Pozdravljeni,

Sem mati dveh fantov 2,5 in 4,5 let. Prebrala sem že nekaj knjig o vzgoji otrok, vendar takšen tip otroka kot je moj starejši sin nisem našla nikjer. Otrok je sicer priden in ubogljiv dokler mu to nekako ustreza, vendar pa ko mu skušam dopovedati, da kaj ni prav uporablja nemogoče izjave: kot npr. ne bom hodil po pločniku, naj me kar avto povozi (pa je tudi že skočil pred avto); ali pa kar skozi okno me vrži, pa sem rekla ne, sam skoči in je odprl okno in hotel skočit ven; ali pa v kar vodo me vrži; včasih ko me res razjezi si ne morem drugega kot da mu dam kakšno čez rit ali okrog ušes – vem da ni prav – in takrat začne jokat: premal si me, kar s kuhlo me daj, hočem da me fejst našeškaš; sem enkrat rekla da ne bomo ši v ZOO, če ne bo priden on pa saj nočem it, kar sami pejte (pa kako obožuje živali). Večina 4 letnikov bi se razjokala, če ne bi dobila sladoleda, kadar ušpičijo kakšno lumparijo, naš pa mirno reče, kar sama ga jej, jaz ga itak ne maram

Včasih imam občutek, da se pogajam z najstnikom, ne pa s 4-letnim otrokom in res ne vem kako naj v takšnih situacijah reagiram, da bo prav in bogve kaj me šele čaka čez 10 let.

Prav nerodno mi je, ko je soseda slišala kako je hotel, da ga povozi avto, zdaj pa sem že iz nevem katerih virov izvedela, da želi moj sin narediti samomor. Moj mož pravi, da je otrok potreben psihologa, jaz pa ne vem in se sprašujem a je to še vedno ljubosumje na mlajšega brata, če prav ga ima neizmerno rad.

ZA odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem

Barbara,

v kratem vam bo odgovorila Francka.

Lep pozdrav in lep dan, Petra

Draga Barbara2,

menim, da gre skoraj zagotovo za obliko ADHD (ali hiperaktivnosti po domače). Tudi naš je imel take izjave in mi je bilo grozno, poslušati pripombe sorodstva o tem, kako ne znamo vzgajati. (Je pa drugi otrok, očitno smo starejšo hči le znali nekako vzgojiti). Sum so mi potrdili v vrtcu, potem pa še psihiater in Svetovalni center za otroke in mladostnike na Gotski v Ljubljani.

Seveda gre lahko pri vašem sinu tudi za kaj drugega, ampak vaš opis je čisto tak, kot bi poslušala mojega sina.

Povprašajte svojo pediatrinjo, lahko pa greste tudi sami na Svetovalni center.

LP
JOus

Barbara2,

ob vašem pismu sem si pustila nekaj časa, da se mi je vsebina “rolala” po glavi.
Vaš štiriletnik je izbral res učinkovit način, kako vas vodi. Način pa je odkril v nekih vaših strahovih ali nedoslednosti. Premalo je informacij, da bi lahko rekla kje je razlog. V vašem pismu pač čutim, da ste mama, ki sicer nekaj reče, toda tudi sama tega ne verjame (Če rečete, da ne boste šli v ZOO vam je v istem hipu “hudo” – otrok ima ja rad živeli) in tako je bolj ali manj z vsako prepovedjo oz. odločitvijo.
Rekla bi, da otroku vedno znova pošiljate nejsna sporiočila – on pa se mora kar najprej z njimi ukvarjati – koliko je to res, koliko drži, a bo to res tako … Problem je v tem, da se ne ukvaraj na ta način le z prepovedmi, pač pa z vsemi informacijami, tudi pozitivnimi. A sem res dober, a je res ponosna, je res vesela …

Ker ste
že sami nakazali je morebiti tu vmes vpleten še odnos z mlajšim otrokom. Ne vem.
Ste pa pravzaprav že sami nakazali najbolj preprosto in zagotovo tudi primerno učinkovito rešitev.
Poiščite nekoga v Svetovalnem centru, ki vam bo dal kakšen primeren nasvet. Seveda pa mora zato najprej nekoliko spoznati vas, otroka, vaše medsebojne odnose – sicer boste sami vse te prepletenosti težko ugledali, lažje vam jih bo pomagal prepoznavati nekdo “od zunaj”.

Verjamem, da vam bo uspelo hitro razrešiti težavo. Nikakor pa ne dopustite, da se ob pritiskih okolja povečuje in še bolj splet in preplete. Potem boste zelo težko iskali in našli začetek.
Torej, hitro po pomoč.

Pišite še kaj
Francka

Ga. Jous in ga. Francka,

Zahvaljujem se vam za vaše mnenje. Vsekakor se bomo obrnili na kakšnega strokovnjaka. Zanima me, če mi lahko kakšnega priporočate (mogoče še kakšen telefon), saj v okolju kjer živimo še pediatra nimamo, kaj šele tovrstne strokovne službe.

Me pa zanima ga. Jous, če je bilo pri vas po obisku svetovalnega centra kaj boljše? Koliko je bil otrok star?

Hvala in lep pozdrav,

Barbara

Barbara,

Jaz bi vam toplo priporočala Svetovalni center v Ljubljani.
Hodili smo k psihologinji Ribičič, ki pa dela samo še 1x na teden (upokojitev).

Če vam ni predaleč pokličite, in povejte za težave pa vas bodo usmerili.

Po mojem mnenju bi bilo smiselno jeseni (prihaja čas dopustov) dogovoriti kakšen termin, da se določene zadeve uredijo še pred šolo.
Mi smo imeli namreč v prvem razredu grozljive težave, ki so se končale s hospitalizacijo. Predvsem zato, ker je bil to umik iz okolja.

Če pa bo psiholog ocenil, da res potrebujete svetovanje, je zelo dobro, da se dobro spoznate, da se ob morebitnih težavah v šoli hitreje lahko svetuje.

Bi pa še 1x poudarila, da pri psihologu ni čudežne rešitve za naše probleme, ampak nasveti kako ravnati z otrokom v določenih situacijah.

Toplo priporočam tudi knjigo Eksploziven otrok, ki jo je potrebno brati večkrat, saj vsakič najdeš kaj novega.

Tudi jaz imam drugega sina, ki je pravo nasprotje prvega s HKS, ki je ravnal kot popolnoma nevzgojen otrok, ki mu je vse dovoljeno. Sedaj je že precej bolje, pa vendar določene zadeve ostanejo. Predvsem je ZELO vztrajen v svojih zahtevah, kar je zelo naporno.

Vendar VEM, da nisem popolnoma zgrešena mama in da se trudim po najboljšim močeh za vzgojo obeh otrok.

Veliko potrpljenja in pozitvnega razmišljanja vam želim,

lp,