našemu malemu angelčku
… en tole tipka, drugi sanja opoldanske sanje, upam, da lepe, kajti mamica leži na kliniki… po 11. tednih je vsega konec… nedolžni začetek, rahle krvavitev včeraj, danes pa…
“A je mamica bubana”, je spraševal med vožnjo domov, mami, mami, mami tisočkrat mami… Ati a si žalosten… ko te dvoletnik tolaži…
On po hitro pozabil, da bo mamica imela dojenčka… midva pa
… našo “punčko” imamo med angelčki, pridna bodi, ne jokat, nič ni hudega, radi te imamo… ZBOGOM!
Zvečer greva po mamico…
Dragi očka,
izredno hudo mi je za žalostno izgubo, ki Vas je doletela.
Kako se drži mamica? Pa Vi?
Sama imam podobno izkušnjo. Ne eno, dve.
Ni ga hujšega od izgube ljubljenega, tako zaželenega otročička.
Kajne, kako radi imamo te pikce, pa čeprav so bili fizično z nami le kratek čas. A v duši, v srcu, v mislih ostanejo za vedno z nami.
Po dolgih letih mi še zdaj ob mislih nanju v tišini noči pritečejo solze iz oči. Zdaj vem, da me preko njih moja dva angelčka toplo pobožata.
Dragi očka, močno stisnite svojega sinka in ženo k sebi. Zdaj imate na nebu svojega angelčka, ki bo čuval svojo ljubečo družino.
V mislih z vsemi vami vas toplo pozdravljam.