Lepo pozdravljeni,

Prijateljica se je znašla v velikih težavah z možem, zato sem se odločila, da se k vam obrnem po nasvet, ki bi ga potem lahko delila z njo.

Torej … poročena sta že vrsto let, odkar pa je že kar nekaj let mož pustil službo, pa je šlo samo še navzdol. Iz dneva v dan je postajal bolj ljubosumen, ženo zalezoval na vsakem koraku, hodil za njo v službo in jo praktično ves čas imel na očeh. Ko se mu je zdelo kaj narobe enostavno ni govoril. Bil je tiho tudi po več tednov. Službe ni več imel, delal je le tu pa tam, če se je pojavila kakšna priložnost. Za stroške v gospodinjstvu, kjer sta bila tudi dva otroka, se ni nikoli zanimal, kaj šele, da bi kaj finančno prispeval.
Otroka sta zrasla in se odselila, odnos med prijateljico in njenim možem pa je postajal vsak dan bolj neznosen. Dobro leto nazaj je odšel od doma in grozil s samomorom. Seveda so se vsi ustrašili in ga iskali. Odpeljan je bil v Polje, kjer se je zdravil zaradi manične depresije. Takrat je imel ogromno pozornosti, vsi so skakali okrog njega in mu skušali pomagati. Izboljšalo se seveda ni prav nič. Še slabše …

Dobre tri tedne nazaj pa je zadeva popolnoma ušla izpod nadzora. Ženi je grozil, da jo bo zaklal, bil je nasilen, nakar se je prijateljica zatekla k meni domov, od koder sva poklicali policijo. Narejen je bil obsežen zapisnik, on pa je bil zopet odpeljan v Polje. Tam je bil dober teden, ko je že izsilil, da bi šel čez vikend domov, saj se mu je rodila vnukinja. Kaj smo vsi skupaj imeli od tega vikenda? Obtožbe, zmerjanja, grožnje s samomorom. Prijateljica seveda cel vikend ni spala doma. On je odšel od doma, nakar ga je iskala policija …

Sploh ne vemo več, kaj naj storimo. Zdravnik v Polju je sila neprijazen, prijateljice nikoli niso obvestili, da ima izhod oziroma da gre za vikend domov. Danes je namreč spet prišel … kar tako, brez dovoljenja in brez odpustnice se je prišel domov kao pogovorit … Pogovor zanj pomeni zmerjanje in obtožbe …

Je pa to človek, ki se navzven kaže kot nadvse prijazen, ustrežljiv, pripravljen pomagati … za zaprtimi stenami je a en navaden kreten. Prepričana sem, da v Polju prav vse zapovrstjo ovija okoli prsta. Kako mu to uspe, mi ni jasno. Zdravniki naj bi baje imeli s takšnimi ljudmi izkušnje …

Zanima me, če bi mi morda znali svetovati, kaj storiti v takšnem primeru. Prijateljico je seveda strah in si ne upa biti z njim v stanovanju. Razumljivo … Vsi so pod ogromnim stresom, hčerka po porodu, skratka cela štala …

Vsakega vašega nasveta bom nadvse vesela.

Lep dan!

Spoštovani,

situacija, ki jo opisujete, je presegla raven, na kateri se zadeve lahko zadovoljivo rešujejo z medsebojnim pogovorom ali na partnerski terapiji. Prijateljičin mož je nasilen, vmešala se je policija, bil je tudi hospitaliziran. Vedno je težko, kadar je vmes alkohol (omenjate ga sicer samo v naslovu -?), pa še duševna bolezen oz. motnja, kaj šele grožnje z umorom, ki jih je treba jemati skrajno resno.

Zato bi se na njenem mestu obrnila na vse ustanove, kjer bi morala dobiti podporo, informacije in nasvete, kako naprej, od CSD do Društva za nenasilno komunikacijo, Ženske svetovalnice, brezplačne pravne pomoči (če nima denarja za odvetnika). Problem namreč ni samo v moževem vedenju, ampak v številnih letih, ko je gospa vztrajala z njim v skrajno nefunkcionalnem odnosu, tudi ko so otroci že odrasli. Če bo želela kaj spremeniti, bo morala razgraditi svoj vzorec ustrahovane ženske, ki ji partner nadzoruje in obvladuje vse življenje. Vidite, tudi na ta forum ni pisala sama, ampak ste pisali vi – se pravi, da vztraja v vlogi popolnoma nemočne osebe, namesto katere delujejo drugi ne samo v slabem, ampak tudi v dobrem. Ta vzorec pa ni nastal šele v njenem zakonu, ampak se je v njem samo okrepil in jo povsem prepredel. Zato bi bil prvi pogoj, da se vključi v katero od številnih skupin za samopomoč in začne prevzemati nadzor nad svojim življenjem, košček za koščkom.

Lepo pozdravljeni,

Pozdravljeni,

Najlepša hvala za vaš odgovor.

Ja, gospod redno pije in takrat tudi postane nasilen. Ampak on prej nikoli ni bil nasilen do nje, to se je prvič zgodilo šele pred kratkim.

No, nekaj časa je preteklo od mojega prvega zapisa. V tem času je bil gospod odpuščen iz bolnišnice in je doma. Vse kar spregovori s prijateljico je zmerjanje, obtoževanje in grožnje. S tem da jo ves čas zalezuje na delovnem mestu in jo tam pred strankami tudi zmerja. Naj povem, da prijateljica v tem trenutku ne živi doma. Si ne upa, kar je razumljivo. Veste kaj je najbolj žalostno?! In hkrati tudi sila nečloveško?! Da si praktično vsa njegova družina želi, da bi pa te svoje želje (da si bo nekaj naredil) pa že enkrat uresničil, ker je vse postalo tako zelo nevzdržno, da se tako enostavno ne da več živeti. In tudi ta strah, da je vsak sleherni trenutek za njenimi petami, da jo čaka na njeni poti iz službe. Za znoret …

Zelo resno razmišlja o ločitvi, ampak je situacija tako zapletena, da niti ne ve, kako se zadeve lotiti. Gospod je namreč že dolga leta brezposeln, lahko bi si uredil invalidsko, ker je hud sladkorni bolnik, pa tega pač ne uredi, ker na vrata pa prav gotovo ne bo nihče prišel. Je enostavno len. Za kakršnekoli stroške v gospodinjstvu se ni nikoli brigal, kaj šele, da bi plačal kakšno položnico, vsaj takrat, ko je priložnostno nekaj zaslužil. Skratka, na prijateljičinih plečih živi že mnogo, mnogo let. Stanovanje je pisano na oba. Njo skrbi, da če bi šla v ločitev, da bi mu morala plačevati preživnino, kar si nikakor ne more privošliti. Sploh sedaj, ko namerava iti v podnajemniško stanovanje.

Še to bi povedala … Jaz na ta forum pišem brez vednosti prijateljice. Ona v tem trenutku niti dostopa do interneta nima, ker živi malo pri hčerki, malo pri sinu, malo pri starših. Grozno. Samo pomagala bi ji rada. Pa ne vem kako. Policija pa tut ne more nič, vsaj ne v tem trenutku. Ji bom povedala za vse te ustanove, ki ste jih navedli. Upam, da kje najde pomoč, ki jo potrebuje.

Še enkrat najlepša hvala.

Spoštovani,

vseeno je, kdaj se nasilje začne – zaradi tega ni nič manj nasilno. Priporočam vam – in seveda prijateljici ogled tegale prispevka.

Pa še to. Podlaga za eskalacijo vseh mogočih težav se je v odnosu vaše prijateljice pripravljala že dolgo. Zato ne vem, koliko koristi, da v njuno “igro” posegate še vi kot “rešiteljica” ali bolje “reševalka” (če uporabim izraz iz transakcijske analize). Razumljivo, da ste jezni, ko opazujete manipuliranje prijateljičinega moža, a dokler ne bo sama npr. aktivno uporabila interneta (da nima dostopa do njega, preprosto ne drži), se boste vsi trije vrteli v začaranem trikotniku “storilca”, “žrtve” in “reševalke”. Prijateljica bi morala, če želi seveda konstruktivno preseči svoj (že zelo zelo dolgo ukoreninjeni) vzorec, sama aktivno delovati.

Lep pozdrav,

Prvi občutki, ki me prevzamejo so obup in resigniranost. Niti ne vprašanja, ali bo kdaj bolje, ampak breezupna igra žrtve z rabljem, kjer ni poraženca, ne zmagovalca. Najprej je potrebno ustaviti krč: kaj če zopet znori, kaj če bo prišel za mano, kaj če me bo zalezoval, kaj če… Ob tem uporabiti možnosti: se lahko brani(m), lahko zbeži(m), se lahko toliko umiri(m), da je/me ne bo vsak šum pahnil v paniko, nemir, psihozo pred priajajočim divjanjem. Torej vsaj minimalna oddaljenost od misli, ki poganja žrtev, s čim sem si zaslužila, da doživljam nasilje. Odgovor je, Z NIČEMER. Druga stvar, ki pa je mene zbodla, mi zbudila neugodje, celo jezo pa je pisanje v imenu prijateljice. Zelo dobro poznate občutke nemoči, prepredenosti z nasiljem, spiralo obnašanja, videti je, kot da ste prav zadovoljni (in seveda zaskrbljeni, ter morda večvredni), da se nasilje ne dogaja vam. Pa se vam res ne? Kaj j tisto, kar vas drži v tretji osebi, torej, da se dogaja njej? Kdo je akter? in še bolj: zakaj potrebujete biti rešiteljica? Ko si boste odgovorili na ta vprašanja oz. si priznali, komu se to dogaja, takrat se bodo pričele spremembe. Občutja zanikanja in nerealnosti so kar pogost spremljevalec nasilja, potrebni za to, da žrtev preživi. Gospa, če se to dogaja vam, potem bi bilo modro se seznaniti tudi z oblikami nasilja, ki niso vidna: manipulacija (CSD in drugi ga vidijo kot prijetnega, ne bi verjeli česa je sposoben, drugi ga opisujejo kot ustrežljivega, prijaznega…), seznaniti se z nasiljem z gestami, pogledi, ki jih zazna žrtev in še pred zame najhujšo psihično obliko nasilja: da v stavkih namenjenih žrtvi samo žrtev prepozna ali občuti nasilje, okolica pa to dojema kot skrb, dobro voljo, vse z namenom, da se žrtvi odvzame kredibilnost, da ji nihče več ne verjame, da se ji nasilje dejansko dogaja (saj ima vendar tako prijetnega moža…). Veliko boste naredili z obveščanjem osebnega zdravnika, oseb, ki jim lahko zaupate (v fazi zalezovanja se ni odveč obrniti tudi na institute za varovanje oseb – bodisi javne, zasebne ali pa, če koga posebej poznate, kar osebno). Zavedati bi se bilo morda dobro, da bolezen je bolezen (Polje), ne sme pa biti izgovor za nasilnost in nasilne situacije; naloga vas (oz. “prijateljice”), pa je, da se zaveste, da je v Polju človek, ki ga sicer poznate, poskušate pa se distancirati od skrbi, ki jo njegova bolezen zahteva. Saj najbrž ima koga, ki bi zanj poskrbel. Tako se prekine ta soodvisniški krog.

Ko/če bodo narejeni gornji koraki pa morate vedeti, da lahko nastopi faza, ko življenje zgleda lepo in bi mogoče še lahko bila skupaj, vse skupaj je bolj mirno, komunikacija nekaj časa teče umirjeno in obojestransko. Tu nastopi velikanska skušnjava, da ni tako hudo in v tej fazi marsikatera ženska pride nazaj v odnos. Žal je tu vsak sam, da se odloči, ali bo nadaljeval sam ali skupaj. Veliko skrbi, negotovosti, strahu povzroča prav urejanje vprašanja preživnine, plačevanja položnic z eno plačo/penzijo, urejanje življenja po tem. Vendar je to že nadaljnji… tretji, četrti, petnajsti korak, ki ga je potrebno urediti. Najprej je potrebno ustaviti nasilje.