Spoštovani,

dober mesec nazaj sem povsem nepričakovano dobila prvi napad tesnobe (potenje, otežkočeno dihanje, klavstrofobija, nerazložljiv strah, noro bitje srca, občutek grozavosti in norosti); le malce je manjkalo, da nisem zaradi suma srčnega napada letela na urgenco.
Od takrat pa do danes sta se zvrstila še dva napada. Najbolj je seveda zoprno to, da te lahko presenetita kjerkoli in kadarkoli, najraje pa zvečer pred spanjem. Skratka, izredno zoprna zadeva, ki ti zaradi strahu pred napadi pokvari marsikateri dan (skoraj ga ni dneva, da ne bi mislila na to!).
V tem času sem s pomočjo literature in pogovorov s prijateljico, ki je tudi sama šla skozi to, poskušala opredeliti to motnjo in odkriti tehnike pomoči. Tako sedaj vsak dan delam vaje za sproščanje skupaj z osnovnimi položaji iz joge, redno tudi delam tehnike pravilnega dihanja. Pijem tudi čaj z baldrijanovimi kapljicami. Vaje pomagajo, povsem pa motnje seveda ne odpravljajo, za odpravo le-te je treba prepoznati vire stresa. – Kar ni ravno tako enostavno! Saj namreč ni nujno, da se vsi stresorji skrivajo v tistih najbolj izrazitih težavah (sama imam precej težavno razmerje s fantom, kjer kot največji hendikep odkrivam negotovost skupne vizije); opazila sem, da je v meni veliko neke jeze in agresije, ki pride na dan, če kaj popijem (sicer sebe lahko opišem tudi kot zelo prijazno in ljubečo osebo). Težim tudi k perfekcionizmu in velikokrat pozabim na počitnice.

Še enkaj bi rada omenila, kar je zame zelo pomembno: izredno rada hodim v gore, to je zame življenskega pomena, gibanje med skalami me sprosti in uravnovesi. Teden dni pred prvim napadom pa mi je na nekem (le malce izpostavljenem) grebenu postalo tako nenavadno slabo, da sem se morala obrniti. Sedaj seveda še vedno hodim v hribe, le da me je kar naenkrat strah vsega, višine, izpostavljenosti, strmine (pa četudi teren res ni tehnično zahteven!). Tako se je v moje življenje prikradla še ena skrb: da bi izgubila nek svoj topus “idealnega kraja”!

Kaj menite? Bodo ti napadi tesnobe še dolgo trajali? Kako naj analiziram te stresne dejavnike, v katerih tičijo razlogi za napade in slabo počutje? Bi bil potreben obisk psihoterapevta (vsekakor brez zdravil!!!)? So napadi povezani z nelagodnim počutjem v hribih?

Vem, da avtogeni zelo pomaga, vendar vsepovsod piše, da ga lahko izvajaš le pod strokovnim mentorstvom?

Se opravičujem, ker sem napisala tako obširno pismo. Gre le za željo, da bi dobila precizen nasvet. Res hvala lepa za pozornost.

vas pozdravlja Lili

Spoštovana Lili,če se boste držali navodil v literaturi( kot vem v k njigi hannesa Lindemanna ni govorfa o potrebnem strokovnem mentorstvu), boste blahko uspešno opravljali avtogeni trening sami.Pomembno je le, da ne boste začeli z naslednjo vajo,dopkler vas prejšnja ni povsem sprostila.Vzemite si čas,za uspešen trening velja, da potrebujete več mesecev.

Prav zanimivo je, ko omenjate hribe. Znano je da sprehod v naravi prizemljuje, in da hribi “energizerajo”…sicer ni to nic v skladu s psihiatrijo, tako da vprasajte ucitelja joge o energiji v hribih in o prizemljevalni meditaciji….naj pa opozorim, da doloceno yogijsko dihanje in polozaji lahko stanje samo poslabsajo, tako da se osredotocite samo na meditacijo na 15 min…nic vec, nic manj.

Tudi sama sem imela te težave in moram reči ,da so res prava nočna mora.Priporočam ti da obiščeš psihijatra in mogoče ti po pomagal,najti vzrok vseh tvojih težav.Najbolj da se čim prej odločiš in obiščeš zdravnika dokler ti tesnoba ne uniči kakovost zivljenja.In ne skrbi vse se bo uredilo.klemen je pisal/pisala:
>
> Prav zanimivo je, ko omenjate hribe. Znano je da sprehod v
> naravi prizemljuje, in da hribi “energizerajo”…sicer ni to
> nic v skladu s psihiatrijo, tako da vprasajte ucitelja joge o
> energiji v hribih in o prizemljevalni meditaciji….naj pa
> opozorim, da doloceno yogijsko dihanje in polozaji lahko
> stanje samo poslabsajo, tako da se osredotocite samo na
> meditacijo na 15 min…nic vec, nic manj.

Draga Adrijana,

hvala ti lepa za razumevanje in nasvet. Verjetno se bom res odlocila za obisk pri psihoterapevtu; priporocili so mi dr. Zorana Milivojevica, ki pa ni vedno v Sloveniji. Zaenkrat je nekaj tezav tudi v tem, da se zadnji mesec precej sluzbeno zadrzujem v tujini in tudi doma po cele dneve delam (a samo se do naslednjega tedna!), kar je seveda se dodatni stres.
Sicer zadnje case teh napadov vec nimam (ceprav me je bilo strasansko strah, da me ne bi kaj “napadlo” na letalu); se pa zavedam, da se ziher skrivajo kje v ozadju. Kajti na trenutke me se vedno obidejo neki temni cudni trenutki, ampak se jih tako grozno ne bojim vec – samo prvo sekundo, potem globoko zadiham, in si recem, pa naj gre ta vihar skozi, ce hoce!
Ves, cesa se me je tudi strah: da bi to postala priučena oblika moje reakcije tudi na kasnejše stresne dogodke v življenju.
Zanimivo je to, da se to stanje odraza tudi na fizicne stanju mojih zob (vnetje dlesni – zobozdravnik je takoj ugotovil, da sem pod stresom), oci, glavoboli.

Lep dan zelim, pozdravcki,
Lili

Dragi Klemen,

hvala za odgovor. Sama se opravicujem, ker tako pozno odgovarjam, ampak sem bila zadnje case zelo malo doma in preokupirana z delavnimi obveznostmi.

Prav zanimivo tole vase razmisljanje o hribih in dihanju. Tudi sama sem ze opazila, da to s tem tehnikami pravilnega dihanja ne vzdrzi vedno. – Predvsem v hribih mi cisto nic ne pomaga.
Dejansko mi najbolj godi polozaj trupla.

V gore zadnji mesec ne hodim; ne morem, ker enostavno nimam casa. Odkrito povedano, tudi ne pretiranega veselja! Ce so se mi prej po mislih premetavale lepe, jasne in ciste slike svetlega skalnatega sveta in sem komaj cakala, kdaj grem, imam sedaj najveckrat ob misli na hribe pred ocmi temne stene.
… Kar seveda ni ovira, da ne bi sla takoj, ko bom cas in bo tudi vreme drzalo.

Lep pozdrav,
Lili