Kaj storiti, ko si po tolikih letih naveličan partnerja? Pri teh letih pač ne misliš na ločitev, pa vendar si želiš biti daleč stran. V letih, ko hodiš v službo, delaš hišo, skrbiš za otroke…nekako potiskaš tisto kar te moti v ozadje, saj ni motilo toliko, da ne bi zdržali, misliš na otroke in prenašaš vse zavoljo družine.
Partner pa je ostal kakršen je vseskozi bil in česar nisi videl prej, ko si ga spoznaval. Pa pride čas, ko imaš spet več časa zase, ko bi lahko s partnerjem skupaj uživala v zrelih letih….pa ugotoviš, da te vse na njem moti, da sploh ni več ničesar skupnega. Ko se bojiš leči v posteljo, da ne bi bil še buden in želel nekaj podobnega seksu. Ja, vsa leta je bilo mlačno tam med rjuhami, nobene prave strasti. Poln idej o pripomočkih, ki ne nadomestijo tiste prave strasti.
Še huje je, ker poznamo tudi tisto pravo od prej. Pa se poročimo ravno z največjim netalentom, misleč, da to pa že ni tako važno…JOK! Napaka! Želiš si le še, da bi leta naredila svoje.
Šele po tolikih letih ugotovimo, da smo si značajsko povsem različni. Eden redoljuben, drugi ne. Delaš vse kar je potrebno narediti, medtem, ko partner dela kar se mu pač ljubi, pa čeprav dela po cele dneve. Ko te njegova trma spravlja v obup in popustiš, ker nimaš več moči in te zajame malodušje. Ko ti hišo spremeni v odlagališče krame, ki pa “še prav pride”.
Živiš s človekom, ki ne vzgaja otrok, le živi z njimi. Nikoli ni šel v šolo na govorilne, ne k zdravniku….itd. Ni sposoben normalnega pogovora z njimi, tudi ne s partnerjem. Tih in zadržan, včasih skopuški.
Eden rad pleše in poje, se druži, drugi ne zna plesat, druženje je ok le, če je prisoten alkohol. Saj sta kot ogenj in led!
Najbolj boli, ker ne zna pokazati ljubezni do otrok, kajti na to čakajo in čakajo, čeprav že odrasli…..
Ne zna pokazati niti ponosa, kje šele na glas koga pohvaliti. Zna pa pri vsakem kosilu zatežiti, da mu kaj ni všeč….nikoli ni zanj vse dobro. Otroci pohvalijo, on je tiho ali pa kritizira. Preprosto mu ne moreš ustreči.
Ah, res se naveličaš vsega skupaj. Če ne bi imeli otrok, bi zaključili to noro naporno življenje. Zavoljo njih tiščiš vse v sebi, se ne prepiraš s partnerjem, popuščaš in molčiš in trpiš iz dneva v dan.
Ob tem spoznanju imam samo še eno nalogo…naučiti otroke, da spoznajo svoje bodoče partnerje prej, preden bo prepozno za tako opevano srečno življenje.

Žal je tako, da otroke si (sta) veliko tega že naučila s svojim zgledom. To, kar jim boš govorila, ne bo prav veliko zaleglo, v kolikor jima tega nista uspela demonstrirati z lastnim odnosom oziroma zgledom.

Kaj res? Zavoljo otrok? Ste kdaj pomislili, da vaši otroci živijo, doživljajo vse kar doživljate vi? Ste razmišljali kdaj o tem, da jim s svojim načinom življenja in delovanja dajete zgled kako je potrebno delovati v partnerskem odnosu? Če bi želeli otrokom dobro, potem bi delovali drugače ter se po vsej verjetnosti tudi odločili za svojo srečo. Ljudje ne ostajajo zaradi otrok, temveč zaradi prepričanj, da sami niso vredni več od tega kar dobivajo, zaradi prepričanj, ki so si jih kot otroci ustvarili v svoji primarni družini ter na osnovi katerih kasneje tudi živijo. Ljudje ostajajo zaradi strahu pred neznanim, zaradi konformizma ter zaradi pragmatičnih razlogov, ter ne zaradi otrok. Otroci so le slab izgovor za njihovo strahopetnost. Če bi imeli sebe in svoje otroke radi bi namreč takemu načinu življenja naredili konec. Res žalostno, da nekdo za svoje življenje napiše, da je trpel 30 let ob nekom, s komer nima nič skupnega, vendar to je bila vaša odločitev. Namesto, da bi izbrali srečo, ste izbrali nesrečo. In to je bila izključno vaša odločitev. Žalostno, da ste zavrgli svoje življenje, še bolj žalostno pa je, da se ob tem niste ničesar naučili, da se sploh ne poznate.

Ja, pred nekaj leti sem se odločila začeti znova, a je ostalo pri želji. Videla sem, da so otroci preveč trpeli in preprosto nisem zmogla oditi. Mož je takrat obljubljal, da se bo spremenil, a je trajalo le kako leto, sedaj pa je vse po starem. Spoznala sem, da se kljub želji človek pač ne spremeni. Čeprav otroci odrasli, me potrebujejo prav tako kot ko so bili majhni. Potrebujejo družino!…In sedaj pač ni več možnosti, da bi šla in živela srečno.
V očetu pač ne najdejo tistega kar potrebujejo. Nasvete, pogovore, skrb zanje, pohvalo, spodbude…..Sem pa spoznala, da ga imajo kljub temu zelo radi, ravno tako kot mene. Preprosto vedo kaj lahko od njega pričakujejo, pa vendar ne želijo živeti ne brez enega, ne drugega. Pri naši hiši ni bilo nikdar prepirov, ker pač nismo takšni. Mož je tih in trmast, sama pa raje pogoltnem in odneham, ker se ga itak ne da prepričat v nič, če misli on drugače. Tega sem se z leti naučila, da pač nima smisla. Zato res pri nas sploh ni prepirov. In tega so se hitro naučili tudi otroci. Že naprej vedo, pri kateri stvari se izplača vztrajati in takrat se obrnejo name, da posredujem med njimi in možem. Največkrat mi ne uspe, včasih pa le popusti….
Moji otroci niso imeli ravno slabega zgleda, ker dolga leta niti niso vedeli kako je njihovi mami.
Otroci so bili pravzaprav zelo presenečeni, ko sem sprejela odločitev, da bi šla. Mislim, da vedo, da pač nisva na isti valovni dolžini, ne vedo pa za moje tprljenje ob tem, ker jim ga nikoli ne pokažem. Zato sem opustila misel na to, da bi se ločili. Sprejela tem to svoje življenje in ne pričakujem, da bi lahko bilo še kdaj drugače. Svojo prazno življenje napolnjujem s srečo, ki mi jo prinašajo otroci, na katere sem zelo ponosna, so srečni in uspešni. Kaj bi lahko bilo lepšega, kot spoznanje, da si jih vzgojil v odrasle, odgovorne in uspešne ljudi? Nikoli pa si ne bi odpustila, da bi zaradi iskanja svoje sreče trpeli otroci tako ali drugače. Tako pa imam zadoščenje. Tudi, ko jih ne bo več doma, bom tu zanje, ko me bodo potrebovali.
Smisel mojega pisanja je povedati svojo zgodbo v poduk vsem, ki pišejo o problemih po le nekaj letnih zvezah in ne vedo kaj storiti. Včasih pač svojo srečo ne zmoremo poiskati v dobro tistih, ki jih imamo radi in smo zanje odgovorni. Vsi, ki se ne razumete že v prvih mesecih, letih zveze ne čakajte, da bo bolje, kot sem jaz. Človeka se ne da spremeniti, ne čakajte, da bodo otroci kaj spremenili. Ti bodo postali žrtve vaše zgrešene zveze. In, če jih boste želeli videti srečne, boste morali morda žrtvovati tudi svojo srečo in pričakovanja.
Priznam tudi, da nimam nikogar, ki bi mu lahko kaj izpovedala, se pogovarjala….starši so umrli, prijateljice imajo vsaka svoje življenje in globokoumne teme ne pridejo v poštev. malo mi odleže, če pojamram vam in vesela sem vsakega odziva, saj je zanimivo prebrati mnenja, četudi tistih, ki me grajajo.

Svojega moža boš težko spreminjala. Lahko pa spremeniš sebe.

Ne razumem pa tvojega razmišljanja, da bi z iskanjem svoje sreče povzročila trpljenje svojim otrokom. Ali ni ravno obratno, da bi bili tvoji otroci srečni, če je srečna tudi njihova mama?

Končno pa sama praviš, da so tvoji otroci odrasli, samostojni in odgovorni. Zakaj te torej potrebujejo?

Verjetno je med vama z možem problem v tem, da ni komunikacije. Tiha si in svojega nezadovoljstva ne poveš. Ali tvoj mož sploh ve, kaj te na njem moti? Leta in leta si bila tiha, z enim pogovorom pa je majhna verjetnost da bi se kaj spremenilo.

Usedita se skupaj in se odkrito pogovorita. Poskusi. Ne glede na rezultat – naredi nekaj zase. Pojdi na pohod, poišči si prijateljico, pojdi na kakšno potovanje, če ne s svojim možem pa sama. Kdaj si bila nazadnje v muzeju? Na kakšni dramski predstavi? Pojdi malo ven in zadihaj.

Težava je (po mojem) v njenem videnju same sebe kot nemočne žrtve, kjer bi otroci trpeli še bolj, če bi izbrala svojo samostojno pot, saj sama sebe ne vidi dovolj močno, da bi lahko nudila oporo otrokom medtem ko bi zapustila moža. Problem je, če človek ne verjame vase in raje kot da išče rešitve, čaka, da rešitev pride sama k njemu.

Hvala za vaše nasvete, žal jih ne morem upoštevati. Pogovori ne pomagajo in verjemite mi, da sem neštetokrat poizkusila. Ne priznava, se ne poda,,,,le, takrat, ko sem hotela oditi se je posipal s pepelom in obljubljal, da bo delal drugače. A kot že povedano, držalo je le kakšno leto.
Direktno mu tudi ne zmorem reči: ” ti, zelo sem nesrečna s tabo, nisva kompatibilna, me nikoli nisi zadovoljil….itd.” Ne, nimam srca to reči sedaj nekomu po tolikih letih skupnega življenja. Ko sva se pogovarjala, sem mu skušala te stvari nakazati bolj v rokavicah in vedno pazila, da ga nisem užalila, ker je zelo zamerljiv in se potem mula.
Priporočate mi, da naj kam grem, razen na sprehod ne morem nikamor. Sem brez dohodkov, ker nimam službe, brez avta-ga potrebuje mož, živimo na perifriji brez sosedov. Vendar se nikdar ne dolgočasim, dela je dovolj. Res pa, da sem vse dopoldneve sama, kar pa mi tudi zeloooo paše.
Res hvala, ker mi skušate pomagati z nasveti.

Vse, kar si človek zamisli, lahko izvede in materializira, vse svoje želje in sanje, saj tega ne bo storil namesto njega nihče drug. A to si ti že naredila. Imaš natanko to, kar si zaslužiš in v čemer vztrajaš. Če so tvoje sanje, da si vse dopoldne sama in ti, citiram; “to zelooo paše“, nadaljuj s temle, citiram; “zelo sem nesrečna s tabo, nisva kompatibilna, me nikoli nisi zadovoljil…, te vse na njem moti, da sploh ni več ničesar skupnega…, popuščaš in molčiš in trpiš iz dneva v dan“, dokler, citiram; “čas ne naredi svoje“ v obliki svečke na grobu.

Otroci in tole, citiram; “Priporočate mi, da naj kam grem, razen na sprehod ne morem nikamor. Sem brez dohodkov, ker nimam službe, brez avta-ga potrebuje mož, živimo na perifriji brez sosedov. Vendar se nikdar ne dolgočasim, dela je dovolj. Res pa, da sem vse dopoldneve sama, kar pa mi tudi zeloooo paše“, vse to je samo slab izgovor za tvojo stahopetnost, če sploh je kaj od vsega skupaj zmetanega tudi – res. Po pozornem branju tvojih navedb menim, da gre za navadno provokacijo in to zelo slabo, posebej, ker potrebuješ 30 let, da ugotoviš, citiram; “Šele po tolikih letih ugotovimo, da smo si značajsko povsem različni. Eden redoljuben, drugi ne…“. To človek, ki ima IQ višji od sobne temperature, ugotovi v bistveno krajši časovni enoti, ki se ji ne reče niti leto, niti desetletje, nikar pa več njih.

Za vsak nadaljni nasvet je zato res škoda časa, tudi zato, ker, citiram; “Hvala za vaše nasvete, žal jih ne morem upoštevati.” Slišiš se, kot bi prišla sem malo prozorno poprovocirati in zaigrati ubooogo žrtev, ko imaš ravno malo preveč časa in ker manjka rumenega tiska na MONu.

Če bi bila tvoja zgodba resnična, bi v njej v 30 letih tvoji otroci že zdavnaj, citiram; “postali žrtev vajine zgrešene zveze” in tvoja naloga naloga, citiram; “naučiti otroke, da spoznajo svoje bodoče partnerje prej, preden bo prepozno za tako opevano srečno življenje“, bi bila tako v tej štoriji neizvedljiva.

Otroci in spet otroci so od nekdaj tvoj najslabši možni izgovor za karkoli in to, da imaš, citiram; “samo še eno nalogo…naučiti otroke, da spoznajo svoje bodoče partnerje prej, preden bo prepozno za tako opevano srečno življenje“, ti sporočam žalostno novico, da ti ne bo uspelo, saj praviš sama, citiram; ” Človeka se ne da spremeniti, ne čakajte, da bodo otroci kaj spremenili. Ti bodo postali žrtve vaše zgrešene zveze“…., torej, je že prepozno in kot vidim, si pravkar izgubila svoj zadnji smisel življenja.

V 30 letih si jim namreč v svoji zgodbici nazorno in nedvoumno pokazala ravno nasprotno od srečnega življenja, saj že 30 let doma in povsod igraš žrtev, sedaj pa še malo po MONu honorarno.:-) Misliš, da bodo tvojim več desetletij starim otrokom :-)), ki te, po tvoje, pri teh zrelih letih, citiram, “…otroci odrasli, me potrebujejo prav tako kot ko so bili majhni…“:-))), sedaj tvoji nasveti, besede, drugačne od tvojih 30 – letnih dejanj, kaj zalegli, pomenili?

Toliko, kot moji tebi!
Zato, uživaj.
Provociraj dalje bolj prepričujoče. Manj prozorno.

Pa lep pozdrav
marinec

Verjetno tako delaš z njim že od nekdaj, kot z otrokom. No, poglej zdaj, kam te je ta način pripeljal in se vprašaj ali res ne zmoreš. Verjetno pa imaš celo prav, po 30 letih narediti nekaj, kar bi morala že prvi dan se res sliši zelo provokativno in nesramno. Pa vendar…

To pomeni, da le deluje. Ko je ugotovil, da te bo izgubil se je potrudil. Jemlje te za samoumevno in zato nima motivacije, da bi se spremenil.

Spremeni ti sebe. Njega ne moreš spremenit, lahko pa sebe. Počni kaj zanimivega v življenju, naredi nekaj za svoje telo in dušo (kot se reče). Če si nesrečna v tem odnosu, potem naredi korake, da boš srečna (v tem odnosu ali brez njega).

Po moje niti ti nočeš nič narediti, da bi se kaj spremenilo. Saj se izgovarjaš na otroke, čeprav so že samostojni.

Problem je ko se nasprotja zaljubijo…. Potem ponavadi predolgo traja, da ugotoviš, da ti to sploh ni všeč in da to ni to… in potem vsaka stvar samo še poslabšuje namesto “popravlja”….. Težko se je potem z tako situacijo sprijaznit in bit ravnodušen. Partnerja se res ne da spremeniti……spremeniti sebe? hmmm

Zdaj bom napisala nekaj, kar je v popolnem nasprotju, kar sicer pišem.

Končno poskrbi ZASE. Sploh veš, kaj je LJUBEZEN, STRAST? Sploh veš KDO SI in KAJ SI ŽELIŠ?
Skrajni čas je, da se posvetiš sebi!!! Če trenutno nimaš službe, imaš čas, da se začneš učiti, se spoznavati, si želeti in se zavedati, da to pravico imaš! Ne ukvarjaj se z možem, škoda 30 let, propadla investicija.
Mnogo je žensk, ki se ločijo v petdesetih letih. Ne zaradi prevar, ampak zato, ker končno vedo, kaj si želijo in ker HOČEJO še nekaj od življenja. Otroci nikakor niso več tvoja skrb. Vanje si vložila, kar si morala in želela, zdaj ji spusti iz gnezda ali bolje rečeno, odženi! Njihov problem je, ali si bodo našli ustreznega partnerja, to je njihovo življenjsko poslanstvo.

Kakšno poslanstvo pa je tvoje? O tem razmišljaj. Ko boš spoznala kdo si in česa si želiš, zagotovo ne boš niti trenutka oklevala in odšla na svoje, v tem procesu boš našla tudi službo ali delo, ki ti bo omogočalo preživetje. Ko boš tu zaorala ledino, bo prišla tudi strast, kakršne še nisi spoznala in videla boš, kakšno MOČ ima življenje. Le hoteti in želeti si je treba! Ampak brez obupavanja nad zdajšnjo situacijo. Je kar je, lahko pa je bolje! Sanjari, naj se prebudijo tvoji občutki sreče in steklo bo.
Stopi v knjižnico, na tone knjig je na voljo, zastonj, ki ti bodo odpirale obzorje, tvoj svet je trenutno zelo skrčen in ne vidiš čez planke. Poskusi!