Pozdravljeni!
Oglašam se vam prvikrat in prosim za pomoč, saj si sama ne znam pomagati.
Moja zgodba se začne takole:
pred ca. 10leti sem v službi, ob preobilici dela in v strahu, da ne bom uspela časovno dokončati svojega dela, nenadoma dobila čuden občutek slabosti, začelo me je dušiti in čutila sem da mi vleče eno stran obraza, nato sem se zgrudila. Ves čas sem iz daljave slišala glasove ljudi, bila sem v črnem tunelu, na koncu tega sem videla svetlobo. Čez par minut sem se zavedala, ob meni so stali prestrašeni sodelavci, prispeli so reševalci. V bolnišnici so me temeljito pregledali in po nekaj preiskavah podali diagnozo Epilepsija. Vsa ta leta se zdravim z zdravili Tegretol in Lexaurin.
Po tem napadu so se takšni napadi še kar pogosto ponavljali, predvsem, kadar sem bila sama, oz. prevzemati me je začel panični strah pred tem,da se mi bo to ponovno zgodilo. Nisem si upala sama na cesto, v trgovino, … saj sem bila v večnem strahu. Po nekaj letih sem ugotovila, da si takšne napade prikličem sama s svojim strahom.
Sicer imam urejeno družinsko življenje, svojci mi stojijo ob strani.
Zadnji 2 leti so se napadi popolnoma umirili, vendar se mi dogaja sledeče: kar naenkrat ne morem več govoriti, v glavi imam zmedene misli (npr. ne morem prebrati podnapisov na tv ekranu ali kaj napisati), ob tem se ustrašim in moram takoj na WC, postane mi slabo in se pričnem tresti. Ker imam strah pred napadom, vzamem lexaurin, grem na zrak.
Opažam, da mi takšno stanje izbruhne dan ali dva po kakšnem razburljivem ali žalostnem dogodku, ali če sem žalostna, oz. tudi v času menstruacije.

Ker sem slišala za izredno dobrega epileptologa v Ljubljani, ki je v TV oddaji razlagal, kako se zdravniki lahko včasih zmotijo pri diagnozi epilepsije, sem se naročila in ga tudi obiskala. Skrbno je preučil vso mojo medicinsko dokumentacijo in mi poslal pisni odgovor, da pri meni sploh ne gre za epilepsijo, temveč za “panične atake i.o.”

Ker bi želela svoje življenje pri 45 letih končno zaživeti normalno, brez vseh teh raznih strahov, ki so v meni že od otroštva (strah pred temo, samoto, globino),in seveda pred temi čudnimi napadi in zmedenimi mislimi ter nezmožnostjo nekajminutnega govora, se obračam na vas s prošnjo, da mi z vašimi nasveti oz. izkušnjami pomagate.

Draga Meti,

zelo dobro je , da skušate rešiti svoje težave in ne obupujete, čeprav ste skozi življenje že veliko pretrpela. Zanima me ali ste se že posvetovala s kakšnim psihiatrom oz. kaj pravi vaš os.zdravnik. Lahko vam priporočim nekaj strokovnjakov, vendar mi prosim najprej sporočite iz katerega konca Slovenije ste (lahko tudi na moj mail zaradi anonimnosti) ter ali bi bila pripravljenja hoditi na terapije kot samoplačnik.

Napišite mi nekaj o tem, da vam bom lažje svetovala kam po pomoč.

lp Maja

Spoštovana Meti,

Ste morda razmišljali o posvetu s kakšnim dobrim odvetnikom, glede 10 letnega “napačnega” zdravljenja z antiepileptičnimi zdravili. Saj boste potrebovala veliko denarja za dolgoletno zdravljenje od posledic napačnega zdravljenja.

Spoštovana ga.Kunčič, mar je gospa Meti dolžna se zdraviti SAMOPLAČNIŠKO, še posebej sedaj, ko je dokazana malomarnost pri postavljanju prve diagnoze in 10 letne napačne terapije.

Spoštovani(a) lameh1,

ga. Meti se Vsekakor ni “dolžna” se zdraviti samoplačniško. Menim pa, da je njena energija predragocena in prešibka, da bi jo usmerjala v maščevanje za napačno postavljeno diagnozo. Žal je tako, da je danes vse več storitev samplačnihških, tudi zdravje je tako vse dražje. Človek pa ima seveda vsak sam pravico odločati kam bom vložil denar, ki ga zasluži.

lp Maja

Citiram:
Ker bi želela svoje življenje pri 45 letih končno zaživeti normalno, brez vseh teh raznih strahov, ki so v meni že od otroštva (strah pred temo, samoto, globino),in seveda pred temi čudnimi napadi in zmedenimi mislimi ter nezmožnostjo nekajminutnega govora, se obračam na vas s prošnjo, da mi z vašimi nasveti oz. izkušnjami pomagate.
Konec citata.

Ta stavek vsebuje več kot samo prošnjo po pomoč.
Ta stavek izraža obup, razočaranje, nemoč, strah, strah pred JUTRI…
Smo sposobni prepoznati bistvo tega klica na pomoč?
Ali lahko kdorkoli, brez dodatne škode, pomaga mladi osebi?

Spoštovana ga. Maja,
Ne gre se za nikakršno “maščevalnost”, prej bi rekel vprašanje odgovornosti. Odgovornost “Bogov v belem”, katerim navadni smrtniki BREZPOGOJNO zaupamo in jim prepustimo svoje življenje.
Napačna diagnoza, napačna terapija, ne pomeni 10 let napačnega zdravljenja, marveč uničeno celo življenje. Verjetno Vam ni dovolj znano, kaj za seboj prinaša diagnoza “EPILEPSIJA”. Kakšne so to traume, stigme, ovire v javnem življenju,…
Poglejte mal na forumu http://www.epilepsija.org/forum/ , morda boste po tem več razumeli o čem govorim.

Strinjam se z Vami, da je škoda energije ga.Mete za pravdanje z zdravstvenim ustanovam, zato so pravniki (tožilci, odvetniki, brezplačna pravna pomoč,varuh bolnikovih pravic,…).
Ga.Meti tudi sam priporočam, da si poišče najboljšo strokovno pomoč (tudi samoplačniško,v kolikor si lahko finančno privošči). Po čem pa lahko prepozna pravega strokovnjaka? Enemu je že verjela. Morda bi bilo smiselno, poiskati drugo mnenje, nekje v tujini in jih primerjati med seboj – seveda, zopet je vse povezano s financami. Torej, jaz ne vidim nič slabega v razmišljanju, kje dobiti potrebna sredstva za prepotrebno kvalitetno zdravljenje od posledice (da ga blago imenujemo) neučinkovitega zdravljenja. Bolelo me je pa, kako olako ste ji prav Vi ponudili samoplačniške terapije. Saj pri tem nisem začutil pravega namena Vašega priporočila. Je bilo to kot reklama “privatiziranim zdravnikom” ali kot preventiva (kako ga.Meti nebi končala na zdravljenju v eni od ustanov psihiatrije).
Tudi pri tem se strinjam z Vami, da človek ima pravico svoj denar vložiti po lastni presoji. In verjetno, ga.Meti ni predvidevala svoj (z ogromnim trudom) zasluženi denar vložiti v sanacijo napačne presoje nekega strokovnjaka.

Res je, danes je vse plačljivo. Kljub raznim vrstam zdravstvenega zavarovanja (obvezno, dodatno, standard, nadstandard in še kaj).To je pa že snov za kakšno drugo temo.
L.P.

P.S. Ne jemljite to osebno, kolikor mi je znano ste veliki humanista. Bojim se, da bomo nevladine organizacije, društva in laična združenja imeli čedalje več dela.