naš angelček
ko prebiram vaša pisma mi tečejo solze… Še toliko bolj, ker sem tudi sama izgubila sina. 10 dni po opravljeni morfologiji, kjer je bilo vse b.p. Le narava se je poigrala in … ni ga. Tolaži me le to, da imam že dva sončka, ki me grejeta in sijeta.
A bolečina ob izgubi je ogromna. in praznina je ogromna…
žalostna mamica
Draga Pikica,
moje sožalje.
Poznam tvojo bolečino. Naša punčka je odšla pet dni po morfologiji. Tudi vse bp, potem pa… ni utripa. Sama imam tri sončke, pa vendar vsi jočemo za njo, ki smo jo izgubili. Tudi oni pogrešajo sestrico.
Kar pa se razumevanja okolice tiče. Kdor tega ni doživel, NE VE. Sama imam prijateljico, ki se ji je to zgodilo pred 10 leti. Z njo se lahko sporazumem brez besed, ker VE. Ostalim se ne trudim razlagati. Se ne pogovarjam o tem, jih ne obremenjujem s svojo tragedijo in oni mene ne obremenjujejo s svojim nerazumevanjem. Zakaj bi drezala v to. Najgrenkejša razočaranja sem doživela ravno s strani medicinskega osebja. Svetla izjema je psihologinja, ki mi je pomagala prebroditi čez najhujše prve tedne.
Še vedno jočem za mojo Živo in bom jokala dokler bom živela. To vem.
Moč za življenje pa moramo najti v sebi. Nihče nam ne more odvreči tega bremena, to moramo storiti same. Pot je dolga in ne pozna bližnjic. Srečo imam, da življenje delim s človekom, ki je “v dobrem in slabem” vzel resno. Sama svoje življenje delim na “prej” in “potem”, ker nič več ni tako kot je bilo.
Želim ti veliko moči in poguma na tvoji življenjski poti in ti pošiljam res topel objem.
Ravno tako neutolažljiva mami.
Draga Pikica,
moje iskreno sožalje.
Tudi pri nas je bilo tako … končno zadihali po izvidih AC, morfologija bp, 14 dni kasneje pa nisem več čutila našega Marka. Obdobje, ki je sledilo, je bilo kot v megli. 6 mesecev po porodu še vedno boli in žge… Sploh, ko vidiš vesele nosečnice in razmišljaš o tem, kako bi bilo, če bi…
Pošiljam ti topel objem
Petra
Petra, Vitka Pitka, mami 958
resnično hvala za te napisane besede. Mi je kar lažje.
Je pa res, kar si napisala Petra, da obdobja po tem ni oz., vse je zavito v meglo. Trenutno imam v službi dve novopečeni mamici, ki z vsem veseljem pošiljata slike srečne in vesele družinice ter dve mladenki, ki sta v pričakovanju…
solze mi pridejo v oči vsakič, ko vidim voziček na sprehodu. Res si želim ,da bi to minilo oz. se vsaj omililo.
Včeraj me je najmlajši spraševal, zakaj sem žalostna. In mu povem. Dodala sem še, da je tudi sam žalosten, ker nima več bratca. odgovoril mi je “Veš mami, ampak nisem tako pogosto žalosten kot ti.”
Kako ti jasno dajo vedeti, da opazijo in občutijo vse.
Sedaj vsaj vem, zakaj ni hotel pogledati ploščice v Parku Zvončkov. Jezen je, ker je mamica še vedno žalostna zaradi dojenčka, ki smo se ga vsi tako veselili….
Petra, Vitka Pitka, mami 958 tudi vsem vam izrekam globoko sožalje in vas objemam
Pikica
Draga Pikica,
kako znano mi je vse, kar opisuješ.
Megla, jeza otrok, nosečnice, ki me obkrožajo…
Tudi moja najmlajša je bila jezna. Name, na Živo, ker je odšla. Pa ravno dan pred njenim rojstnim dnem in potem še zabave ni mogla imeti. Priredili smo jo kasneje.
In ravno v tem letu je toliko novih nosečnic! Sosede, znanke… Samo v službi je bilo pet nosečnic. Dve sta rodili pred kratkim, na nuhalni sva se srečali z znanko, ki ima rok na isti dan kot jaz (še se srečujeva), tudi sodelavka ima rok takrat, kot jaz in je že na porodniški. Mož pravi,da ga stisne vsakič, ko zagleda voziček. To bi moral peljat jaz čez en mesec, pravi.
Tistim, ki moje bolečine za izgubljenim ne morejo razumeti, češ, saj imaš tri zdrave, saj veš kako je če imaš otroke, nekateri še enega nimajo, vedno odgovorim: za mojo četrto jočem ravno tako, kot bi jokala za vsakim od prvih treh. To je moje žalovanje in moja pravica.
Na morfologiji je G uspelo posneti res lepo slikico v profilu. Na posnetku se vidi rokica, kot bi mi hotela pomahati v slovo. Uokvirila sem jo v zlat okvir in jo postavila na nočno omarico. Tako mi je blizu.
Bizarno? Briga me kaj mislijo drugi. To je vse, kar mi je od nje ostalo.
mami
Mami 958,
ja. Mi vse razumemo. Drugi nočejo razumeti. A če bi želeli prisluhniti in želeli slišati, bi lahko slišali tole: IMAŠ 100 PRIJATELJEV (količina pravzaprav ni pomembna, a gre le za ilustracijo primera). Z VSEMI SE DOBRO RAZUMEŠ. ENEGA ZGUBIŠ… UMRE… ENOSTAVNO GA NI VEČ… IN TO PRIJATELJ S KATERIM SI SE NAJBOLJE RAZUMEL, Z NJIM DELIL NAJGLOBJE OBČUTKE, DOŽIVETJA…
KAJ OBČUTIŠ OB TEM?
PRAZNINO! NEKAJ MANJKA. TUDI DEL TEBE MANJKA.
Torej ni pomembno koliko otrok imaš že, izguba je izguba. in VSAKEGA pogrešaš. VSAKEGA! In tu te popolnoma razumem. In želim, da bi tako mislečih ljudi čim manj srečevala oziroma, da bi tovrstne komentarje obdržali zase.
meni je ena znanka rekla, naj bom vesela, da se mi je to zgodilo, ker ima sama trenutno težave s tretjerojencem. Pa saj ženska sploh ni pomislila, kaj govori. Groza! Sedaj se jo ogibam na 100 kilometrov.
Ja, tudi meni je na morfologiji pomahal. Še prav zabavno je bilo (takrat). saj je s tem gibom povedal “Hej, tukaj sem. Me vidiš!?!”
POnovno pregledujem in si ogledujem vse slikice z UZ. Dobro, da sem jih fotokopirala, da niso zbledele. In hvala za idejo o okvirju. Še ta teden jo uresničim.
Prav žalostno, da se moramo boriti za pravico do žalovanja. A hodimo po poti, ki ni ravna. Hodimo in vztrajamo. Se borimo, zbiramo moči za vsak nov dan in si želimo sončnega dneva. Dneva, ko bo vse malce lažje. Dneva brez solznih oči. Dneva, ko bo tudi pogled prenesel vozičke, nosečnice…
želim ti veliko energije in moči, da boš “prebrodila” tole izgubo
Pikica