Navezanost
Sem ženska tridesetih let, vezana in zaposlena kot večina ljudi današnjega časa.
Imam težavo, ki ni vsakdanja, zato se obračam na vas, če mi morda kdo lahko poda kakšno besedo, misel in vzpodbudo.
Imam veliko prijateljev, s katerimi se družim. Ko nekdo od njih oddide, spozna dekle… dekle fanta, ostanem brez tega človeka in v meni ostane praznina. Sicer zlahka navezujem stike z ljudmi, ki prihajajo na na novo /aktivna sem v raznih drušvih/, le da mi manjka energija tistih, ki so odšli. Včasih celo jočem za njimi in sem potrta.
Je to zasvojenost z odnosi? Rada bi zaživela brez meni dragih, saj vem, da je normalno, da ljudje odhajajo…. vendar ne zmorem. Rabim ogromno časa, da zapolnim praznino.
Prosim, kako naj sama sebi dopovem, da je normalno, da ljudje odhajajo?
Eni živimo bolj skozi miselni svet, drugi bolj skozi čustva. Skupna lastnost prvih je analitičnost, drugih pa dajanje topline skozi privlak in odboj. Tako vidimo, da se na ljudi, na živali in na stvari veliko bolj navežejo čustveno usmerjeni ljudje. Do neke mere je navezanost dobra, v družinskem krogu celo nujno potrebna! Kako naj bi sploh funkcionirala neka normalna družina brez energijskih vezi, kamor sodi tudi čustveni privlak? Nečesa drugega ne obvladamo, namreč če se že oklenemo nekega človeka, ga moramo znati tudi spustiti! Moramo mu dat dihat, mu privoščiti prostost, mu dovoliti, da odide. Kako to storimo, je odvisno od klišejev, pridobljenih v času zgodnjega otroštva. Če so nam starši nehote nudili pretirano oslombo, nismo mogli razviti znanja iz “nasloniti se nase.” Zato se bolj kot je potrebno, naslanjamo na druge ljudi, na bližnje, na prijatelje. Da ne bo pomote, samozavest nima nič pri tem. Z veliko prakse, tj. z večjim številom zapuščajočih oseb, bi tudi bilo možno priti do manjše občutljivosti. Vpis v tečaj, knjige, meditacija, še veliko stvari nam lahko pomaga ozavestiti močno navezanost. Pa veliko uspeha!
Najlepša hvala za vaš odgovor, ki sem ga res rabila.
Vendar bi želela nadaljevati.
Kot pišete, vidim, da sem res čustveno usmerjen človek. In je res, da se bolj kot je potrebno, naslanjam na druge ljudi, na prijatelje.
Kaj pomeni vaš stavek *z veliko prakse tj. z večjim številom zapuščajočih oseb, bi bilo tudi možno priti do manjše občutljivosti.*
Katere so tiste knjige, ki bi mi pomagale? Prosim, če mi lahko še kaj dodate in pomagate.
Hvala in lp, Anja
*Z veliko prakse, ko se ljudje znova in znova poslavljamo, nas bo toliko poslavljanja le utrdilo. Po vseh izkušnjah enkrat uvidimo, da nas ni z odhodom bližnjega nič manj, kvečjemu več. Zaradi novih izkušenj. Zaradi večjega števila opravljenih življenjskih izpitov. Zaradi več znanja, pridobljenega skozi veliko srečanj z mnogimi ljudmi. Tako kot trener naredi plan treningov za svojega varovanca, tudi življenje poskrbi za ravno pravšnjo lekcijo, da treniramo ravno pravšnje ‘mišice.’ Šibki dobi vajo za moč. Neljubeči se vadi v ljubezni, nerazumevajoč v razumevanju, navezanega pa čakajo lekcije iz nenavezanosti. Ko nas združuje skupna naloga, bodimo čustveno pretočni in do ene razumne meje navezani drug na drugega, ne zvezani ali nalepljeni, še manj pa zavozlani. Ko se naloga zaključi, razklenemo vezi in si dovolimo razhod. Podobno kot ob koncu službe.
Knjige, polne življenjskih modrosti, ja. Nikar brat doktor romanov ali kaj podobnega, ker se navezave pod vplivom takih besedil kar bohotijo. Udeležba na kakšni delavnici bi zelo prav prišla, npr. o čustveni rasti. Pa redna meditacija, preko katere se seznanimo s čisto drugačnimi razsežnostmi življenja, da potem tudi navezanost postavimo na svoje mesto, prerastemo jo. Če povzamem, gre pri preraščanju navezanosti, 1. za življenjske lekcije odvezovanja, 2. za delo na sebi s pomočjo branja in meditacij, in 3. še en način obstaja, to je rezanje vezi. Ta tehnika se naredi v meditaciji in je primerna za tiste močne navezave, ki jim ciljane življenjske lekcije niso kos.
Lep pozdrav in veliko uspeha!