Najprej vam zelim lep pozdrav!
Moj problem je naslednji: Premnogokrat se mi dogaja, da ljudem, ki mi o necem pripovedujejo, ne morem slediti. Takrat nehote zaidem v cisto svoj svet in nimam pojma, o cem mi razlagajo. Vmes kimam, da ne bi dajala vtisa nevljudnosti, ceprav tezko verjamem, da drugi tega ne bi opazili. In ker to vsaj nekateri gotovo opazijo, se toliko bolj sprasujem, cemu mi se naprej govoricijo, ce pa dobro vidijo, da nisem pri stvari in me njihovo besedicenje figo briga?! Svoje vsakdanje zgodbe mi raztezajo na dolgo in siroko z vsemi detajli vred, jaz pa ne vem, kako naj jih ustavim!
Moje vprasanje je: kako bi lahko taksne ljudi na vljuden nacin zavrnila? Kaj naj storim, da v meni ne bi videli samo usluzne poslusalke? Se posebno takrat, ko nosim v sebi svoje probleme, samo „molim“, da ne bi prisel kdo, ki bi mi nakladal, temvec me pustil pri miru.
Hvala, ce mi boste odgovorili na moje vprasanje!

Spoštovana Lidija2008,

ključno vprašanje pri vaših situacijah je, česa vas je strah? Kaj bi se zgodilo, če bi nasprotnega “govorca” ustavili? Kako bi bilo, če bi preprosto dali vedeti, da razumete drugega, da mu je težko (zaradi ne vem kakšnih preteklih izkušenj), vendar je težko temu slediti?

V oči mi je padla vaša navedba “uslužne poslušalke”. Najverjetneje ste morali že doma, v prvotni družini kot otrok vsakič znova prisluhniti pripovedim vaše matere ali očeta, kaj se jima je zgodilo, kako jima je bilo…, ne da bi se pri tem za trenutek ustavila. Že vnaprej vas te pripovedi niso zanimale (“me njihovo besedicenje figo briga?!”), vendar ste vseeno kot otrok navidezno poslušali, saj ste se bali, da od njiju sicer ne boste sprejeti. Vaša starša sta svojo stisko prelagala na vas, s tem ko ste ju poslušali. To breme pa je bilo za vas čisto pretežko in je bilo krivično do vas. Temu strokovno rečemo čustvena zloraba. Pri teh stvareh je namreč osnovni strah pred zavrnitvijo, pred tem, da ne boste sprejeti ali zanimivi od drugih, da drugemu niste všeč, zanj pomembni. In ob starših ste se naučili, da boste sprejeti le, če boste poslušali. Še danes na vse načine želite ugajati in ustreči ljudem (to ste se naučili doma), zato druge v nedogled poslušate, čeprav že zelo na začetku z mislimi odplavate stran. To, da odidete v svoj svet, lahko nakazuje na dejstvo, da imajo zgodbe vaših sogovornikov številne elemente zlorab, nasilja, težkih izkušenj, ki so za vaše mišljenje pretežke, zato miselni tok prekinejo.

Ti ljudje, kot kaže, zelo hrepenijo po tem, da bi bili slišani, da bi jih nekdo razumel, da bi dobili svojo pozornost (ob vas), zato vas prezasičijo s svojo stisko. In zaradi te svoje stiske niso zmožni razumeti, da je to za vas preveč, da vas ne zanima, da jih ne poslušate, da je to do vas nespoštljivo. Ker ste že iz otroških let “vajeni” druge poslušati, se vam to nenehno dogaja (ti ljudje vas najdejo), pa čeprav ravno tega nočete.

Kot ste že sami ugotovili, ste jih resnično dolžni ustaviti – zaradi sebe, zaradi svojega počutja, da boste vi takrat v redu, predvsem pa iskreni do sebe. Čeprav tvegate zavrnitev in nesprejetost, morda celo neodobravanje, občutke krivde, boste v največji meri poskrbeli zase, saj se ti ljudje ne zavedajo, da se preveč “razgalijo” s svojimi zgodbami, vi pa tega njihovega čustvenega bremena ne zmorete nositi in ne morete razčiščevati, saj je pretežko. S tem ko jih boste ustavili, boste najbolj zavarovali sebe, saj ne boste več le “kontejner” (oprostite izrazu) za njihove probleme. To je do vas skrajno nespošljivo, saj vam ljudje s svojim vedenjem sporočajo, da vas ne spoštujejo kot človeka (čeprav to delajo nevede). Preprosto boste morali začutiti, kako vam je takrat ob tem človeku in na sočuten in neogrožujoč način ljudem povedati, da jih razumete, da jim je težko in jih na kratko preusmeriti drugam. Začeti govoriti o tem, kar čutite takrat; včasih bo potrebno ljudi vmes tudi večkrat ustaviti. Npr. verjamem, da vam je težko, ampak ker jaz nisem pravi naslov za to, se bosta vidva z ženo morala o tem pogovoriti; ali pa jim enostavno predlagati strokovno pomoč. Vi namreč niste nikogar dolžni poslušati, če tega ne želite. Vidim pa, da vas ta strah tako zaseda, da ste nemirni že, kadar greste med ljudi, saj čutite, da vas bodo znova obkrožili s svojimi zgodbami. In vam to predstavlja grozno moro. Tem ljudem boste morali sporočiti, da jih razumete, da jim je težko, vendar da so dolžni, ker so odrasli, na drug način poskrbeti zase – če ne najdejo sogovornika v svojem partnerju, naj poiščejo strokovno pomoč. In pri teh odločitvah vztrajajte.

Vi si namreč zaslužite, da tudi vas kdo vpraša “kako ste” in verjemite, da ste v redu že sami po sebi, ne da bi mogli na kak do vas neiskren način drugim ugajati. Začnite se spoštovati. Ko se boste odločili, da tovrstnega ravnanja ne boste več sprejemali, bo vse drugače. Ljudje namreč nezavedno čutijo, kdo je “potencialni”, ki ga bo poslušal v nedogled… Ko tega ravnanja ne boste dopuščali več (to je proces), vas bodo ljudje vsakič manj obkrožali…

Vso srečo želim in zaupajte vase. Ko poskusite, se oglasite še kaj. Srečno!

Hvala vam za vas odgovor! Vse kar ste mi napisali, mi veliko pove in veliko pomeni.

Kako pa naj recimo sledim ljudem, ki mi ne nakladajo o tezavah, temvec zgolj pripovedujejo o nekih vsakdanjih dogodkih in zanimivostih? Recimo, velikokrat ko sem v svoji klapi med prijatelji, le-ti pripovedujejo o tem, kaj trenutno pocnejo pri svojem delu, v soli, novopecene mamice stalno pripovedujejo samo se o svojem dojencku itd., spet drugi kje so pohajali in kako je tam bilo,… In jaz nenadoma, navadno ze kar na zacetku, zaznam, da jim spet sploh ne sledim, temvec jih samo gledam pred sabo. Kot gluhonemi clovek, ki vidi samo se premikanje njihovih ustnic. Nasploh ko grem v druzbo (tudi ce rada grem), sem ze kar vajena, da “se bom izgubila” cetudi bi se te sitnosti rada se tako znebila. Kako naj torej na vljuden nacin dam prijateljem vedeti, da sem odsotna oz.kako naj se ponovno PRISOTNO vkljucim v debato? Ali pa je morebiti bolje, ce grem preprosto stran?

Lep pozdrav!

Lidija

Spoštovana Lidija,

kot kaže, je vaša “težava” globlja in resnejša, kot izgleda. Iz vašega pisanja je moč razbrati, da so vaše misli konstantno z nečim zasedene in preobremenjene. Nenehno ste “odsotni” (tako izgleda v družbi), z mislimi nekje drugje. Kje? O čem običajno razmišljate v času pogovorov, katere misli so takrat pri vas prisotne? Konkretno. Občutek imam, kot da se usedete med ljudi in tam preprosto “ždite”. Če je temu tako, se bojim, da ima vaša preobremenjenost z mislimi močno povezavo z izkušnjami iz preteklosti.

Iz psihoterapevtskih izkušenj vam lahko povem, da imajo nenehno prekinjeni miselni tok, odplavanje z mislimi drugam, občutek, da je nekdo odsoten z mislimi, da ima slabšo koncentracijo in težave s pozornostjo ter spominom, občutek zbeganosti in zmedenosti pri človeku…, običajno vsi skupni imenovalec: v otroškem obdobju so ti ljudje najverjetneje doživeli en hujši stresni dogodek, travmo ali zlorabo, ki se v nadaljnjem življenju in odnosih med ljudmi manifestira preko čustveno-mišljenjskega doživljanja človeka. Čeprav posameznik misli, da je to travmo že prebolel ali pozabil, se ravno preko njegovega doživljanja nenehno udejanja. V tem primeru preko mišljenja, tako da se težki občutki, ki so takrat ob večjem stresu bili prisotni, kažejo kot izguba ali delčki spomina, nezmožnost slediti pogovoru z drugim in odsotnost – ravno slednje najbolj kaže, da je človek v sedanjosti zelo obremenjen z nekim mišljenjem in čutenjem (iz preteklosti), ne da bi točno vedel, kaj ga bremeni, zaseda in prekinja. Za ovrednotenje in poimenovanje oz. predelavo tega je potreben proces in čas. Žal je v tem primeru strokovna pomoč skorajda neizogibna. S tem ko se vzpostavi občutek varnega in zaupnega odnosa s terapevtom, je moč marsikatero preteklo izkušnjo ozavestiti, predelati in vrniti nazaj v zgodbo, od koder je prišla. Šele takrat človek lahko mirno zaživi svoje življenje na drugačen in bolj sproščen način, ne da bi ga nenehna prekinitev misli in odsotnost bremenila.

Želim vam vse najlepše in odločite se tako, da bo za vas v redu. Srečno!

Hmm, meni se dogaja popolnoma isto. In sem presenečena nad vašimi odgovori, ker meni v družini ni nikoli bilo potrebno poslušati nakladanje drugih.
In dogaja se mi tudi tole, da se ne morem vredu skoncentrirati pri učenju napr. in pogosto imam občutek zbeganosti in zmedenosti ob ljudeh. Sploh slednje sem vedno pripisovala temu, da se zelo težko navadim novih ljudi in sem nezaupljiva do neznancev. Ampak omenjate travmo ali zlorabo v otroštvu? Bi lahko navedli nekaj primerov, ker se sploh ne spominjam, da bi se mi kaj hudega kadarkoli zgodilo? Ali bi bilo to moč pozabiti? Ker jaz že odkar pomnim, vem, da moj spomin ne sega zelo daleč nazaj- naprimer drugi se spominjajo dogodkov, ko so bili stari 2, 3 leta, jaz se spomnim zelo redkih dogodkov, sploh pa ne pri 2-3 letih starosti, ampak veliko pozneje.
Že pogosto sem brala, da če se ti v otroštvu zgodi kaj res hudega, to včasih kot odrasel niti več ne veš, ker je tako boleče, da potisneš vse skupaj nekam v podzavest. Je to res? Ob tej misli me kar malo spreletava srh- kaj če se je meni zgodilo kaj res slabega? Glede na to, da se vsega tako slabo spominjam iz otroštva… Ampak skoz imam pa občutek, da je moje otroštvo potekalo čisto normalno. Hmm…

Aja, če se vrnem na tole neposlušanje sogovornikov- najpogosteje se mi to dogaja, če mi kolegica že drugič ali tretjič pripoveduje eno in isto štorijo na dolgo in široko. Pa tudi takrat, ko je naprimer poleg mene kdo, za katerega vem, da tako tista oseba posluša namesto mene in zame niti ne bi bilo pomembno stvar slišati. Potem dogaja se mi tudi takrat, če so dolgočasna predavanja na faksu. Ja, pa kar je zelo nerodno: ob pogovarjanju z osebo moškega spola se mi dogaja, da tudi ne poslušam, ker ga opazujem in ocenjujem. Če pa je vsaj malo privlačen, pa se mi v misli prikradejo razno razne seksualne scene in to, kako bi ga… ojoj 🙂
Ali je to normalno?

Spostovani!

Prav imate, moj problem je tezak in ima izvore v otrostvu. Izgubila sem enega od starsev. A stos je v tem, da sem terapijo ze dala skozi (takrat brez fanta). Pa se mi vseeno to izgubljanje v nekem svojem svetu se vedno dogaja. Vem, da o tem ne morem na dolgo razpredati na internetu, a rada bi samo vprasala, ce mislite, da je razlog ponavljanja takih scen v tem, da se to “izgubljanje” med tedanjo terapijo pac se ni tako mocno vkljucilo kot sedaj?

Recimo, ce se s fantom skregava in potem nepobotana grem v druzbo brez njega, sem z mislimi cisto proc, tudi ce ne razmisljam konkretno o naju. Vprasali ste me, kaj takrat razmisljam. Ko bi vedela! POtem bi se lahko vsaj odmaknila in precutla stvari. Tako pa izgledam med ljudmi ko eno budalo! In se obremenjujem se s tem, kaj si o meni mislijo!

Ali mislite, da je kaj upanja, da se bom nekoc prisotna in z resnicnim zanimanjem vkljucila v druzbo?

Po vseh vasih besedah pa tudi ne morem, da se ne bi vprasala: kako sem potem sploh zmogla dostudirati?…

Lep zacetek tedna vam zelim!

Lidija

Spoštovana Lidija,

že dneve razmišljam o vas, a čutim toliko ene nemoči karkoli vam odgovoriti (kar ne pomeni, da je vaš problem nerešljiv). Lahko občutim zmedo in izgubljanje med vrsticami ter iskanje ključnih besed, ki bi kakorkoli pripomogle k olajšanju vaše težave, a še vedno ostajam nemočna… Koliko se tudi vi nenehno trudite in iščete, da bi končno poiskali izvor, ki bi ves vaš nemir končno umiril?

Čeprav ste jasno povedali, da ne veste, o čem razmišljate oz. kakšna je vsebina vaših misli v času, ko ste “odsotni” v družbi, ko odplavate drugam, vas vseeno želim znova spodbuditi, da se v kritičnih situacijah poskušate malce ustaviti in skoncentrirati na vaše čustveno doživljanje ter sebe opazovati, kaj se takrat dogaja z vami, kakšne so misli, kaj se dogaja v vašem telesu, kaj takrat čutite… Karkoli. Lahko da vam gredo popolnoma “nesprejemljive” misli po glavi, o katerih ne bi želeli govoriti ali vas je morda strah, da boste zasmehovani, da vam ne bo nihče verjel… In si jih zapisujte, če vam bo lažje. Vendar kljub vsemu še vedno mislim, da je vredno poskusiti, saj ste ravno tako čutenjsko-mišljenjsko bitje. Eno stvar ste že sami omenili: da vas je tedaj strah, kaj si drugi mislijo takrat o vas; torej čutite strah pred drugimi in vas to obremenjuje, kakšen strah konkretno? Če ste zanje dovolj sprejemljivi, pomembni ali zanimivi? Občutek, kot da vas preverjajo, ocenjujejo, ogledujejo, kot da iščejo napake, nema grožnja, da jih itak že vidijo, samo še na glas…ne vem. Od kod to? Ali se vam to dogaja le, kadar ste v družbi ali tudi, ko ste čisto sami?

Ali ste kot otrok tudi z mislimi odhajali v svoj svet in si oblikovali svoj domišljijski svet, kadar ste bili sami ali med ljudmi? Kot ste že sami navedli, izguba enega od staršev je pustila pri vas posledice in je ta izguba morda ostala neizžalovana. Kdaj ste izgubili starša in koliko časa se vam to “izgubljanje” dogaja?

Morda bo treba iti po korakih… Upanje tudi za vas ostaja, saj se za vsako težavo da poiskati pot ven in je rešljiva. Tole dopisovanje ni ravno najbolj učinkovito, je le neka usmeritev, včasih potrditev ali začetek razmišljanja. Za globlje razreševanje je potrebna odločitev in daljši proces ob strokovni podpori. Verjamem, da ste krasna in pametna punca, kot kaže tudi ambiciozna in vztrajna, zato vam študij gre. Morda so odnosi med ljudmi tisti, ki vas bremenijo, zasedajo, kadar pa ste sami, je pa o.k. Lahko da ima prisotnost drugih veliko povezavo z vašim doživljanjem. Kar morda pomeni, da kadar ste sami, ste lahko bolj umirjeni in sproščeni in se ne izgubljate.

Pozdrav,

Spoštovana Trnčica,

še nekaj besed vam in vašim strahovom…

Zadnja dva stavka nosita močno sporočilo in ju ne gre zanemariti. To, da vas je strah, da se v odnosih med ljudmi ne morete sprostiti, temveč se zmedete, zbegate, čutite nemir, ste odsotni z mislimi…, vam ne da miru. Ne veste, če se vam je v otroštvu kaj hujšega zgodilo, a čutite negotovost, dvom in nezaupanje ter še večji strah, ker za svoje doživljanje in občutke nimate odgovorov. Razumljivo, da čutite strah, ko pomislite na večje stresne dogodke, travme ali zlorabe, ki ste jih nemara doživeli, pa se tega ne spominjate, lahko jih niste… Res je, da človek, ki doživi hud šok ali večjo količino težkih čutenj, ki spremljajo, npr. spolno zlorabo s strani odrasle osebe, incest v družini, neprimerno dotikanje in spolno nadlegovanje ali pa morda odvzem otroka staršem, rejništvo, fizično pretepanje in ustrahovanje ali kako drugo čustveno zlorabo s strani staršev ali drugih…, včasih delno ali v celoti nevede vse te boleče izkušnje in doživljanja potisne globoko v podzavest in ima občutek kasneje, da jih je pozabil, predelal, odstranil za vedno, da jih nikdar ni bilo, se jih ne spomni ipd., saj so tako težke, da jih čustveno-razumsko ne bi mogel sprejeti, zato jih potlači. Zlasti te hujše (spolne) zlorabe, ki človeka v celoti razvrednotijo in čustveno pohabijo, so tiste, ki se jih ljudje dostikrat ne spomnijo (čeprav so bile), čeprav čustveno s človekom ves čas živijo in v odnosih prihajajo na dan na različne načine: z vedenjem, besedami, čustvi…

Z moškimi vzpostavljate stik na način, da jih opazujete, razmišljate, kako bi bilo, če bi bila skupaj… Prisotnost moškega vas torej dela negotovo in vam prekine miselni tok, težko sledite njegovim besedam, ampak ga le nemo opazujete s svojimi seksualnimi fantazijami. Sprašujete, če je to normalno. Sporočilo v ozadju je močno, težko bi vam rekla zagotovo, kaj pomeni, možno je čutiti strah, negotovost in nezaupanje (strah pred neznanci, tujci). Težko bi vam na tem mestu dala točne odgovore, saj je za to potreben čas, odločitev in proces (ob strokovni opori): postopno odkrivanje tančice.

Občutki so tisti, ki vam bodo dali odgovore, katerim lahko sledite in ki vam bodo povedali, kaj je res in kaj ne. Pravite, da ste imeli solidno otroštvo, kar je v redu, vendar vam občutki negotovosti ne dajo miru, precej ste že prebrali o teh temah, ki vam očitno zelo vzbudijo zanimanje in ta sporočila je treba resno vzeti.

Tako kot gospo Lidijo, tudi vas “odnese” z mislimi proč, kadar ste v družbi nekoga, ali pa se težko zberete pri učenju. Nekaj vam zaseda misli in čeprav pogovori niso težki ali zahtevni, jim težko sledite. Čeprav doma niste doživljali “nakladanja drugih”, ste bili v času odraščanja najverjetneje čustveno zasedeni z nekimi doživljanji. Sami boste vedeli, kako sproščeni in varni so bili odnosi v vaši družini in kako ste se počutili ob starših.

Vsekakor je te težave na ta način težko razrešiti, se jih pa da počasi, postopoma, s spremljanjem, ovrednotenjem tekom pogovora. Največkrat se ljudem spomin povrne, ko so odnosi s terapevtom tako varni, da se da povedati, da se jih da ponovno doživeti, nato ubesediti in jih pustiti za sabo.

Toliko za zdaj. Kar se tiče vaših predavanj na faksu, je strah odveč. Kadar gre za “dolgočasne”, površinske ali precej razumske teme, kjer ni možno ničesar občutiti, jim ljudje običajno težko sledimo (nas odnese) in razmišljamo čisto o drugih stvareh. To so pogoste situacije, a zanemarljive vrednosti. Vse lepo vam želim.

Najprej hvala za odgovor!
Naj še omenim, da sem tudi jaz izgubila enega od staršev, ampak takrat nisem bila več majhen otrok, saj mi je bilo že 14 let. Je pa res, da imam od takrat dalje kar neko blokado in čutim, da se ne morem vredu navezat na druge ljudi. Sklepam, da zato, ker če nisi na nekoga močno navezan, te ne boli tako zelo, če odide ali umre.
Drugače pa moje socialno življenje šepa in to že od nekdaj, saj nimam prijateljev in jih tudi nikoli nisem imela. Že odkar pomnim, se najbolje počutim v lastni družbi, pa čeprav se to sliši neumno. In takšni so tudi moji sorodniki- nezaupljivi in najlažje se zanesejo le nase.

Drugače mi pa še nekaj tukaj ni jasno glede tega neposlušanja drugih- potemtakem ima potem tudi veliko moških probleme, ko pa je toliko takšnih moških, ki ne poslušajo kaj jim kdo govori, sploh pa v zvezi- je tako?
Pa tudi kolikor mi je znano, moškim zelo skačejo po glavi seksualne misli, ko se pogovarjajo s kakšno punco in zaradi tega se jaz zase niti ne obremenjujem, da se meni dogaja isto, ko se s katerim pogovarjam, le nekoliko je nerodno, ker takrat nisem pri stvari, če mi kaj razlaga:)
Zdi se mi, da imam nekoliko bolj izraženo seksualno domišljijo kot moji vrstniki oziroma vrstnice. Namreč se tudi spominjam, da o seksu fantaziram in sanjam že nekje od 4. leta dalje, a ne na način kot da je to nekaj grdega, pač pa nekaj lepega in magičnega. Ko sem s parimi ljudmi o tem govorila, so bili zaprepadeni, češ, da je to bilo močno prehitro. Imajo prav?

Če meni odnese misli, ponavadi razmišljam o stvareh, ki jih moram še postoriti, še sploh pa glede obveznosti na faksu. Kot drugo pa mi zelo pogosto zasedajo misli zgodbe, ki se nekako prikradejo vanje. To pa je takrat, ko se moram veliko učiti za izpite in se mi zgodi, da se mi v mislih izoblikuje neka zgodba, ki nima nobene veze z izpitno tematiko. Takšna zgodba se ponavadi oblikuje počasi- 2 do 3 tedne in tu in tam katera ima za moje pojme tako fantastično vsebino, da jo v tistem navalu čustev, ki se mi ob zgodbi pojavljajo, zapišem (sem tudi objavila na internetu in prejela krasne odzive, zato sem kar nekako ponosna na te zgodbe, ki spontano nastajajo).
No, te zgodbe ponavadi takrat, ko se mi ni treba več učiti, izzvenijo in moje misli niso več z ničemer okupirane. Sicer to še ne pomeni, da me ob dolgočasnih ljudeh in moških ne kam ‘odpihne’ 🙂

Aja, pozabila sem še omeniti, da je moje misli odnašalo že preden sem izgubila enega od staršev.

Naj povem Iz lastne izkušnje:

skoraj vse se mi občasno dogaja, ali se mi je dogajalo – sem
se malo spraševala, nato pa nehala sebe analizirati in iskati probleme tam, kjer jih ni, ampak sem si logično stvari razložila in je izzvenelo.

Tudi sama sem izgubila očeta že kar hitro, a sem bila stara malo več kot 14. let, pa vendar rečem hitro, kajti to je hitro in to je prav da si priznaš (pisala bom kar obema sogovornicama, brez imen – se bosta že našli). In npr. moje življenje je takrat postalo precej naporno… stopiti sem morala na svoje noge, še nepripravljena… in logično da me je odnašalo v pogovorih z vrstniki, ki so imeli vsakdanje probleme, ki so jih tako zelo okupirali, pa čeprav so imeli vse ostale stvari urejene – sama pa sem imela vse te probleme, plus skrb za preživetje in še nekaj kar težkih drugih stvari… preprosto nisem imela moči, niti želje, niti zanimanja za njihova pripovedovanja, ker smo živeli v dveh različnih svetovih – če pa sem jaz spregovorila o svojih težavah, pa niso razumeli, ker niso imeli pojma o čem govorim, ker se jim s tem še ni bilo potrebno soočati.

Če si imel težko živlejnje, veliko preizkušenj, te resnično dolgočasi poslušati pripovedovanja drugih, ki mnogokrat iz muhice napravijo slona, hkrati pa ti je prenaporno, poslušati tudi tiste, ki jim je še težje, ker imaš tako že svojih težav dovolj. In ko sem to prepoznala, sem uvidila, da moram najprej svoje stvari urediti, da bo življenje znosnejše, potem pa pridejo an vrsto takšni in drugačni vsakdanji pogovori… in vsakokrat, ko se je življenje malce uredilo, sem se lažje sprostila v pogovor, bila prisotna…kar pa je čisto normalno, kajti če ne veš kako boš plačal najemnino in kje vzel za hrano, potem nekako ne moreš sodelovati v pogovoru o tem kako oni drugi planirajo počitnice… in v tem ne vidim nič bolezenskega in travmatičnega, ampak to doživljajo vsi, ki so imeli težja obdobja, ki so trajala dovolj dolgo časa, da človeka utrudijo. zakaj vama to pišem – ker sem dobila vtis, da je obema bilo življenje tako ali drugače naporno, predvsem zaradi izgub…

Predavanja – kot je napisala strokovnjakinja – ko so bila nezanimiva, sem odplavala, bila budna, pa sploh nisem vedela kaj razmišljam, včasih niti kje sem – na pol sem spala in z odprtimi očmi sanjala… in to je vse normalno… hkrati pa sem prav pri učenju padla v tako stanje, kjer sem bila preprosto v neki zgodbi… je tudi normalno – dolgočasno učenje pač, odplavaš proč in ker um nekaj mora razmišljati, pač tečejo zgodbe – in če ob tem nastanejo še celo zgodbe zanimive za druge – si pač pisateljica, nikakor pa s teboj ni nič narobe.

Opazila pa sem tudi, da ko je bilo zares težko obdobje, ko bi najbolj potrebovala ramo, da se naslonim, drugi pa tega seveda niso vedeli (in jih tudi ni zanimalo), hkrati pa so pripovedovali o svojih projektih in ciljih, sem preprosto manj poslušala… je čisto normalno, kajti zakaj pa bi naj jaz bila tista, ki le dajem…

In čisto verjamem, da je možno, da se tista, ki piše, da so vsi v družbi takšni, da želijo le pripovedovati in da te kar najdejo… poznam tudi to – tudi mene najdejo, ne iščem vzrokov sicer zakaj (nekaj bo zagotovo iz otroštva), ampak se vedno bolj zavedam, da imam svoje živlejnje in moram takšne (pardon izrazu) parazite malce postaviti na distanco – in sploh ni tako težko – zadnjič mi je ena gospa rekal: Ti moraš vedeti kdaj je dovolj in ti jim moraš odmerjati koliko jim boš na razpolago in ti moraš prekiniti, ko ti več ne ustreza, ker oni ne bodo – oni funkcionirajo tako kot funkcionirajo, ti pa si stvari zavestna. In sploh ni tako težko – sedaj sem ugotovila da jim lahko postavim meje že tudi takoj na začetku – in prav zadihala sem. Imam prijateljico, ki vedno ona mene kontaktira, včasih tudi vsak dan – odgovorim le na kratko in če želi srečanje, povem, da ne morem… prej si tega nisem upal, sedaj pa gre in je res osvobajajoče.

In tudi to, da v družbi razmišljaš kaj si bodo mislili, je čisto normalno – saj se vendar zavedaš, da se ti vidi, da nisi prisotna – zato pa malo razmeji ta druženja, saj imaš vendar pravico živeti svoje življenje – tisti, ki pa tebe toliko potrebujejo pa naj to iščejo nekje drugje – še posebej če so v paru – začni opazovati in se vprašaj zakaj taka potreba po pogovoru s tabo, če pa imajo vendar partnerja s katerim načrtujejo svojo prihodnost… in počasi boš dobivala uvide o njihovih odnosih – ko si ne boš več dovolila past v njihove svetove iz katerih nato bežiš v obliki odsotnih misli, ampak si jih boš upala pogledati malo od daleč, boš videla kako in kaj in kmalu tudi brez problemov postavila distanco.

Jaz ves problem pri tej stvari vidim bolj v tem, da vidve razmišljata, da imata problem vidve, namesto, da bi se vprašale, če morda ni problem tudi na drugi strani… Vajin problem je bolj to, da si kar dovolita, da lahko drugi prezasedejo vaju zaradi svojih svetov, na način, ki tudi ne odraža primerne komunikacije – saj če znaš zdravo navezovati stike, tudi nena samo ti govoriš, ampak govori tudi tvoj sogovornik.

Vprašajta se raje zakaj si dovolita, da vaju drugi tako zasedejo, zakaj si ne upata živeti svojega življenja – kaj je v vajinem življenju tako dolgočasnega, da se ga ne moreta oprijeti – kajti moje izkušnje mi kažejo tudi to, da sem meje drugim lahko prav spontano postavila prav takrat, ko se je kaj zanimivega dogajalo v mojem življenju. Še posebej, če sem bila srečno zaljubljena…in če opazujeta ljudi bosta uvidili, da najlažje in najbolj spontano postavljajo meje tisti ljudje, ki imajo izpolnjeno osebno, čustveno življenje – torej je ključ v tem, da si življenje uredimo do te mere, da bo zadovoljujoče – v dvoje ali tudi samski.

Pa tudi seksualne misli, ki jih imaš – je tudi normalno… velikokrat je tako, da morda le odreagiraš na misli sogovornika – velikokrat mislimo, da je nekaj naše, pa sploh ni… in potem ker si s tem obremenjena, ti je neprijetno, se sprašuješ, če je s teboj vse vredu in tako ti misli še bolj ponorijo. Če si pa še celo samska in si želiš partnerja, telesne bližine in ljubezni – pa je še toliko bolj normalno – opazila sem namreč, da ko sem res sama, se te stvari pojavljajo malo močneje, ker so tudi moje želje in hrepenenja bolj usmerjena v to smer, v kolikor pa imam več stika morda s kakšnim fantom, pa čeprav gre le za prijateljstvo, pa se tudi v stiku z drugimi te stvari ublažijo – mnogo bolj nas usmerjajo naša hotenja in hrepenenja, kot si jih upamo izraziti. Kdorkoli, ki je npr. dolgo živel sam in bil brez partnerja in brez fizičnega kontakta na splošno, vama lahko pove, da se je v družbi nasprotnega spola zelo težko vedel normalno – pozornost je hočeš ali nočeš na fizićno telo – pa ne zato, ker bi bil spolni manijak, ampak preprosto, ker ljudje za zdravo funkcioniranje potrebujemo tudi fizični dotik (ob tem ne mislim spolnosti)… marsikaj je bolj normalno, kot si mislimo in ni potrebno da nenehno razmišljamo, da je z nami nekaj narobe. In potem ko se določene stvari uredijo, v konkretnem življenu, tudi te stvari o katerih pišeta odpadejo.

Pa srečno

Foja – zelela bi slisati, kako si ti dolgoveznim ljudem konkretno postavila mejo? In kako so na to reagirali oni? In kako si se ti zatem pocutila? Ali si bila ponosna nase ali pa cisto zaprepadena? Jaz bi se najbrz slednje.

Nakladanje drugih je nekaj kar mi povzroča alergijo :), zakaj? Ker sem do milijonkrat nasedla raznim nakladačem, pa se nisem znala ubranit.Zakaj ne? Ker sem se bala, kaj bodo rekli,da sem nesramna, nevzgojena, fina, osorna… pa da tudi mene ne bo nihče poslušal, ko bom hotela kaj povedat…Sčasoma sem ugotovila, da nakladači vglavnem ne znajo poslušat, in da hočejo vedno imeti glavno besedo. S sodelavkami je podobno:bla bla bla v nedogled, ko pa sem želela jaz kaj povedat, so me takoj odsekale. Ko sem na to temo dovolj pretrpela, sem se odločila:vsakem pustim besedo, vendar v določem trenutku rečem:tudi jaz bi sedaj nekaj povedala.Če me sogovornik prekine, ga opozorim,da sem jaz njega poslušala, on mene ne in da si želim da me. Velikokrat komu rečem, da me ne zanima, kar mi govori. Včasih, če kdo nonstop jamra, vprašam zakaj jamra meni.V glavnem temu sem se posvetila in še vedno sem pozorna na to, da se pijavk otresem takoj, z ostalimi ljudmi, vrednimi moje pozornosti, pa imam pošten odnos. Povem, če mi kaj ni pravi.

Odzivi so vglavnem:presenečenje, zamera ali razumevanje. Kdor mi zameri, pomeni da ne spoštuje mojih meja, tak bolje da gre iz mojega življenja. Z ostalimi se pomenimo, da točke da se razumemo, za kaj se gre.

Izhaja pa to iz tega da sem v otroštvu zelo težko prišla do besede, ker so me vedno preglasili odrasli, pa še tako navodilo sem imela, da sem morala v prisotnosti odrasli molčati, če me je pa kdo kaj vprašal, je ponavadi mama odgovorila namesto mene in to še sedaj kdaj naredi, kljub temu da jo opozarjam na to.

Moja izkušnja je torej taka: ko sem se začela spoštovati, sem prenehala biti “kanta za smeti” drugih ljudi.

Lidija 2008,

naj ti ne bo na prvem mestu to, kako bodo oni odreagirali ali kako boš ti nad sabo presenečena… ker se boš tako še vedno ukvarjala le z njimi…

Najprej sem pogledala svoje življenje in videla koliko nerešenih stvari prelagam samo zato, ker drugi rabijo moj čas… in ko sem se zavedala kako jaz zaradi tega ne živim me je bilo groza… in kar brez problemov postavila mejo…

In to zelo različno, ker so tudi ljudje različni.

Ena kolegica npr. me kar naprej kontaktira – preko telefona, maila, chata… zjutraj me že čaka pozdrav na računalniku… pa sem zelo kratka ali pa sploh ne odgovorim – zakaj pa bi sploh morala – ali pa preprosto napišem, da sem sredi dela in da se poslavljam iz pogovora… ko me je hotela poklicati, sem npr. preprosto rekla, da nimam časa za klepet in bila v sebi odločena, da ne popuščam… ker se tako nič pametnega ne pogovarjava.

Potem kolega – ko začne razlagati svoje projekte (o katerih jaz trenutno samo sanjam, ker ni pogojev, da bi jih živela) – in to na dolgo in široko – mu preprosto povem, da težko poslušam o teh stvareh, ker imam polno svojih stvari, ki jih moram rešiti, da nimam moči, da bi ga vzpodbujala in da se težko vživim, da naj razume… pa včasih še kar nadaljuje – pa preprosto rečem – glej jaz sem se kar izgubila – veš težko ti sledim ali pa sem še bolj direktna: glej ne morem te več sploh poslušati, ker sem z mislimi že v svojih stvareh, ki jih moram urediti. Prej včasih sem čakala pol ure ali več, da sem mu uspela to reči – sedaj pa pohitim že pri prvem njegovem stavku… in opazila sem, da mi več ne razpreda toliko…

Včasih pa tudi rečem, da imam jaz pa ta in ta problem – pa oni drugi malo posluša… saj zakaj bi pa vedno jaz.

Skratka najprej najdi tisto, kar moraš urediti v svojem življenju…kaj bi rada počela, pa boš samodejno odklopila tiste, ki ti jemljejo čas…

Veliko sreče in javi kaj kako ti gre,

lp, foja

Da še jaz dodam svojih 5 centov: tudi mene nakladači ne zanimajo in ja, tisto kar je nekdo višje pripomnil: velikokrat sami sploh ne poslušajo in jim je prav malo mar, kaj jim praviš. Eni izmed takšnih so tudi moji starši in brat, pa bratova nova družina. Plehke teme od nekih “negativnih” lastnostih drugih posameznikov, o pokvarjeni družbi, o podlih zdravnikih in odvetnikih, pa kakšne “finte ima narod”, pa tam je oni to rekel, do tega, kdo je kao nerazgledan(pazi to, od ljudi, ki niso včlanjeni v nobeno knjižnjico in že desetletja niso prebrali nobene knjige, ki ne gredo nikoli v gledališče ali muzej), pa kdo se mora umirit, da se ne bo razbil v hribih na turnem smučanju ali pa na alpinistični turi(od človeka, ki se je vsaj 2x v življenju pripeljal tako pijan domov, da je komaj govoril).

Pred dobrim letom je bilo enkrat potrebno nekaj stvari znositi iz dvorišča v stanovanje in moja mati je že na začetku priredila dramo, češ, kako bomo, pa tisto, pa ono … Poklical sem 3 prijatelje. Eden se mi ni oglasil in me tudi ni poklical nazaj, drugi je bil službeno v Ljubljani (sem iz Mb), treti pa je rekel: “Seveda ti bom pomagal, kakšno vprašanje. Kdaj se dobiva?” No, ko sva opravila (v 10ih minutah, pa še to zato, ker ene stvari nisva mogla spraviti skozi vrata in jo je bilo potrebno najprej odstraniti iz embalaže), mati med svojim blebetanjem temu prijatelju ponudi pivo, kar pa je ta seveda odklonil, ker ne pije alkohola. NIKOLI! S. NIKOLI ne pije alkohola in prečitaj “nikoli” tako, kot je napisan in to pomeni točno to. NIKOLI! Ampak, ženska ga sploh ne posluša, blebeta dalje svoj blablabla(predno se je upokojila, sta bila celo sodelavca kakšno leto ali dve) o bivši službi, o nesposobnih sodelavkah, kako je sistem dela slab … vedno iste teme. No in čez par minut potem seveda spet pride do tistega piva in S. pove, da ne bo pil piva, ker ne pije alkohola in da če že, bi raje spil eden sok. In ženska sploh ne posluša, kaj ji S. pravi in svoj “blablabla” (na tej točki sva hladilnik že spravila iz embalaže in ga postavila na balkon) in prideva nazaj noter in valjda, na vsrti je spet tisto pivo. No, takrat je bilo tudi že S.ju dovolj in je, sicer še vedno dobre volje, a zelo glasno pojasnil: “SOKECA, NE PIVIČKO GOSPA, SOKECA!” in ga je končno razumela. Takšnih zgodbic ti lahko povem še pa še, pa o ljudeh, ki za vse, kar jim rečeš, rečejo: “KAJ?”, ali pa te nekaj vprašajo, pa se jim ne ljubi poslušati odgovora in ga je treba ponovit, ipd ..

Očitki so tudi več ali manj standardni: da je nekdo vzvišen, freht, “nedružaben”, nesramen, da je z njim nekaj narobe in da se mora spremenit. V nekem smislu je veliko teh stvari nasplošno značilno za nevrotike, ampak to presega okvirje te teme in se bom o tem razpisal kdaj drugič v kakšni drugi temi. Po dobrih dveh letih spremljanj nekaj forumov na MON, kjer se večinoma oglašajo ljudje v stiski mi je že postalo jasno, da jih zlepa ne bo zmanjkalo.

Kar pa se tiče neumirjenega toka misli, imam tudi sam težave s tem. Nekje pri 12ih se je pojavil in od takrat imam težave s spanjem (tudi do 4ih zjutraj ne morem zaspati) in z učenjem, ker tok misli neprestano sili nekam drugam, ponavadi v kakšno prijetno sanjarjenje, recimo o objemanju z punco, vožnjo z luxuznim avtomobilom, življenje v svoji hiši z ženo in otroci, obiskovanju gora, preživljanje dopusta na morju, ipd ..