Prosim povejte mi, ali ravnam pravilno ali ne, ker sama jasne črte ne vidim več!
Živim z možem in z dvema otrokoma v opremljeni hiši mojih starih staršev. Moji starši živijo nedaleč stran in nama ljubeznivo pomagajo tako z nasveti kot materialno. Brez njih najbrž ne bi zmogla. Mož je torej pri “nas” zet in tu se vsa stvar začne. Ob najmanjšem najinem prepiru mi očita, da živi tukaj in ni ostal doma.(Doma imajo tudi hišo, vendar bi si zgornjo etažo morala sama urediti). Vse to prenašam že četrto leto, in mojim staršem ni hvaležen prav nič. Pravi, da bi bilo bolje da bi nama nič ne dali?
Ob takem prepiru mu rečem naj kar gre!, pa vendar mislim drugače. Kje je rešitev?
Hvala za odgovore in lep pozdrav!

Rešitev je, da lepo dopoveš svojim staršem, naj se ne vtikajo v vajin zakon ne z nasveti in ne z obiski. In če želijo kaj materialno pomagat, naj to dajo ne da bi kaj pričakovali v zameno. Niti hvaležnosti ne. Tvoj mož ima popolnoma prav. Tako vmešavanje tvojih staršev utegne uničiti vajin zakon, če se bo to še nadaljevalo.

Jst se pa stabo ne strinjam Megaboy.Starši so Metki celo življenje pomagali in mora bit hvaležna ,da ji še vedno ,moralno in materijalno.Glede kaj je napisala se mi zdi ,da se Metkini starši ne vtikajo v njeno osebno življenje, v smislu, da ji usmerjajo življenje ,ampak ji kot vsak dober starš pomaga v vseh primerih.Zdi se mi da je tle problem mož.Ker ne ceni pomoči njenih staršev ali mogoče ,da njegovi starši nič ne pomagajo.Glede njegovih staršev nevem če pomagajo,zato se opravičijem,če sm narobe napisal.ON bi se moral zahvaliti Metkinim staršem ,da sploh pomagajo,ne pa da utruje Metki,za neke stvari ki niti niso tako pomenbne.

LP