Pozdravljeni!

S fantom sva se poznala 5 mesecev, ko sem nenačrtovano zanosila (presenečana, a sva se oba bitjeca razveselila). V pozni nosečnosti sva se poročila, že takrat so bila nesoglasja, nesporazumi, “tihe maše” in “ranjena čustva” najin spremljevalec. Po rojstvu hčerkice, ki ima sedaj 5 mesecev, se je najin odnos še poslabšal, tako da je danes res pošastno. Izgubila sva zaupanje eden v drugega, se ne spoštujeva, ne ceniva. Večino dni preživiva kot tujca, ki hodita eden mimo drugega, če pa se že pogovarjava, pa večkrat iz tega nastane prepir. Redkokdaj mine dan složno in mimogrede padeva na raven, ki se mi zdi nevredna vzdrževanja.
Trikrat sva obiskala zakonsko terapevtko, ki je vsakemu povedala, kar mu gre, pa je mož potem doma rekel, da “ženska nima pošlihtanih pojmov”. Domnevam, da zato, ker ni rekla, “da sem jaz vsega kriva”, kar mi rad daje vedeti (ne dobesedno, ampak tako, da “krivdo” oz odgovornost za njegovo neprimerno obnašanje vali name…..stavki v smislu “to pa zato, ker si ti taka”. Da skrajšam, vem, da imamo vsi napake in se trudim, da bi svoje prepoznavala. Za svoje obnašanje, kakršnokoli že je, sem polno odgovorna, mož pa mi skuša odgovornost za svoje neprimerno ravnanje pripisati meni. Nevzdržno mi je, ko povzdiguje glas nad mano, včasih že kar kriči, parkrat me je celo suval po stanovanju, in vse to v prisotnosti najine dojenčice! Pravi, da to počne zato, ker ga jaz napadam. Verjamem, da mu rečem kaj v tonu ali z besedami, ki ga očitno razdražijo, ampak menim, da si vseeno ne bi smel dovoliti kričanja kot povračilni ukrep.
Oba sva precej nesrečna, večkrat sva tako v jezi sklenila, da se razideva, pa še kar tičiva skupaj. In ja, ker je oče najinega otroka, dopuščam več, kot bi sicer. Pa ne vem več, ali je to sploh modro.
Vem, da se zveza po rojstvu otroka znajde na preizkušnji, se lahko zelo zamaje, ampak….ali lahko rečete, kako kmalu po rojstvu bi se naj pokazal trend izboljšanja, da je sploh smiselno vztrajati v čustvenem peklu?

Hvaležna bom za vsako misel, predlog, mnenje.

Spoštovana »kitarak«,

ja, pričakovano je, da prihod novega člana lahko zamaje odnos, da partnerja postaneta bolj občutljiva, saj sta nenadoma sprejela še novi vlogi, ki terjata svoje (biti oče, biti mama). Hkrati pa so »potresni sunki« po porodu lahko toliko močnejši, če »tal« nisva uspela umiriti že prej in se tako uskladiti. Glede na to, da sta sorazmerno kratek čas skupaj, je pričakovano, da se mnenja krešejo, da mogoče niti nista imela priložnosti najti svojega zdravega načina reševanja konfliktov in je zdaj časa še manj in zato stiska še večja in zato večja nesoglasja.

A to naj ne bo izgovor za dopuščanje nesprejemljivega. Niste vi odgovorni za moževo ravnanje in ni vam treba in ne smete dopuščati nasilja nad vami. Še posebej ne v prisotnosti vaše dojenčice. Ker je za otroka to ena največjih groz in zlorab (gledati starša, kako se porivata, vpijeta ipd.). Hkrati pa vas moram opozoriti, da je to tudi kaznivo dejanje in sta v primeru, da se to nadaljuje, lahko oba »obtožena« (on zaradi nasilja, vi pa zaradi zanemarjanja otroka, ker ste to prenašala in tako otroka izpostavljala temu). Živeti in vztrajati v čustvenem peklu ne vidim smisla. Vidim pa smisel v obojestranskem prevzemanju odgovornosti, trudu za odnos, če si oba prizadevata za to.

Kaj ste še pripravljeni vložiti v vajin odnos, se boste morali vi odločiti. Meni se zdi terapevtska pomoč v vajinem primeru nujna (čeprav pišete, da sta jo že imela, pa jo je partner prekinil, ker ni želel sprejeti odgovornosti). Domnevam, da sta v tem času se ponovno odločila za terapevtsko pomoč oz. jo tudi našla, saj ste naknadno postavili še eno vprašanje o tem, ali je lahko dojenčica na terapiji in na katero vam je odgovoril že Izidor. Glede na to, da imata terapijo »pred vrati« (tako vsaj domnevam), mislim, da boste ostala vprašanja lahko razrešili tam. Če pa vam ostaja še kako vprašanje, vprašajte ponovno.

Vse dobro vam želim!

Glede vpitja, je res, kar je napisala moja žena. Res sem kdaj zavpil na njo. Ja, se strinjam, vpitje ni način. Ampak tudi ni način, da ona skače okoli mene in me psihično matretira, kar se mi zdi še huje. To da zavpijem nazaj, je posledica tega in ne vpijem jaz kar tako, da bi se pač nad nekom znašal. Vpiti nazaj sem začel pred kake dvema mesecoma, prej pa nikoli, le požiral sem vse sugeriranje o moji groznosti. To, da te nekdo prizadane, lahko naredi tudi v belih rokavicah. Sedaj par dni ne vpijem več in tudi prej nisem tako zelo pogosto.
Prvo glede “suvanja po stanovanju”. Ja res je bilo nekaj prerivanja med nama. Suvanje? Jaz nisem nikoli prišel do nje, da bi jo “suval” po stanovanju, razen enkrat, ko se je spravila nad moje stvari, ki jih nisem utegnil pospraviti, ko pa mi je začela ukazovati, jih nisem hotel na njen ukaz. In je začela brcati v njih, takrat sem jo pač fizično odstranil od mojih stvari, in to brez kakega suvanja, samo stran sem jo odrinil. To je bilo enkrat, drugič je bilo, ko se je prav izivalno zaganjala v mene in se s telesom dregala ob mene, takrat sem jo tudi odrinil stran (pa ne tako, da bi padla ali kaj takega). Enkrat pa mi je hotela otroka vzeti iz naročja (kar je sicer že parkrat poskušala), češ da je lačen, pa niti slučajno ni bil, če mu je pa še iz ust teklo mleko (in se je potem hči pomirila v naročju). Ko sem ji pa potem prinesel punco k njej, je pa ni hotela vzeti.
Tudi danes mi jo je hotela vzeti iz rok, pa sem ji jo raje dal, pa ne tako, da bi jo kaj obtoževal ampak čisto mirno, čeprav je težko, ko mi iz naročja na grob način hoče vzeti otroka. Ko ti na grob način reče “daj mi jo”.
To, da se je vse spremenilo po rojstvu otroka, ni res. Čustveno matretiranje mene sega že precej dlje nazaj. Po pravici povedano je meni sedaj bolje kot prej. Pač še nekaj, kar dokazuje, da očitno žena ni nikoli zares čutila, kako trpim, šele sedaj ji gre v nos, ko sem ji nehal popuščati in delam tako, kot mislim, da je prav. Enkrat ji je ušlo med prepirom “jaz te bom še tako j*”. Da se j* tudi, če ne vpiješ na drugega (sicer pa jakost kontroliraš do tiste meje, kjer se še smatra da še ni vpitje). Najin pogovor zgleda tako, da zavija z očmi nad mano, se tolče po glavi z roko – češ, kako sem neumen,… in drugi neverbalni načini in tudi seveda verbalni, ki so totalno ponižujoči do mene.
Glede tega ali se ji splača vstrajati z mano… že sigurno več kot petdesetkrat mi je od poroke naprej grozila z ločitvijo. Na začetku me je to vedno zelo prizadelo. In najmanj dvajsetkrat sem že moral “oditi” na njeno zahtevo, namreč živiva v veliki hiši v pritličju, ki je od njenih staršev in kaj me lahko vrže ven kadar se ji pač vzljubi. Zato pa grozi s tem.
Nisem jaz prekinil terapije, ampak nama je terapevtka zastonj dala tri ure, za po njenem “kolektivno dobro”.
Že velikokrat sem rekel ženi, da NI niti slučajno ona vsega kriva, kar mi velikrat vrže pod nos, če rečem, kaj kar ji ni všeč “ja itak, za vse sem jaz kriva”.
Kaj je terapevtka rekla meni? Da sem fantek in ne moški in podobne. To se mi ne zdi ravno način.
Prevzeti odgovornost? No, vsak dan skuham kosilo (trenutno sem brez službe, kar ne pomeni da nič ne počnem, ampak razmišljam o samozaposlitvi, kar zahteva tudi ogromno dela), vsak dan dajem plenice in ostalo perilo prati in ga tudi obešam, vsak dan pomivam posodo na roke, vsak dan pomagam pri previjanju ta male, tudi ponoči vedno vstajam, da jo skupaj previjeva in kurim peč, urejam vse stvari glede avtomobila,… torej kaj že pomeni odgovornost?
Najbolj me pa boli, ko med naju s tamalo vriva občutke krivde pri meni. Ko mi prikazuje “moje” izmišljene zle namene do tamale. Na začetku sem imel res posebna lepa čustva do hčerke, sedaj pa se vsak dan borim s sabo, da ji izkazujem ljubezen.

Pozdravljeni,
spoštovani mož!

Verjamem, da imate vi svojo plat zgodbe, ki ste jo predstavili. In verjamem, da sta za odnos vedno odgovorna oba – vsak pol. Verjamem tudi, da sta oba z ženo trenutno v enem burnem obdobju vajinega odnosa.

Si predstavljam, da mora biti naporno že samo imeti otroka, kaj šele se ob tem usklajevati v partnerstvu, se učiti pogovarjati, poskrbeti zase in za drugega. Ker domnevam, da vaju je nosečnost tudi tu presenetila in prehitela in ni bilo časa za “usklajevanja” in “brušenja”, ki jih ponavadi da vsak par “čez” v uvodnih mesecih in letih. Nosečnost ta proces prekine in postavi v ospredje nekaj drugega – otroka. Zato je pomembno, da sedaj to nadoknadita kar najhitreje. Saj je to lahko največje darilo za vaju in za vajino dojenčico. V tem trenutku se mi glede na vaš in ženin opis dogodkov zdi skoraj nujna terapevtska pomoč, ki vama lahko pomaga se premakniti (hitreje) z mrtve točke, preden se ranita še bolj (kar je nujno potrebno tudi zaradi vajine hčerke, ki čuti vajina nesoglasja, prepire in ob tem trpi). (Verjamem, da vam ni bilo všeč slišati terapevtkino mnenje in da ste se ob tem počutili prizadetega, a mislim, da je ta vaš notranji odziv na njene besede lahko pomembna odskočna deska za nadaljnje delo, če upate o njem odkrito spregovoriti s terapevtko. Takih odzivov klientov smo terapevti samo veseli, ker premaknejo terapijo naprej. (kar ne pomeni, da namerno provociramo z žaljivkami)).
Pri tem pa ni toliko bistveno, da najdemo krivca – kdo je začel kateri prepir. Bolj ključno se mi zdi, da si vidva začneta prizadevati preprosto za dober odnos, v katerem sta lahko OBA razumljena in spoštovana. Kjer ni groženj, izsiljevanj, ne strahu pred ogroženostjo od drugega. Odnos, v katerem se bosta lahko oba dobro počutila. Tak odnos predstavlja varen prostor tudi za otroka.

Glede na to, da iz ženinega pisma razumem, da sta dogovorjena za nadaljevanje (novo?) terapije, vama želim, da ostala nesoglasja uspešno razčistita tam. Da vsak od vaju v resnici dobi prostor in pove svojo plat zgodbe in doživljanja.

Vse dobro!

Pozdravljeni!

Vaše besede (“vi pa zaradi zanemarjanja otroka, ker ste to prenašala in tako otroka izpostavljala temu”) so me streznile in vseskozi si prizadevam, da bi komunikacija med možem in mano potekala čim mirneje in to tudi uspeva.
Včeraj smo bili na prvem terapevtskem razgovoru v Družinskem centru Mir (smo s Štajerske) in šele tam sem dobila nekoliko uvida v globino najinega nesoglasja. Veliko stavim na terapijo, brez vodenja terapevtke bi midva sigurno zletela iz prvega naslednjega ovinka.
Me pa “firbec matra”, kako Vi postopate, če vidite, da eden od partnerjev (ali pa kar oba) ostaja vkopan na mestu in se ne spreminja, noče brskati po sebi? Ali ob zaključku terapevtskega procesa izrečete svoje mnenje, si upate “napovedati”, ali je zakon na poti, da zaživi ali zamre?

Hvala za nazaj in vnaprej

Spoštovana gospa!

Me veseli, da sta se z možem res odločila za terapijo in da se na splošno trudita. Bi pa rada samo dodala kratko pojasnilo, da me ne bi kdo narobe razumel: moj prvi odgovor ne pomeni, da morata partnerja skoz govoriti umirjeno in z monotonim glasom, da ne smeta preko intonacije izražat nobenih občutkov. Le zdrava mera je potrebna.

Verjamem pa, da se ob začetku terapije še vedno sprašujete oz. ste negotovi glede »uspeha« in vas to skrbi in bi želeli marsikaj preveriti. V prvi vrsti se mi zdi pomembno, da vsa ta vprašanja odprete na terapiji z vajino terapevtko. Ker vam(a) bo to najlažje ovrednotila in tudi »uporabila ta signal« v terapiji. Zato terapevti pravimo, da je pomembno, da imate hkrati le enega »terapevta«, le en »proces«, da se v njem skoncentrira in pokaže vse, kar se ima za skoncentrirati in pokazati (od stisk, olajšanja, strahu, negotovosti, dvomov, jeze.. ). Tam, kjer vložiš VES čustven napor in naboj, lahko največ pričakuješ. Zato je smiselno vse »vlagati« na eno mesto – k vajini terapevtki in s tem v vajin odnos. Ker le tako lahko terapija »uspe«, le tako lahko tudi vi od nje največ dobite. Iz tega razloga sem bila vsebinsko zelo skopa že pri svojem prvem odgovoru vam in možu (kar sicer ni v moji navadi). Da vama ohranim čim več prostora in vsebine za terapijo. Ker sicer nehote grem z vama v »terapevtsko afero«, če se lahko tako izrazim.
Spoštovana gospa, vaš »firbec« je čisto na mestu, le pravi naslovnik je v vajinem primeru v Mariboru. Sama lahko odgovorim le splošno, da terapevti nismo »vedeževalci«, ki bi napovedovali prihodnost. Prihodnost je v vajinih rokah in sta zanjo (tako ali drugače) odgovorna vidva.

Vse dobro in ohranite »firbčna« na terapiji, kjer je to zelo koristno.