pogovor ni prostora, ni niti prostora za vaju. Drug drugemu se čutita odveč in nepomembna, vajin odnos pa je poln obupa, razočaranja, nezadovoljstva, žalosti in brez smisla. Golo životarjenje. Ni prostora za iskrenost in za občutke, da bi zmogla povedati, kako sta. Gospa M., vi se le prilagajate, ustrežete v vsem, ostajate tiho in nikakor ne poskrbite zase – svoje želje zanikate in se v celoti podredite partnerju in njegovim željam, ki so po občutku bolj zahteve, neka prisila. Morda se ga celo bojite. Mogoče vam je zgodba že od nekod poznana, morda od doma…To vedenje izkazuje, da se ne spoštujete kot ženska, saj vas partner lahko ponižuje (“pravi, da ste neumni”), obsoja, vam narekuje, kako živeti, ukazuje,… Kdaj boste postavili mejo in tega ne več dovolili? Ker zmorete in si zaslužite več, kot le pristajanje na goli obstoj.

Kadar v odnosu ni besed, kadar človek ne da odziva, drugega pušča v negotovosti. Večno spraševanje, ali je v redu, kako bi bilo lahko boljše, kaj je treba spremeniti, občutki krivde… Ta občutek napetosti med dvema je nič drugega kot prikrito nasilje, ki v drugem izzove krivdo, negotovost in strah. In je nespoštljivo ravnanje do drugega (t.i.”užaljenost”). Zdaj ste družina – je tudi krivično za vajinega otroka.

Kje poiskati rešitev? Ker sta odrasla, bosta morala sprejeti odgovornost vsak zase, saj vsak od vaju prispeva v vajin odnos. Odgovornost za to, kako se počutita, kaj doživljata… Izogibanje resnici in nemost v vajinemu odnosu je le beg pred soočenjem s stisko in težkimi občutki. Oba sta v svoji stiski, vendar bosta morala zanjo sprejeti odgovornost in nekaj novega narediti v odnosu. Spregovoriti o tem, kar čutita. Nenazadnje sta odgovorna tudi za razvoj vajinega sina, ki vso to napeto vzdušje med vama čuti in nenehno srka. V vsakem primeru se boste morali najprej odločiti, kaj želite naprej oz. ali želite ostajati v takšnem odnosu, ki žal nima možnosti rasti. Konkretno to pomeni, čustveno zahtevati zase več, postaviti višja merila v odnosu, kot so medsebojno spoštovanje, naklonjenost in iskrenost. To vse je vajinemu odnosu zamrlo – in brez tega niti vajin odnos ne bo rastel niti se otrok ne bo sproščeno razvijal. Če vam bo pretežko, ne odlašajte z zunanjo pomočjo, ki vas bo spremljala in vztrajala z vama do konca.

Verjamem, da so navedbe za vas morda pretežke, ker čutim, da ste krhko, nežno bitje, so pa realne. Po vaših odločitvah in vztrajanju pri njih, se bo našel tudi prostor za pogovor o tem, kaj čutita drug ob drugem.

Če nam boste zaupali še več, vam bom lažje odgovorila. Vedno se da poiskati neko rešitev, čeprav morda zdaj izgleda čisto nesmiselno.

Zaupajte si in sledite temu, kar čutite. Srečno.

Če se je vajin odnos poslabšal po rojstvu otroka, to bi še nekako razumel. Drugače pa se tudi jaz ne morem prečuditi dejstvu – kako je bilo prej, zakaj ON,….

G. Barbara ti je v bistvu odgovorila na večino potrebnega, jaz bi pridodal le še to da pojdi ven z otrokom ! Dete potrebuje zrak, potrebuje neko normalno življenje, tisti očitek o pohajanju pa naj si copatar zatakne nekam.

To, da je neka leta živel samostojno, to ni niti razlog, še manj pa opravičilo. Potrebna bo temeljita preobrazba, drugače se vam slabo piše !