nasilje-2.
Pozdravljeni,
včeraj sem že pisala na enako temo in med čakanjem na vaš odgovor, malo prebiram forum “Partnerska in družinska posvetovalnica”,če bi kje zasledila podobno situacijo. Berem, da je vzroke za nastalo situacijo treba iskati tudi v primarni družini. Kot dopolnilo na včerajšnje sporočilo bi rada povedala, da oba z možem izhajava iz “normalnih” družin, kjer ni bilo nasilja med partnerjema.
Ko moji mami zdaj kdaj povem kaj se dogaja pri nama,je zgrožena, da moram tudi sama pri sebi razmislit kaj narobe delam. Da njo bi partner samo enkrat udaril in nikoli več. Tudi sama sem tako mislila, da če bi pa mene kdo kdaj udaril bi v tistem trenutku odšla, a zdaj pa ne grem.Preveč stvari to za sabo potegne. Pa tudi to se ne dogaja ves čas. Kadar pa se zgodi pa tudi lahko verjameš, da si ti tudi deloma prispeval k temu. In si rečeš, da od zdaj naprej pa ne bom več tako reagiral na to ali ono situacijo, pa da potem tudi partner ne bo tako odreagiral. Ali je to metanje peska v oči? Čeprav jaz sem vedno zagovarajala, da ne glede na to, kako nekdo provocira, udariti ga ne smeš. Poleg tega moji straši mislijo, da sem jaz kriva, da je tako (in jaz trapa jim še verjamem ali hočem verjet ne vem), ker sem po njihovih besedah neprilagodljiva, da hočem vedno da je vse po moje, da že ko sem bila majhna,so morali vsi tako delati, kot sem jaz želela, drugače je bilo vse narobe. Moj oče me je tudi večkrat udaril, a to zato, ker sem bila, po njihovih besedah, tako nemogoča. Jaz si ne morem pomagati, ne vem kako naj se spremenim in ali res že otrok ve, da je nemogoč oz da je res tako kriv, da mora biti udarjen? Pa saj to ni bila stalna praksa, tu in tam pa, tolko da se spomnim. Sedaj ne občutim, da bi imela zaradi tega kakšne travme. Dočim mojega brata niso nikdar udarili. Je pa res moj brat drugačen karakter zelo prijazen in prilagodljiv.
Mojega moža kujeta v zvezde tako moja kot tudi njegova primarna družina. Bil je prvi sin, najbolj izobražen in priden.Čeprav izobražena sem tudi sama.Če bi šla narazen, ne bi dobila podpore pri mojih straših, spet bi bila jaz tista, ki je vse uničila in vprašanja zakaj to delam, da je bil tako vredu ipd..Pa kako je lahko nekdo tako zelo vredu, če udari svojo ženo med tem ko drži otroka v naročju ali da vrže predmet v njo, med tem ko doji? Pa da se ne more niti vpričo otroka zadržat?
Upam, da vam bo to bolj razjasnilo sliko in pomagalo, da boste lažje odgovorili na moja včerajšnja vprašanja. In videli vzroke ter napisali kako odpraviti posledice? Ali imam moč, da naredim kakršnokoli spremembo, ki bi ustavila nasilje?
Prosim lepo,
Jana
Spoštovana gospa Jana,
žal nisem uspela najti vaših prvih vprašanj in vam bom, skladno s tem pismom, napisala nekaj besed.
Kot je razvidno iz pisma, predpostavljam, da je glavna težava vaših družinskih odnosov (in vašega moža), nasilje nad vami ali bolje rečeno, želja, kako se postaviti zase in nasilje ustaviti. Pravite, da pri vaših starših medsebojnega nasilja ni bilo (možno; predvsem pa mislim, da vas v to nevede zlahka prepriča vaša mati), ga je (bilo) pa več v odnosu vaše matere in očeta do vas. Takoj je namreč možno začutiti vaš strah pred vašo materjo, kar je posledica materinega izredno prefinjenega in prikritega nasilja do vas. Vzbuja vam krivdo, občutke nevrednosti in manjvrednosti, vsak trenutek vam daje vedeti, da ste nula, odveč, nepomembni, nezaželeni… Verjetno se zelo podobno počutite sedaj ob možu…Toliko teh težkih občutkov ste se od otroštva dalje že naužili, da ste se naučili s tem živeti (to vam je domače) in v to tudi verjeti. Drugačnega sveta in prepričanj ne poznate. Z drugimi besedami bi lahko rekla, da je vaša podoba o vas kot ženski zaradi negativnih izkušenj z materjo (ki se sedaj ob možu le ponavljajo) in tudi očetom, zelo slaba. Počasi, nekje globoko v sebi, ste ob starših začeli verjeti, da ste manjvredni, nemogoči, neuspešni, krivi za nesrečo drugih, to je včasih potrdil še kak dogodek, ipd. Kako le, spoštovana gospa? Kako naj bo majhen, čist, nebogljen otrok, ki je 100% odvisen od staršev, kriv za njuno nezadovoljstvo? S čim si otrok po vašem zasluži kazen in udarce? Z ničimer, nikdar in noben otrok ni tako “nemogoč”, da ne bi zmogel razumeti, kaj se od njega pričakuje ali česa se ne sme. Ravno nasilje, udarci, ustrahovanje, prisila vaših staršev so v vas nakopičili ogromno strahu, ki ga danes občutite vsako sekundo, saj na vsakem koraku podvomite vase, če ste sploh v redu človek. Nasilje zmanjša zaupanje vase in samospoštovanje (zato se posmeh in poniževanje s strani drugih kar ne neha). V vašem primeru ste ostali kot otrok čisto sami, nebogljeni, brez opore staršev. Namesto sprejetosti s strani staršev, sta vas le-ta označila za grešnega kozla družine – zato ste tudi vsega krivi.
Kako naprej? Zagotovo bi vam najbolj privoščila poglobljeno delo na sebi v obliki strokovno vodene terapije, kjer se preko odnosov razčiščujejo pretekli vzorci odnosov in s tem gradijo novi. Prav tako lahko tekom srečanj spoznate in bolje razumete, zakaj se nekateri dogodki nenehno ponavljajo. Zagotovo gospa imate moč, da življenje vzamete v svoje roke – to moč lahko poimenujemo odločitev. Ko boste vi pripravljeni, se boste odločili, kako želite naprej živeti. Brez nekoga, ki mu zaupate, brez neke opore, se boste težko razrešili odnosov, ki jih živite. Predvsem pa boste morali postaviti mejo zlasti vašim staršem, materi, ki vas nikakor ne spoštuje, saj na vas prelaga vso odgovornost in vas zavrača vsakič ko “kujeta v zvezde vašega moža” in očetu, ki je odgovoren, da je tolikokrat na vas položil roko, da se vsega niti ne spomnite več, ker je bilo prehudo. Naredila sta vam mnogo krivic, ki ste jih zdaj kot odrasla dolžna ustaviti – zaradi sebe in svojega spoštovanja. Če imate voljo, za začetek preberite knjigo Strupeni starši.
Močno vam želim, da vam uspe. Pišite nam še kdaj, kako vam gre. Srečno.
Oba prihajata iz normalnih družin ??? Je to normalna družina, če oče tepe svojo hči ???? Gram stavit, da jih je tudi mama kdaj dobila, pa je mogoče oče bil toliko prefinjen, da je to naredil brez prič. Vsekakor pa ne morem verjeti, da starši tolerirajo, da nekdo tepe njihovo hči in ga celo zagovarjajo.Halooo???
Včasih rečejo, da katera ženska prav išče, da jo mož klofne. Vendar vedi: NIKOLI, RES NIKOLI, MOŠKI NAD ŽENSKO NE SME DVIGNITI ROKE.Ni izgovora…me je pripeljala tako daleč.
Težko se boš skopala iz tega ven.Ne vem kako.Zapomni si, kar sem napisala..NIKOLI….LP
udariti otorka – nesprejemljivo
udariti žensko – nesprejemljivo
nobeno nasilje ni opravičljivo, to je znak podrejenosti in ubogljivosti do moža, oz. očeta….
čimprej poiskati pomoč, seveda ne pri starših, ki ga še celo podpirajo in spoštujejo bolj kot vas, ampak mogoče anonimni telefon, varna hiša, terapevt….rešite sebe in otroka.
težko je odditi, ampak življenje je lahko zelo lepo…
Pozdravljena,
imela sem mal drugačno otroštvo od tvojega a moje posledice so iste kot pri tebi. Ko postaneš mati se šele začneš resnično zavedat, da starši so tud zmotljivi in niso nobeni bogovi, sploh pa kako si dovoljo da imajo tako nadmoč nad tabo. Zamisli si, bi ti kdaj naredila to svojemu otroku…..jaz sem glih zato začela ogromno delat na sebi. Želim si da se bodo moji otroci obrnili name in pr meni dobili oporo ne pa še eno orng dozo poniževanja in ogabnega zaničevanja.
Sama boš teško prišla iz tega groznega kroga, sploh pa ko še nimaš jasne slike kakšno škodo ti delajo lastni starši!!!!
To so zadeve ki jih moreš rešit, problemi ne bodo nikdar izginli le v različnih oblikah ti bodo stalno grenili življenje.
Zaradi sebe in zaradi otroka si najdi pomoč!!!
Pa pogumno
Prosim za strokoven komentar moderatorjev na neprimerno vsebino Policajevega posta. Dokler obstajajo ljudje, ki razmišljajo tako bo še veliko nasilja nad ženskami in otroci, ki so po fizični naravi šibkejši in nemočni! Do nasilja moramo imeti ničelno toleranco! Nihče nima pravice se fizično znašati in vršiti nasilje nad drugimi, še najmanj nad partnerico in lastnimi otroci!
Spoštovani,
nasilje zagotovo nima opravičila, nihče nima pravice izvajati nasilje in je le-to nesprejemljivo, pa najsi gre za nasilje nad ženskami, otroki, šibkejšimi in tudi moškimi! Žal je v naši družbi in marsikje drugje še vedno preveč tolerirano, kljub številnim programom, ki naj bi preprečevali in zmanjševali nasilje, nevladnim organizacijam in neumornemu trudu vseh, ki imajo čut za tovrstne stiske.
Ko nekdo nekoga udari, zlasti kar je navedel vaš predhodnik, to kaže na izraz nemoči ali strahu, kar z drugimi besedami pomeni, da ko se nekdo, ki je v sebi zelo prestrašen in negotov, nima več ničesar oprijeti, da bi se zavaroval, ostane le še napad na osebo. Žal pa imajo vsi, ki sodelujejo na tem forumu, pravico do svojega mnenja, tudi g. Policaj.
Vse lepo vam želim in pohvalno, da tako razmišljate glede nasilja.
[/code]
[/code]