zanima me ena stvar. iz ene debate sem izvedela, da mož pretepa sestro naše družinske prijateljice. ko sem vprašala, če ga je ona kdaj prijavila ali pa sploh kdo, so rekli da ne, ker se kretena vsi po vrsti bojijo.

in jaz kar ne morem nehat mislit na to. saj jaz njo v bistvu pozanam samo na videz, vendar se mi zdi, hudiča, kaj ne bo nihče nič ukrenil???? Baje se to dogaja že leta in leta, pa gre ona včasih celo k zdravniku zaradi poškodb. jaz se vem ali naj ga jaz prijavim al kaj… kaj mislite?

sem malo v dilemi, ker po eni strani se mi zdi pa kaj to mene briga, če se sploh ne poznamo, vendar oči si očitno zatiskajo že vsi ostali. meni pa kljub temu ni vseeno in nočem bit taka.

ker nimam nobenih izkušenj v zvezi z naslijem v družini imam pomisleke tudi zato, ker me je strah da če jim pokličem policijo za vrat, da jo bo potem še zato totalno pretepel. in ali sploh lahko anonimno prijavim to?

hvala za mnenja

Na vsak način mora biti žrtev glavni pobudnik za pričetek reševanja stvari. Namesto nje ne more nihče nič rešit. V miselnosti žrtve se mora nekaj zelo premaknit, šele nato bo sposobna zagledati svoje stanje vsaj toliko realno, da bo šla po pomoč. Ne le to, da bo sposobna enkrat prosit za pomoč, pač pa mora v njej zaživeti vizija drugačnega življenja in odločitev, da tako kot doslej, ne more več živeti. Uh, kolikokrat že so žene nasilnežev poklicale na policijo ali na Center za socialno delo, da bi institucije ukrepale in moža privile (obrambni mehanizem delegiranja). Na tej stopnji še večina njih ni pripravljena nasilneža za vselej zapustiti, saj vidimo, da se že naslednji hip tile parčki držijo pod roko, čim mine prvi vihar. Skoraj nobena, ki zaradi nasilja išče zdravniško pomoč, ne pove po resnici. Zelo zgovoren podatek. Večini je v ustanovah tipa “varna hiša” dolg čas, ko se enkrat vse umiri, ker jim primanjkuje razgibanega, z adrenalinom natrpanega življenja. Nekaterim izmed njih se posveti, da to ni pravo življenje – to pa so ženske, s katerimi se splača delati in jim nuditi vso podporo! Ne izžarevajo jeze, pač pa odločnost, da bi končno iz svojega življenja nekaj naredile. Saj je tudi ostalim, ki še ne bi zapustile varnega ognjišča nasilja, za pomagat, ampak bolj v izobraževanju, v smislu ozaveščanja, da bi prej prišle do realnega pogleda na situacijo, da bi končno postale sposobne zagledati lastno odvisnost od odnosov. Ženska, ki se resno odloči za odhod od nasilneža, bo to za vsako ceno tudi storila, ne bo iskala nobenih izgovorov več!

Pošlji ji knjigo Zaletela se je v vrata!
LP, tumpika, sedaj Lumpika

1. pravilo = nikoli se ne vtikaj v zakonske zadeve
dokler si dva delita posteljo,……
hudo se boš opekla (govorim iz izkušenj)
rajši se umakni
Za nasvete so svetovalnice, psihiatri, itd.
Jaz vedno pravim :
Vsak, kdor ni zdravstveno dokazano psihično zaostal ali invalid,
je sam v celoti odgovoren za svoje življenje.

Ne nakoplji si tujih problemov, sploh ker ta lonec ponavadi nima dna….
najprej jih poslušaš, tolažiš,…zabijaš čas z njimi…čez dva dni se spet skupaj sprehajata in si ti en čukec….. potem se ti spet pride zjokat…..
kar naenkrat ti pozvoni ob 3h zjutraj če lahko prespi pri tebi, ker jo je ven vrgu…., čez 1 teden te pa oba povabita na družinsko kosilo …..
itd. itd.

najbolje bo, da ga res prijaviš

Imata otroke? To bi bil meni ključen faktor.
Spomnim se zgodbe sošolke – pijan nasilni oče, udarci po mami, sosolka je klicala policijo, pa so rekli, da morajo drugi klicati, sosedje, “drugače ne velja, je spor v druzini”. Trkala je sosedom po vratih, da bi jih prosila, da pokličejo policijo…..niso odprli, ko eden je, je rekel, da se ne bo vmesaval.

Ce so tam otroci, bi poklicala policijo. Pricakuj sicer mlacni odziv, a vseeno.
Ce sta brez otrok………..hmja………..ja, anonimno ji poslji tisto knjigo. Dokler bo sama dopuscala tako ravnanje, ni pomoci.

Anonimno lahko prijaviš, vendar se mi zdi da, haska ne bo, ker bo policija prišla domov, popisala zadevo in odšla, ker ona tako ali tako tega ne bo priznala. Takšnim skupini pacientk psihoterapevti rečejo trpinčenke, njih je obupno strah, da jih bodo še ti, ki jih trpinčijo, zapustili. Preberi kakšno knjigo od Ruglja ali Rozmanove?

BTW, si ti iz Mb?

Se opravičujem, malce prehitro sem popravil prešnje sporočilo, na koncu mora biti . namesto ?, namesto Takšnim pa Takšni.

Potrebno je pomagat ženski v smislu, da sprevidi in začne delat na sebi.
Zato, da bo nekoč lahko odšla.
So razne inštitucije in strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo.Da jo nekdo pregovori, da naj ukrepa.
Problem je, kdo bo pristopil k njej. Najlaže bi kakšna dobra prijateljica, če jo ima. Ali sestra. Nekdo, ki ji je blizu, ker ji o tem zagotovo ne bo lahko in prijetno govorit.
Z moškim se nima smisla ubadati. Samo še bolj nasilen lahko postane, če se bo počutil ogrožen.