Pozdrav vsem. Danes se je med mano in partnerjem zgodil dogodek, za katerega ne vem kako ga naj sprejmem in opredelim, zato se obracam na vas, da se pridobim vasa razlicna mnenja. S partnerjem sva v zvezi ze 10 let, imava tudi 1 leto staro puncko, ki jo oba obozujema in tudi priblizno toliko casa ze zivima skupaj.
Partner mi ze nekaj casa govori neke besede v sali, ki pa so me scasoma zacele motiti in sem mu ze veckrat rekla, da ce bo se to ponavljal, mu bom prisolila klofuto. No in danes je seveda spet to z veseljem to ponovil in jaz sem uresnicila svojo groznjo. Moram poudariti, da to skoraj ni bil K od klofute, bila pac je no… In partner je popolnoma znorel, me zacel zaliti z zaljivkami, ki zagotovo niso primerne za ta forum, jaz mu seveda nisem ostala dolzna in nakar me je boksnil v ramo, jaz ce se prav spomnim sem ga brcnila ali tudi boksnila v ramo. Torej se zaenkrat vse po principu oko za oko. Kar je sledilo, pa me je popolnoma sokiralo in zlomilo ves odpor v meni, dvakrat me je zacel daviti (vsakic mogoce za 5 sekund). Zraven pa vpil, da me bo ubil. Po vsem tem je odsel.
Kaj taksnega se je zgodilo prvic, kot vsak par sma se itak kdaj skregala in se pobotala. Poudarjam, da se ne pocutim kot zrtev, najbolj sem prizadeta, da je sposoben to narediti ljubljeni osebi. Samo ne vem, kako naj reagiram na to, pogovoriti se zagotovo ne bo hotel o tem in kot je ze med prepirom izrazil, je to popolnoma moja krivda, ker on se je pac spozabil in ponovno omenil te besede, jaz pa ga nikakor ne bi smela klofutniti. Toda ali je res samo moja krivda?
Hvala za vsa vasa mnenja.

Spoštovani Dream design,

vaš post me je pretresel in šokiral, kar ste verjetno poleg strahu začutili tudi sami ob nedavnem nasilju med vama s partnerjem. Razumem, da je bila situacija verjetno zelo napeta, da sta bila oba razdražena in vznemirjena, da nista obvladala svojih impulzov, toda oba bosta morala sprejeti vsak svoj del odgovornosti za nasilje. Vi za klofuto, on za še hujše nasilje, davljenje. Vsekakor je takšna dejanja potrebno prijaviti na policijo, ker gre za ogrožanje življenja. Gotovo vas je strah za svojo lastno varnost in morebitno ponovitev. Tu je še mala punčka, ki tudi čuti in doživlja grozo in strah, saj imata oba težave z obvladovanjem in izražanjem jeze in besa ter posledično nasiljem oz. agresivnostjo. Posebej bi rada poudarila, da niste krivi oz. odgovorni le vi sami (vi ste odgovorni le za svoje besede in dejanja, torej za klofuto njemu), pač pa je za svoje besede in dejanja v polnosti odgovoren partner sam, ki bi lahko oz. ki bi moral odreagirati drugače in se ustaviti.

Priporočam, svetujem vama, da si res nujno oba poiščeta strokovno pomoč, relacijsko psihoterapijo in treninge nenasilne komunikacije ter druge oblike pomoči, pri čemer boste delali na samoregulaciji in obvladovanju impulzov ter bolj sprejemljivih načinih izražanja čustev.

Nasilje je nesprejemljivo ne glede na razlog oz. povod in je odgovornost vsakega odraslega. Nasilje je zasvojenost in se ne bo kar končalo, kot se tudi ni zgodilo čez noč, zato ga bo potrebno zelo resno vzeti, sploh, ker imata za sabo še malo bitjece. Oba imata svoje globoke razloge, da je to nasilje prišlo iz vaju, zato nujno potrebujeta delo na tem. Če partner ne bo hotel, si pomoč poiščite sami.

Vse dobro vam/a želim.

Katastrofa. Zase vem, da bi odšla, pa je čisto vseeno, če je posredi majhen otrok. Ker ne bi mogla več niti spati skupaj z nekom, ki me je davil in mi grozil, da me bo ubil, kaj šele biti kdaj intimna!!!
Tudi, če tega vsega ne bi bilo, te tip v prvi vrsti ne spoštuje. Če si mu že večkrat povedala, da te določene besede motijo, ima, da to v prvi vrsti upošteva.

Sama sem nekoč imela zvezo z moškim, ki me je “kar tako za hec” občasno boksnil v ramo ali hrbet. Res nikoli nisem mogla predvideti, kdaj in v katerem trenutku se bo to zgodilo. Najprej sem mu mirno povedala, da naj mi tega ne počne, ker me moti, a seveda ni upošteval. Ko je storil to že 5ič, sem prav čutila v sebi porast jeze in bi ga tudi najraje klofnila, sem se zadržala, ampak sem ga zapustila. Tako da te čisto razumem, da je ponavljajoče neupoštevanje tudi v tebi sprožilo ta odziv. Ti si celo svojemu vnaprej povedala, da boš to storila, tako da je lahko vedel.

Z ljudmi, ki te ne spoštujejo in upoštevajo, je bolje imeti nič opravka. Tukaj tudi dvomim, da bo kakršnakoli partnerska terapija pomagala. Človek sočloveka spoštuje in upošteva ali pa ga ne. V neke vmesne variante ala “danes te ne upoštevam, jutri te bom” ne verjamem.

Vsekakor ne bi bilo slabo, če bi oba šla na tečaj ustreznega komuniciranja brez verbalnega in fizičnega nasilja (Društvo za nenasilno komunikacijo je včasih prevzgajalo take ljudi, ne vem, ali to še počnejo).
Sem pa skoraj prepričana, da so bili že vsa ta leta prej znaki, ki si jih hote ali nehote spregledala … kako spoštljiv je bil oziroma ni bil partner do tebe. Nagovarjal te je z izrazi, ki ti niso bili simpatični, predvidevam, da gre za besede, ki večini ljudi ne bi bile ljube in jih večina tudi ne uporablja, sploh pa ne za svoje najbližje. Res nisi pri tem nikoli zaznala posmehljivega, žaljivega, privoščljivega, zlobnega podtona? Sploh pa, kako to, da je sploh začel uporabljati te izraze, od kod mu to? Ker nisi točno povedala, kaj ti je govoril, gre morda res za nedolžne besede, ki gredo na živce samo tebi osebno … tako da je tole moje razmišljanje tudi ugibanje. Ampak kakorkoli že, to, da mu zaradi tega groziš s klofutami, tudi ni umestno in pravilno. Odrasli ljudje se pa menda znamo pomenit tudi drugače.
Njegov odziv na tvojo klofuto je vsekakor znak, da ima tip težave z agresivnostjo, samo očitno se pri tebi ni še nikoli “izkazal” s tem. Ker imata otroka, je nujno, da gresta oba v obravnavo, ker bo otrok meje preizkušal še veliko pogosteje in očitneje kot vidva. Mu boš grozila s klofutami in grožnje uresničila? Ga bo oče davil, ker ne bo odnehal? Razmisli!
Duh je ušel iz stekleničke. Pazi nase (in na otroka).

Pa da dopolnimo/obrazložim svojo divjost pri prejšnjem komentarju (če ne bo smatran za neprimernega ali preveč osebnega). Tako je bilo pri nas.
Ta vzorec stopnjevanja nasilja (tudi če je prvič) bo prej kot slej (če še ni) postal hrepenenje po adrenalinu, takrat se bo stopnjevanje nadaljevalo in ojačevalo, dokler ne bo šlo tako daleč, da bosta šla na otroka (zavestno ali podzavestno), oziroma bo ta mala dovolj stara da bo lažji fiks, ker se nasilje nad otrokom tako enostavno predstavi kot vzgoja in ga družba hitro spodbuja – vidva pa sta že navajena s prstom kazati drug na drugega.
Bo ta mala začela govoriti in izzivala z besedami (z veseljem ponavljala), potem boš 3letnici po istem vzorcu grozila z nasiljem in grožnje uresničila pa bo vse reklo vzgoja. Pa bo 3letnica vrgla igračko v očka pa jo bo za vrat držal in grozil, da jo bo ubil in bo vzgoja. Pa ne boš ostala dolžna, ker je vzgoja, pa bo ta mala “izzivala” pa bo vzgoja, pa bo ta mala občutljiva najstnica pa bo vzgoja.
In ker bo vsakič vse ostalo krivo razen vidva z možem, in vajino nasilje predstavljeno kot vzgoja – po možnosti še dobra vzgoja bo ta mala psihično tako pohabljena, da bo samo še smrt čakala, ali pa samomor naredila, ker izhoda ni.
Ne zanima ne ali vesta, ne vesta, ali sta hotela, ne hotela, ali nameravata ali ne nameravata … To je cilj te poti na kateri sta s svojim vedenjem oba. Zdaj je mala eno leto stara in še lahko vsi trije živite normalo, nenasilno življenje. Vsakič ko se to kopito (ne samo dejanje) ponovi, se okrepi in postaja vsakič bolj normalno in važno ali je prvič, ali 10ič ali 100tič – vsakič se vzorec ponovi, nagradi (s pozornostjo ali adrenalinom), okrepi in naslednjič nadgradi/stopnjuje.
Ali med seboj popravita ali ne – vajin dojenček ne bi smel odraščati v takšnem nasilnem in strupenem okolju.