Vse mi polzi iz rok. Tako rada bi ohranila složno družino. Zaradi dela se redko dobimo, da malo pokramljamo, si utrgamo čas za kratke debate. Otroka sta odrasla in zaradi dela toliko težje prideta domov. No sinoči pa je prišlo do viška ravnanja mojega moža. V času, ko smo se zbrali, je moža poklical brat, da potrebuje neko posodo. Mož mu jo je odnesel in z bratom ter njegovo družino preživel ostanek večera. Prišel je, ko so najini otroci že odšli.
Ta mučen zapleten odnos, me nažira. Mož je namreč kot najstarejši otrok vzdrževal brata in sestro, in še potem ko sta že odrasla iskala finančno pomoč, jima le-to nudil. No ko pa sem po dolgih letih le postavila ultimat možu oni ali »družina« jih je nehal finančno podpirati. Od takrat (kakšno leto) ga sploh ne pokličejo, on pa izkoristi vsako priliko, da koga od njih pokliče. Dobesedno »meloduje – prosjači« za stike. No in ko je brat milostno rabil njegovo pomoč … se je zgodilo to.Meni je pa vse to, tako poniževalno, mož je izgubil ogromno v mojih očeh. Ko sem mu samo omenila, da je jasno pokazal, kakšna prioriteta je pri njem je bil samo tiho. Drugače je tudi do nas zelo ustrežljiv-.
Kako živeti naprej, kako ukrepati, da ne bom nemirna in prizadeta? Se mi včasih zdi, če bi se odločil, da gre od nas, ga ne bi z ničemer ustavljala.
Saj vidim, da me to vedno znova prizadene, ne morem biti ravnodušna do takšnega obnašanja, kaj bi vi ukrenili?

Ni prav lahka situacija. Tvoj mož jemlje svojega brata in sestro, za katera je moral skrbeti, kot da sta njegova otroka. Ima jih enako rad kot svoje otroke ali še bolj – ker je bil najbrž zanje edini “starš”, vajini otroci pa imajo tudi mamo, tebe.Pozabil je na to, da sta brat in sestra že odrasla človeka.

Ugibam, da gre za družino, kjer so otroci zgodaj izgubili starše in je mož kot najstarejši poskrbel za mlajše otroke. Vsi pa so zaradi te izgube čustveno ranjeni, tu pa so korenine čudnega ravnanja, ko daje prednost bratu pred svojo družino. Navezanost je tako močna, ker sta bila brat in sestra edina, ki sta mu ob smrti staršev ostala. Čeprav je prevzel odgovornost za skrb za mlajša dva, je lahko prizadet bolj – on ni imel nikogar, skrbeti pa je moral še za dva druga, pa je bil verjatno še zelo mlad, ko se je to zgodilo..

Na tvojem mestu bi se pogovorila z možem in mu povedala, da je to zate zelo boleče. Da ga prosiš, da v bodoče drugače ravna. Morda bo lahko, morda ne, po vsej verjetnosti bo rabil kakšno terapijo, morda gresta na zakonsko svetovanje, ker to njegovo ravnanje ogroža vajin zakon.

Tvoja prizadetost in občutki odrinjenosti so čisto normalni, vsak bi se tako počutil na tvojem mestu. Poskusi se sočutno pogovoriti, zavedaj se, da se boš dotaknila njegovih najglobjih ran.

Tudi ona pozablja, da so tudi njuni otroci že odrasli ter očitno preskrbljeni in sodeč po pisanju ga potrebuje bolj zaradi “celostne podobe” družine, ne pa toliko zaradi sebe in njunega odnosa. Zaradi tega se še dodatno čuti bolj potreben kot zaželjen in slednje išče tam, kjer je navajen.