Pozdravljeni,

Imam problem, ki bi ga rada nekako rešila. Midva živiva skupaj že 2 leto in kot par sva skupaj 6 let – uradni in neuradno. Oba se poznava že zelo dolgo in poznava se tudi med seboj izredno dobro. Komunikacija je vedno prisotna, tudi v času “slabih dni”.
Se mi je pa začelo dogajati sledeče: Njegov sin, ki živi pri mami in ga ima on tiste standardne dneve, je karakterno zelo zelo drugačen od mojih…in to seveda vsi sprejmemo. Moti in to zelo pa me ta njegova razvajenost. Star je 5 let in ne ve kaj pomeni beseda NE….moj partner ga pa po mojem tudi napačno vzgaja – ko mu že pol ure govori da nekaj ne sme, se mali dela kot da ga ne sliši in na koncu partner popusti….halo!!!! Mene otroci obogajo na najkasneje drugo ali tretjo besedo…..
Ta stvar me tako moti, da mu to tudi poskušam povedati, pa je potem vedno užaljen…..bojim se, da se zadnje čase veliko več kregava okoli tega in vedno bolj me moti način njegovega otroka in partnerjevega popuščanja.
Pravi, da se mu smili, ker pač nima “družine” skupaj, meni pa gre otrok vedno bolj na ivce in vem, da sam ni kriv….Kaj naj naredim in kako naj se obnašam, da ne bom po svoji lastni neumnosti naredila prevelik razdor med nama? Kako naj se obnašam, ker me vedno prav bes popade, ko vidim, kako ga tamali izkorišča….
Ne vem…..ne upam se pričeti te teme z njim, ker se bojim, da me ne bo razumel, da ga nočem obsojat ampak mu pomagat na dolgi rok….kako naj imam njegovega otroka raje?

Lepo pozdravljeni!

Kot pišete, ima vaš partner pet let starega sina. Moti vas njegov način vzgoje, saj vi otroke vzgajate drugače. Jaz osebno mislim, da je to odnos, ki ga mora ta oče reševati sam. Ta otrok ima mamo,ki najbolje ve, kaj je zanj prav in ima tudi očeta, to je vaš partner. Vzgoja tega otroka je izključno odgovornost vašega partnerja. Iz pisma je čutiti, da ne zmorete tega otroka začutiti v njegovi stiski. Otrok, ki nagaja, išče stik z očetom. Razvajen otrok, je otrok brez stika s starši. To je resnično odnos, ki je izključno problem očeta in njegove vloge, kot starša in če je vajin odnos s partnerjem vredu, ni razlogov, da bi to vplivalo na vaju, kot partnerja.

Mislim, da se je med vama s partnerjem odprl konflikt, ki se sedaj projicira na tega otroka. Ta fantek, pa postaja grešni kozel, saj gredo na njega čutenja besa, jeze, zavrženosti, nesprejetosti in to je zanj velika krivica. Otrok resnično ni kriv, gospa. Je samo otrok, poskušajte ga začutiti v njegovem ranljivem otroškem svetu. Verjamem pa, da vam ta otrok prebuja nekaj zelo bolečega. Partner vas z odnosom, s katerim ste napisali pismo resnično ne bo razumel in bo dojel, kot da ga obsojate.

Pustite tega fantka in njegovo vzgojo na stani, da starši poskrbijo zanj, vi pa prečutite, kaj se vam ob njem prebuja in kaj je tisti, kar bi želeli povedati partnerju kot ženska (v vajinem odnosu). Gospa, ko bosta vidva uredila odnos, bodo vsi problemi, ki jih prebuja ta fant izginili. Saj vi veste, da je ta fantek čisto vredu in da v sebi najverjetneje zelo trpi. Dovolite si iti tako daleč in ga sprejeti, če tudi pripada drugi ženski.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina Stanovnik
spec.ZDT
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

čUDNO ,ko berem dobim občutek,da so pa tvoji otroci pridneži,ki ubogajo mamo,dobim občutek,da če dečka nebi bilo,bi bilo vaše živlenje popolna pravljica,ko se odločiš za človeka,ki ima mularijo,se moraš odločit tudi za to isto mularijo,pa kakršna je že,kakršna pa je ali bo,pa je stvar vzgoje očeta in mame dečka.Vprašaj se gredo morda tvoji otroci tudi partnerju na živce,verjetno ne,ker so popolni.Morda pa le,tako kot on neve,da ti gre njegov otrok na živce,veš ti zagotovo zanj?neveš.

Morda sem napisala grobo,ampak tko je..on je otrok,ti si odrasla tu je razlika in prav nikjer drugje.Mar odrasli nismo razvajeni,mislim da še bolj kot otroci,saj nas naše sebične želje ženejo v nedoumljivo,mene ,tebe,nekoga tretjega..

Vprašaj se kje si ti razvajena?Vprašaj se te moti morda samo zato,ker je drugačen od tvojih otrok.Dopusti drugačnost.Oče pa naj svojega otroka vzgaja,ne tako kot boš želela ti ali kot bi bilo najbolje za tebe ,ampak tako kot bo najbolje za dečka.Lahko sodelujete pri vzgoji,ampak brez razlik(ne msilim enemu daš milko čokolado,drugemu pa gorenjko,ampak čustvenih ralik,razlik med sprejemanjem svojih in pratnerjevih).To je edina pot.

Se ne strinjam popolnoma z napisanim.

Res da otrok išče očeta – to je dejstvo – ampak katerega očeta – očeta, ki mu zna dati varnost, sigurnost, toplino… kako naj mu to da, če pa ne zmore niti najbolj osnovne trdnosti pri njem, da mu ne bi popuščal. Tako kot otrok čuti popuščanje pri njem, tako čuti, da ga ne bo znam zaščititi tudi ne pred drugimi ljudmi, če bo potrebno. In glede na to, da z gospo živita skupaj, je čisto normalno, da te stvari težko gleda zraven. Iz tega otroka bo zrasel velik fantek, fant in na koncu moški. Postajal bo vedno večji in njegove zahteve bodo vedno večje, v odnosu do očeta – in ta bo po vseh pravilih, tako kot popušča 5. letniku, bo popuščal tudi 12. letniku in na koncu tudi odraslemu sinu, ki bo dosegel vse kar si bo zamislil. Mislim, da otrok nič ne pridobi s takšno vzgojo – dolgoročno pa tudi zelo veliko izgubi. Zelo veliko. In če oče ne bo znal postavljati meja, biti odločen, a hkrati ljubeč – saj odločnost ne pomeni, da zavračaš svojega otroka, ampak če ti veš, da ga skozi to pripravljaš na življenje, kjer ni vedno vse takoj in zdaj, in kjer ni vedno vse po naše, potem veš, da ga ljubiš in to čuti tudi otrok – le na ta način je možen pravi stik med sinom, in očetom. In če oče tega ne bo zmogo, potem bo ta družina in tudi njegova mati imela en velik problem, zelo velik, ob tem pa bo vedno bolj trpel prav otrok, ta fant, kajti večji kot bo, bolj bo naporen in zahteven – oče sedaj še zmore, a ko bodo zahteve prevelike, pa bo udaril nazaj, se mu uprl – in potem bodo vsi trpeli. In ta gospa se tega zaveda – ve kako je lahko in ima vso pravico s tem spregovoriti z možem, vendar na pravi način in vedno iz tega vidika, da ta gospod ve, da ji gre za dobro otroka – tako kot sem opisala zgoraj – oče je preveč občutljiv v tej celotni zgodbi, da bi lahko sprejel kako drugače podano.

Ob tem pa bi spomnila še na sledeče – ta sin je ta, ki prihaja v vašo družino, kjer z njegovim očetom živijo še vaši otroci – z njegovim očetom so vsak dan, on pa le občasno – zato se počuti prikrajšan za očeta in po moje tudi ljubosumen. Tukaj pa res – poskusite začutiti tega dečka, ki ob tem zelo trpi, v bistvu krvavi, ko vidi kaj imajo oni ves čas, on pa le občasno – tako še bolj nagaja, ker s tem preizkuša svojega očeta, če mu bo popustil in bo njegov ali pa ga bo še tokrat zavrnil…..tako imate začaran krog – če mu oče postavi meje, ga zavrne, če ne, ga dolgoročno prikrajša…. tako bi predlagala sledeče: naj se oče malce bolj da temu sinu, vi pa to srčno podprite – oba vam bosta hvaležna. Naj takrat ko pride sin, gresta nekam čisto sama – magari za ves dan – naj nekaj časa, kar konstantno gresta – dokler ne bo on sam predlagal, da bi se občasno pridružil vaši celotni družini. Rabi to, več kot rabi. Mora čutiti, da je oče tam samo zradi njega – morda se čudno sliši ampak v njegovi majhni žalostni glavici je želja, da bi vas takrat, ko je z njim dal popolnoma na stranski tir – in on kot otrok si to tudi zasluži – in verjemite, da ko bo čutil, da je oče kljub celotni situaciji ločenega življenja lahko samo njegov, takrat bo sprejel tudi vas in vaše otroke. Sprejel vas bo, ko boste vi v polnosti dojela, da vas v resnici ne more sprejeti, ker ga preveč boli, takrat se bo zgodil čudež in takrat boste morda celo skupaj spoznali, da si niti niste nič različni – prepričana sem, da če bi vaši otroci bili tisti, ki bi živeli drugje, on pa z vama, bi pa on bil angelček in z njimi težave. Poskusite gledati skozi to opcijo, da ga začutite, kot bi začutili stisko svojih.

Prepričana sem, da lahko možu pomagate, da postane oče v polnosti – tisti, ki si zna vzeti čas za otroka, popolnoma, hkrati pa biti tudi odločen in tako sinu pomagati da odraste v zdravo, odprto in izpolnjeno, mirno osebo.

Pišem vam iz lastne izkušnje – da se sprejeti novega partnerja tvojega starša, a res rabiš ta občutek, da ti ta partner dovoli, da ga ne sprejmeš, da te sprejme v tem, takrat ga spustiš v srce in vse steče.

Piloga

Dodala bi še to – jaz si ne znam predstavljati, da bi s partnernem ne morala govoriti o vseh zadevah – nekatere stvari so res tako, da spustiš mimo, da po nepotrebnem ne delaš napetosti, a če so stvari tako močne in moteče, pa je potrebno spregovoriti, kajti drugače nastane razdor prav zaradi tega, ker ni komunikacije. Vendar pa je potrebno paziti kako pristopiš…najbolje takrat, ko boste lahko sinka sprejeli in spustili napetost, ki jo sedaj čutite do njega – s tem, pa da je tukaj na potezi tudi vaš mož, da on razume vas, zakaj se tako počutite – da razumeta drug drugega in tudi njegovega sina.

Srečno

TUdi sama sem v otroštvu velikokrat hodila na počitnice s svojim očetom in njegovo novo partnerko ( in njenimi otroci). Ti lahko s prve roke povem, da si je ona o meni vedno mislila najslabše, bila je celo tako ljubosumna name, da je to z neprimernim, primitivnim obnašanjem tudi pokazala. Lahko trdim, da je ona zelo trpela, kadar smo bili skupaj, saj ni prenesla očetove ljubezni do mene in do moje sestre. Najbolje, da takoj pozabiš na iskreno prijateljstvo med tabo in njegovim sinom, ker boš ti zanj vedno oseba, ki je zamenjala njegovo mamico. In to je za otroka zelo hudo… Pa oprosti, vem, da to ni bilo tvoje vprašanje.. samo toliko v razmislek.

Zanimivo, jaz pa nisem dobila občutka, da bi bila gospa, ki nas sprašuje tako slaba – bila pa je toliko pogumna, da je iskreno povedala o čutenjih, ki se prebujajo – na tem forumu dobi človek na trenutke občutek, da je bolje živeti v prikrivanju in neiskrenosti – kako je že to – da je potrebno pokazati razumevanje za obe strani – no jaz gospa vas zagotovo razumem – ne pravim, da je prav, da vam otrok gre na živce – saj to kolikor sem lahko razbrala tudi sami ne želite, kar nas tudi vprašate v zadnjem stavku, ampak vas pa razumem, da vam kot mami in ženski, ki zna otrokom postaviti meje in biti odločna, je pač težko zraven gledati mehkost vašega partnerja – verjetno še toliko bolj, ker ste zavestna dogajanja in veste kam to pelje – kar sledite sebi – pogovorita se – še prej pa dodobra sprejmite fantka, ki v resnici ni kriv prav nič – tudi njemu ni prijetno da je takšen in če bo to šlo tako naprej se bo tega tudi vedno bolj zavedal, ker bo večji – odgovorna sta oče in mati.

Pogum in radi se imejte,

Piloga

Pisem iz zalostnih dolgoletnih skupnih izkusenj glede otroka mojega partnerja, ki se je ob otrokovi polnoletnosti koncala tako, da je moral otrok zaradi grozljivega obnasanja dolgih sest let cez vso puberteto oditi na svoje. Za to otrok krivi mene kot edino odgovorno in z menoj noce vec govoriti. Oceta ne krivi.

Sama vidim razloge drugje. Otrok je zivel sam z mojim partnerjem, se preden sva se spoznala. Ob njegovi locitvi je bila ta druzina precej odtujena in odkrito receno se za te otroke se ni kaj dosti brigal ne partner ne njegova bivsa. Otroci so bili zelo lacni pozornosti, kar so kazali s problematicnim obnasanjem in to kazejo se zdaj. Ceprav sva se s tem otrokom (drugi zivi pri bivsi) na zacetku par let zelo dobro ujela, me ni bilo veliko tam in na vse skupaj nisem mogla kaj dosti vplivati. Ker otrok kaj dosti pozornosti in omejitev od svojega oceta nikoli ni dobival, je v puberteti izbruhnilo, in ker meja se vedno ni bilo, se je stvar stopnjevala do nasilja, mamil, kraj in pa stalnih lazi in manipulacij. Po nekaj letih mi je bilo nasilja dovolj in sem zacela meje postavljati jaz (kar je bilo NAROBE, ker bi jih moral partner, oziroma če jih je, se je s slabo vestjo pred otrokom izgovarjal, da sem to narocila jaz oziroma da hoce v miru ziveti z mano). Ker se stvari niso popravile, sem zahtevala, ali da se otrokovo nasilje in obnasanje konca ali pa gre na svoje, s cimer se je v koncni fazi strinjal tudi partner. Lahko si predstavljas, zakaj me otrok ne mara, a ne? Vsem razlaga, da je njegov oce izbral in se odlocil zame in ne zanj.

Po toci je prepozno zvoniti, toda ce bi sla se enkrat v to, bi sla drugace. Iz lastnih izkusenj ti svetujem, da sprejmi otroka kot vzgojno odgovornost svojega partnerja; enako mora storiti tudi PREDVSEM partner. Ni dovolj, da se mu otrok “smili” in mu zato zaradi slabe vesti vse dovoli; nasprotno, ogromno se mora ukvarjati z njim, ON SAM! Cas, ki ga prezivlja z otrokom, naj bo kvaliteten. ko otrok pride na obisk, naj se mu intenzivno posveti ves dan in naj kam gresta, ostali pa tisti dan pocnite kaj drugega. Drugi dan pa prezivite skupaj. Med pocitnicami naj gresta sama skupaj na kaksen vecdnevni izlet, pa ne zato, da bo otrok cutil, da je oce samo njegov in da boste vi zamerili, temvec predvsem zato, da bo oce z njim prezivljal KVALITETEN CAS. Ce je otrok pri vas samo zato, da oce bere casopis ali ga sploh ni, z otrokom (in njegovim posledicnim obnasanjem) pa se ukvarjas ti in vajini otroci ali pa res kvalitetno in poglobljeno nobeden, potem je vseeno, ce sploh ne pride, ker nima od obiska cisto nicesar, kar bi res potreboval. V nasprotnem primeru bo prislo do vedno bolj problematicnega obnasanja. Ce se mu bos postavila po robu samo ti, se bo otrok ucil, da svojega oceta brez tebe lahko vedno zmanipulira brez problema, in bo za vse posledice svojega obnasanja vedno krivil ne svoje obnasanje in dejanja, temvec izkljucno tebe.

Se popolnoma strinjam s katjo!

Večkrat sem prebrala odgovore in se z vsemi lahko strinjam.Veliko stvari, ki ste jih predlagali, bom poskusila tudi v praksi, upam, da se obnese:) Morda bi dodala le to, da jaz svojih otrok ne smatram za popolne. Hči se z njegovim sinom izredno dobro razume in sta vesela ko smo skupaj, ima svoje muhe, ki gredo vsem na živce, ne samo njemu….moj sin, pa je itak v svojem svetu, ker je otrok s posebnimi potrebami.Včasih mogoče iz tega izvira tudi moja jeza, ko vidim, kako (za moje pojme) partner in njegovi pretiravajo okoli malega, ki je njegov edini otrok….pa ne me narobe razumet – vem, da sem krivična v tem pogledu, ker vse ljudi skrbi za svoje otroke, samo menim, da mogoče lahko z manj zavijanja v vato.
Midva si poveva, kaj gre pri komu kaj na živce ampak se ponavadi ta debata razvije v prepir….noben od naju ne bo in noče popustit, vsak zagovarja svoja stališča, kar se otrok tiče….saj se velikokrat z njim strinjam, ampak vem pa tudi to, da jaz pri vzgoji ne popustim tolikokrat in , če je nekaj NE, potem ni debate, težko pa prenašam izsiljevanje z jokom….to je to in ko se to zgodi, se zaprem in raje vso to jezo zadržim zase….pa če mu kaj rečem, mi vedno nazaj pove, da je njegov pač eno leto mlajši od moje hčere….pa smo spet na začetku:))
Lahko povem le to, da je moja hči res morda malo bolj samostojna,velikokrat rada pomaga, in vem, da je to posledica našega 4-letnika, ki je pač drugačen otrok….včasih sem zato kar malo žalostna, ker si mislim, da je prikrajšana za stvari, ker se moram posvečati njej in sinu, ne pa samo njej, kot to lahko moj partner in potem se zdim sama sebi krivična, ker postavljam meje moji hčeri, kljub temu ,da jih partner istočasno svojemu otoku malo manj….
No, pa sem se spet malo spovedala, ne vem, pa če ste vso tole kolobocijo zdaj kaj razumeli.

Zelo dobro vas razumem. Povejte vse to, kar ste nam tako lepo predstavili v tem zadnjem pismu, vašemu možu in upam, da vas bo razumel. Pa ko pišete, da ste krivična – niste – v očeh tistega, ki vas zna celostno razumeti – niste nikakor krivična – ste pa mama, ki doživlja svoje otroke in čuti razlike v obravnavi, pa tudi zavedate se različnosti zgodb in danosti ali nedanosti teh treh otrok in vse to vam prebuja takšne mešane občutke. Lahko ste ponosna, da ste pogumna in močna ženska, ki ve kaj je NE in zna za njim tudi stati – kajti, mnogokoga bi prav to, da ima otroka, ki je otrok s posebnimi potrebami in hči, ki mora zaradi okoliščin biti bolj samostojna, zavedlo, da bi otrokom popuščal – vi pa ne – ne glede na vse znate najti zdravo mero, ki je edino prava. Vaša hči bo zagotovo odrasla v krasno mladenko, pa čeprav ni imela vsega, kot mala – če bo le vedela, da jo ima mama rada in je na njeni strani, bo tudi ta primanjklaj, ki ga je morda drugače deležna, znala z ljubeznijo obrniti v svoj prid. Možu pa pomagajte, da bo znal videt celo sliko – celostno – s vsem srcem do vseh – svojega sina, vašega dečka in tudi deklice.

Bodite lepo,

Piloga

meni pa nekaj ni jasno, skupaj s partnerjem ste 6 let, on pa ima 5 let starega otroka, ki ni vaš? če ste bili vi vzrok za razdor njegove prejšnje zveze ne vem, mogoče ste samo bili tam, ko je bila njegova prejšnja zveza že razpadla,ne vem in v tej zgodbi to ni tako pomembno. pomembno je to, da pustite očetu ali pa ga v to potisnite, da dneve s svojim otrokom preživi sam z njim in se ta čas posveti samo njemu…nap. dopoldne naj ga pelje na dooolg izlet, ga pelje na kosilo magari v gostilno, po kosilu pa naj se seveda oglasita še pri vas doma…otrok potrebuje več pozornosti v dneh ko vidi očeta in si več te pozornosti tudi zasluži, je le otrok, ki potrebuje očeta-SAMO ZASE.seveda to pomeni, da ga boste vi morali kdaj pa kdaj spustiti z rok, kdaj pa kdaj zamižati na eno oko. veliko sreče vam želim, upam da bo uspelo

Zdravo,

tudi sama sem v situaciji, ko imava s partnerjem vsak svoje otroke. LAhko povem, da je to verjetno najtežja stvar, ki me je do zdaj doletela v življenju saj usklajevat čustva je zelo težko.

Mi smo skupaj že osem let in moj mož se z mojo hčerko enostavno povedano NE RAZUME. Sedaj je stara je 14 let in je človek, ki že misli s svojo glavo. LAhko rečem le to, da sem se ubadala s takimi težavami kot piše “Najina ljubezen”in si delala utvare, da lahko uspostavim družinske odnose do nedavna,ko sem enostavno prešla v fazo, ko VEM, da to pač ni mogoče. NA žalost so se v vseh teh letih pregovarjanj, prepirov, očitkov in druge navlake okrog tega, katera vzgoja je boljša, kateri otrok je lepše vzgojen izgubila vsa čustva do partnerja in verjetno je samo vprašanje časa, kdaj bova šla narazen.

Zato moj skromen nasvet: če čutiš, da do otroka tvojega partnerja čutiš negativna čustva in to izkazuješ skozi vsakodnevna ravnanja, očitaš in deliš nasvete v zvezi z njim partnerju, potem se ustavi in premisli. Kajti, z leti ne bo lažje, samo težje. Otroci niso igrača. So osebe, ki postajajo neodvisne in se učijo skozi naša ravnanja. Z svojim obnašanjem krojimo njihov odnos do sveta in to je velika odgovornost.
Tvoj partner ljubi svojega otroka. Želi mu najboljše. S tem se je treba sprijaznit. Ti nikakor nisi pomembnejša od njegovega otroka in tvoj partner ni pomembnejši od tvojega otroka. Vajina prva skrb so otroci in če bosta tukaj ravnala pravilno bo rasla vajina ljubezen. V nasprotnem primeru pa je to vnaprej izgubljen boj.

Verjemi, jaz zdaj to vem.

Lep pozdrav,Mici

Žal je vsaka zgodba zgodba zase in povsem nesprejemljivo, neprimerljivo in nerelevantno je zadeve posploševati na skupni imenovalec. Že skozi napisane odgovore je to razvidno dovolj.

Apriori se je takoj izkazala oddaljenost od opisane “težave”, in ta je vedenje petletnega otroka ter očetovih reakcij. Če že sploh lahko karakteriziraš otrokova dejanja kot splošno vedenje, potem imej prvo v mislih da se ta petletnik sprotno prilagaja domači in tvoji prisotnosti, izmenjuje med ženskama (materi in tebi) kot dvema subjektoma, kjer sproti tipa meje sprejemljivega in tisti, tako željeni NE, sploh presliši. Primerjati ga s svojimi otroci je nesmisel, je le tendenca da bo postal zaradi tega nezaželjen, pa to sprejemaš lahko odprto ali pač v podzavesti.

Ker sama veš da je račun nekje tukaj, si nehote pod lupo postavila partnerja, očeta tega otroka. Do prej opisano bi sigurno sodilo v kak drug forum, od tod naprej pa smo tukaj… Morda bom v oceni celo grob, toda dozdeva se mi da si konfliktna oseba. Da ne bi razčlenjeval vsega, kar si pač napisala tudi o sebi, pač pa po nekem golem občutku bi dejal da imata temeljni problem vidva čisto drugje, samo ne zavedata se ga. Premalo, dosti premalo je napisano tudi o tvojem partnerju, pa bi morda svetoval le nek oguljen slogan: naučita se komunicirati ! Komunikacija je temelj zveze, ne samo lep frisek drug drugega, pa še kaj zraven, po domače rečeno: med in sranje, to je dejansko stanje. Naj mi (morda katoliško usmerjen forum) gnada oprostijo, toda včasih se je potrebno zavedati realnosti, besede se da obračati.

Verjemi da tvojega partnerja kot moški pisec sigurno ne bi zagovarjal v primeru anomalij, toda čutim da se on obnaša (recimo v tvojem žargonu: odpušča otroku) tako da je prav in otroku in tebi. Da v zvezi igraš kakršnokoli vlogo, da nisi spontan – to ne gre skupaj, to je alineja propadanja zveze. Oba bosta imela svoje otroke še dolgo, doživljensko, oba bosta morala tvorno sodelovati pri vzgoji, doživljala seveda pri tem in svetle in temne trenutke. Postavita skupaj to zvezo, do katere je prišlo zaradi xxy razloga (po meni prevedeno: sploh nepomembno) na imenovalec, pri katerem ne bosta mogla rečti kdo je najpomembnejši ! Vsi ste in nihče ni !

Srečno !
Cec

Hvala, Najina ljubezen, Mici, Piloga za iskrene besede. Zelo dobro razumem občutke tako spraševalke kot njenega partnerja.

Po moje bi “naša” tema (sestavljene družine, položaj mačehe, očima…) potrebovala poseben prostor na tem forumu, saj za gre za zelo specifične (in kompleksne) probleme. Ki jih je NEMOGOČE razumeti (po moje), če nisi dal podobne stvari skozi.
Sama živim sedem let v taki konstelaciji; naši otroci so sedaj vsi v najstniških letih, in izzivov je ogromno… Odnos do otrok “drugega” (imava le otroke od prej, nobenega skupnega) je redno na tapeti – in najbolj občutljiva točka v sicer zelo lepem, ljubečem in spoštljivem partnerskem odnosu. zagotovo porabiva vsak teden nekaj ur pogovora samo o tem.
Za furanje take družine sta potrebni dve zelo zelo zreli osebi (pa še res veliko ljubezni, optimizma in včasih trde kože…). Ko nekdo ugotovi, da nekaj dela “zaradi občutkov krivde” (kar zeloo razumem!), je to že nekaj; verjetno pa bo treba narediti še korak naprej; razčistiti z občutki in spremeniti vedenje.
Da bom bolj konkretna in koristna: pri nas sva se najprej (no, je kar trajalo…) midva (odrasla) uskladila okrog temeljnih vrednot, ki jih želiva otrokom posredovati. Jih celo zapisala. In od njih ne odstopava, tudi v vedenju (ter seveda drug drugega nežno korigirava, kadar nama ne uspe; ampak seveda na samem, ne pred otroki…). Ko so bili otroci še manjši (do cca 12 let), sva jih oba enako tudi uveljavljala (kar pomeni, da sem tudi jaz disciplinirala njegova otroka – z ljubeznijo in okvirji seveda – on pa mojega). Odkar je prvi otrok prestopil prag pubertete, sva se kot mačeha/očim pri discipliniranju postavila nazaj ter sklenila, da bo “primarni disciplinitelj”, če se le da, biološki starš. Ker je med biloškim staršem/otrokom vendarle več zaupnega veziva kot med nebiološkim staršem in otrokom (nebiološki starš pa je seveda hitro še glavna tarča najstniških izpadov…). To je pri nas možno, ker otroci živijo večinoma pri nas (sploh njegova otroka; moj je sedaj tudi veliko pri očetu, vendar je pri nas tudi tedaj skoraj vsak dan).
Torej: brez medsebojne uskladitve in podpore bo težko. Pogovor pa se pri nama obnese samo ZUNAJ akutne situacije (potem ko je najhuje že mimo, ko ni otrok v sobi, ko imamo dovolj energije za res konstruktiven pogovor… ne pa SREDI situacije!).

In, ja, treba si je priznati ljubosumje, ki nas kot mačehe/očime pogosto navdaja. (Čeprav na zavestni ravni vse sprejemamo in dajemo vse od sebe, da bi zaživeli kot skupna družina).
Zagotovo je treba podpirati kakovosten čas, ki ga vsak otrok preživi SAM s pravim staršem, saj je to najboljša popotnica za duševno zdravje naših razseljenih” otrok. (Pa tudi posledično za naš partnerski odnos.)

Kljub vsem naporom in relativni slogi ter spoštovanju, ki vladata v naši hiši, se mi marsikdaj še vedno zazdi, da živita pod streho dve družini. Se strinjam z Mici, da je “ena sama velika družina” iluzija. Tudi to moramo sprejeti, in še naprej gojiti vsaj medsebojno spoštovanje, če je že vsesplošna ljubezen mit. Srečno vsem!

Hvala vam vsem za konstuktivne odgovore, iz katerih je mogoče potegniti marsikaj uporabnega.

Odlična je tudi ideja, da zapiševa vrenote, ki naj bi jih najini otroci dobivali in se jih dosledno drživa. Sama se kar se da izogibam razpravljanju o tem med akutno situacijo:))

Za konec leta pa želim vsem vam eno lepo in razumevajoče novo leto!