navezanost na dom
Spoštovani,
s fantom sva skupaj 5 mesecev in se nameravava v kratkem preseliti v skupno stanovanje. sama sem podnajemnik, on pa se zivi pri starsih (star je 29 let). To bo za oba prvic, da bova zivela s partnerjem. Malce me skrbi le, da ze zdaj poudarja, da bi rad, da greva vsak konec tedna k njemu domov. Ne vem, kako naj mu na lep nacin povem, da meni ni do tega, da bi vsak vikend gledala njegove starse, svoje pa vidim enkrat na mesec. konec koncev ta selitev pomeni, da gre koncno “na svoje” in pretrga popkovnico… razumem, da ga je morda tega strah…vendar pa… kako naj ga prepricam, da je obisk pri njemu enkrat na dva/tri tedne cisto dovolj? Ali pa sem prevec sebicna?? Kaj naj naredim? kako naj mu povem?
hvala za odgovor?
Draga Barbara!
Menim, da stiki s starši prav gotovo niso nič slabega. Nekateri smo bolj navezani na starše, nekateri manj. Pri 39. letih sem zelo navezana na starše, pa tudi na taščo in tasta. Prav gotovo zato, ker sem s starši zelo pestro preživljala skune
izlete, odhode v naravo, obiske prijateljev in sorodnikov, počitnice. Starši so vedno imeli čas zame, za pogovor, za reševanje problemov, za pomoč (pri otrocih, pri kuhi, pri vrtu, pri novi hiši). Tašča in tast sta naši družini vedno na razpolago (skupaj preživljamo nedeljska kosila in popoldneve v naravi, pomagata pri varstvu otrok, pri hrani, ki jo pridelajo doma …..). Po naravi sem takšna, da vsem pomagam, tistim seveda, ki so dobri in prijazni do mene. In ljudje smo naravnati tako, da se družimo. Rada imam starše, brata, sestro, sorodnike, tasta, taščo, nečake in nečakinje, prijatelje in prijateljice in njihove ljudi ……… in dobre ljudi.
Kadar želim vstran od vseh naštetih ljudi, grem po svoje: na izlet, na potep, na sprehod, na športne dejavnosti, na kulturne prireditve … in še kam. Čez teden dni se spet vračam k mojim dragim.
Otroci so takšni: v puberteti se odaljijo od staršev, okrog tridesetih se vračajo.
Lepo življenje še naprej, zavedajte se, da ga ustvarjate sami!
LP “stara” Kreta