Spoštovani!

Že dolgo časa držim v sebi in tuhtam kako naj pomagam sebi in svojemu odnosu s fantom, pa sem se odločila, da dam iz sebe in vas vprašam za pomoč.
Pred slabim letom sem izgubila službo in se znašla v hudi denarni stiski. Nekaj mesecev sem zvozila s prihranki, a ker službe ni bilo od nikoder, so se moji stroški večali in čedalje težje sem shajala. Vse to je pripeljalo do situacije, ko sem storila nekaj hudo narobe, kar je tudi vzrok temu, da vam pišem. S fantom živiva posebej, on je dobro finančno situiran in ko je pripeljalo tako daleč, da sem se bala, da se mi bo sodišče usedlo na stanovanje zaradi neplačanih računov, sem denar, ki sem ga potrebovala vzela fantu. Na skrivaj, da ni vedel. Ker sem v tistem mesecu opravila honorarno delo, sem pričakovala čez čas plačilo in takrat bi fantu nazaj vrnila. Tak je bil moj plan. Fant je ugotovil kaj sem naredila in ga je moje dejanje prizadelo, počutil se je prevaranega in oškodovanega. Oprostil mi je in me ni pustil na cedilu. Ni mu šlo v glavo zakaj ga nisem raje vprašala za pomoč. Tudi sama se zavedam, da je bila to največja napaka, a enostavno nisem naredila tega. Nikoli nisem nikogar spraševala za denar, moja finančna samostojnost mi je vedno veliko pomenila in najbrž sem bila preveč ponosna, da bi ga vprašala. Ko zdaj razmišljam nazaj, se ne prepoznam. Nisem si mislila, da sem tega zmožna, nisem bila tako vzgojena. Od tega dogodka je minilo skoraj pol leta. Kljub temu, da mi je fant oprostil, pa je to pustilo posledice na najinem odnosu. Čutim, da se fant pogosto umika in da je med nama neka blokada. Ko se o tem pogovarjava, mi prizna, da to še vedno vpliva nanj in da ga to oddalji od mene. Ne morem zavrteti časa nazaj, ne morem izbrisati kar sem naredila. Zame je bila to izkušnja, ki me je dodobra pretresla in je ne bom ponovila. Tudi fant pravi, da mi zaupa, da tega ne bom več storila. Je pa to zaznamovalo najino zvezo in ker ga ne bi rada izgubila, vas prosim za pomoč kako naj reagiram, kako naj mu pomagam, sebi in njemu, da bova to prebrodila.
Že vnaprej se vam zahvaljujem za vaš nasvet in vas lepo pozdravljam.

Spoštovana tanjci_123,

ni naključje, da se vama je odnos zapletel prav pri zadevi, ki je pretresla oba, vsakega po svoje. Vas zato, ker si niste nikoli predstavljali, da bi bili tega zmožni, njega zato, ker si ni predstavljal, da mu tako malo zaupate. Zaupanje se zdi tukaj tista vrednota, ki je najbolj na preizkušnji.

V kriznih situacijah, v kakršni ste se ob finančni stiski znašli vi, pridejo na dan naše najbolj »neverjetne« lastnosti in poteze (slabe in dobre), takšne, za katere si nismo nikoli mislili, da so sploh del nas. In to je dobro. Ko si opomoremo od šoka, začnemo razmišljati. Morda bi se sami še umirili, vendar nam okolica drži ogledalo. Nekaj se je nepovratno spremenilo, nekaj nikoli več ne bo, kar je bilo. Kaka iluzija, kaka napačna predstava umre, in to je dobro. Ne da bi to hoteli, kaj šele načrtovali, se nam odpre priložnost, da začnemo premišljevati, kako zdaj zastaviti drugače.

Pri vama se je torej zgodilo, da je bilo ranjeno zaupanje. »Nikoli nisem nikogar spraševala za denar, moja finančna samostojnost mi je vedno veliko pomenila in najbrž sem bila preveč ponosna, da bi ga vprašala.« V tem vašem stavku se skriva ključ do tega, da se boste lahko prepoznali tudi v tem dejanju. Če se vam zdi, da ste storili napako, je to odlično, kajti na napakah se učimo. Ali se boste vi lahko odprli za raziskovanje sebe, za učenje o tem, kaj vam pomeni zaupati bližnjemu, mu pokazati svojo ranljivost; za razumevanje, od kod prihaja ponos, ki vam v nekaterih situacijah in odnosih ne koristi, s katerim si lahko celo škodujete?

Ne vem, koliko oziroma kako odkrito in sproščeno sta se s fantom že pogovarjala o tem. Nezaupanje, ki ste ga čutili vi, se je zdaj naselilo tudi v njem; ne more vam zaupati, čeprav si želi. Pa tudi vaše zaupanje je omajano; morda vase, morda vanj, morda v prihodnost vajinega odnosa, verjetno pa vsakega nekaj. Tu je veliko strahu in sramu, o katerem je treba spregovoriti. Kajti če dva, ki sta si čustveno tako intimna, ne moreta izraziti svojih težkih čutenj, je odnos prazen, se suši. Če bosta sposobna odkritega pogovora, morda tudi v varnem in strokovnem terapevtskem odnosu, pa imata veliko možnosti, da iz te krize izideta modrejša, vajin odnos pa trdnejši.

Vse dobro vam želim,

Pozdravljena, Tanjci,
pred meseci sem se soočila s podobnim pri svojem partnerju, le da je v najinem primeru to trajalo leta dolgo. Zato se oglašam, da ti morda lahko malo osvetlim, kako se počuti tvoj partner, ker se še dobro spominjam, kako sem se počutila jaz: bila sem jezna, ponižana, čutila sem nekakšen sram, celo krivdo (“s čim sem si to zaslužila”, “res nisem vredna, da bi mi povedal po resnici?”), docela sem izgubila zaupanje ne le vanj, ampak tudi vase, v smisel najine zveze, svojega življenja in sveta na sploh. Dejstvo: laž je tako huda stvar, da zlahka zruši vse pred seboj. Tako kot stoletne poplave in še huje. Ko izveš, da si bil nalagan, je to tako huda bolečina, da takrat ne moreš razmišljati razumno in razumevajoče o tem, kaj je partnerja sililo, da se ti je sploh lagal. Ne moreš videti partnerjeve plati, njegovih strahov, bolečine, morebitnih travm iz preteklosti, ampak vidiš samo svojo bolečino, svoj občutek prevaranosti, ponižanosti, razvrednotenja vsega, v kar si verjel in vlagal svojo duševno in čustveno (pa tudi materialno) energijo.

Kako ven iz tega? Samo od sebe se utegne (velika verjetnost) bodisi opazno poslabšati ali pa “pomesti pod preprogo”, vendar bo butalo ven ob vsaki krizi ali večjem problemu. Praviš, da ti je fant oprostil, a veliko vprašanje je, kako je s tem. Z odpuščanjem je namreč tako: če odpustimo, ne da bi predelali (po možnosti s terapevtom), v resnici samo zaklenemo nekam vase, lažemo sami sebi, da smo odpustili, in potem nas to vse življenje grize, bodisi zavestno ali nezavedno, in vpliva na kvaliteto naših odnosov do vseh, tudi do nas samih. Vprašanje je tudi, kaj je gnalo fanta, da ti je tako hitro “odpustil”. V resnici ti namreč NI. To se vidi iz tvojega opisa (Čutim, da se fant pogosto umika in da je med nama neka blokada. Ko se o tem pogovarjava, mi prizna, da to še vedno vpliva nanj in da ga to oddalji od mene.). Možno je, da te ne želi izgubiti, da je pripravljen iti “preko sebe”, da bi ostal s tabo, zato se prepričuje, da ti je odpustil. Dejstvo: dokler boli, nisi odpustil. Dokler opazno vpliva na tvoje odnose, nisi odpustil. Glede na občutke, ki pridejo ob taki prevari (kot sem jih naštela v prvem odstavku), je jasno, da ti tudi ne more “kar tako” odpustiti.

Če je sicer stabilen, z dobro samopodobo, bo morda uspel to sam predelati – daj mu čas in veliko razumevanja, predvsem pa pokaži na vse možne načine, da ti lahko spet zaupa (ne laži SPLOH, tudi “belih laži” ne uporabljaj, veliko bi pomagalo, če bi res iskreno spregovorila o motivih za svoje dejanje, mu opisala svoje boleče občutke, strahove, ki so te gnali v to dejanje; verjamem, da ti ni bilo lahko, mislim pa tudi, da to, da si bila tega zmožna, izvira iz nečesa nepredelanega v tebi – pri mojem možu se je to vsekakor izkazalo!).

Marsikdaj pa tako prehitro “odpuščanje” kaže, da ima tisti, ki tako “odpušča”, neke notranje težave, npr. slabo samopodobo, zasvojenost z odnosi ali kaj podobnega (priporočam knjigi Sanje Rozman Peklenska gugalnica in Zaljubljeni v sanje, tam je precej napisanega tudi o odpuščanju).

Vsekakor vama priporočam terapijo. Midva z možem sva se je lotila – in resnično pomaga. Ne le za konkretni problem, ampak začneš marsikaj drugega gledati drugače, pridobiš samozavest, vero v ljudi in seveda vase, razumevanje, zakaj se kaj takega dogaja, in vidiš rešitve, ki jih prej nisi videl. Terapija ni nobena “sramota”, temveč nasprotno: v ponos je lahko vsakemu, ki se je loti, da je pripravljen narediti nekaj, česar večina ljudi ni: pogledati, zakopati vase in izboljšati tisto v sebi, kar lahko izboljša, postati boljši človek in doseči notranje zadovoljstvo, mir in globok občutek povezanosti z lastno dušo oz. s samim seboj ter s svojim partnerjem.