Bliža se 22. februar, dan, ko naj bi na svet pokukal naš tako zaželjen in dolgo pričakovan dojenček…
Nekatere že poznate mojo zgodbo, nekatere še ne… 10. decembra sem v sedmem mesecu nosečnosti rodila Punčko, živela je 13 minut. En dan prej so na ultrazvoku v ljubljanski porodnišnici ugotovili, da Punčka nima ledvičk. V eni sami minuti so se mi sesule sanje, pričakovanja, veselje, sreča, življenje…
Pa da ne bom dolgovezila. Od poroda je sicer minilo že dva meseca, me pa vsak dan bolj stiska, ko se približuje rok poroda. Vsak dan grem s težkim srcem mimo sobice, ki sva jo s partnerjem s takšnim veseljem urejala, s takšno žalostjo gledam voziček, jočem, ko se spomnim nanjo…. in trpim, ker je nisem hotela videti, nisem je hotela prijeti… Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi to storila. Celih 13 minut bi jo pestovala. Da je tako dolgo živela, sem zvedela šele takrat, ko sem primerjala mrliški in rojstni list. Ko sem rodila, sem bila prepričana, da je takoj umrla. Bila je prava borka, že od samega začetka. Spočeta v epruveti, od 16 zarodkov je edina preživela… Živela je v mojem trebuščku, sedem mesecev sva bili skupaj. Upam, da ji je bilo vsaj drobec tako lepo kot meni.
Vem, da se ne smem obsojati, da je nisem pogledala in prijela. Takrat sem tako čutila. Če pa bi že kdaj prej brala vaše zgodbe, bi zagotovo ravnala drugače. V tisti jezi, žalosti, besu,…. zanikaš. Zdelo se mi je, kot da se to ne dogaja meni. Želela sem čimprej roditi.
Ves čas je v mojih mislih. In neskončno obžalujem, da se nisem poslovila od nje. In ji povedala, da jo imam neizmerno rada.

Jerca

Draga moja, kako mi je hudo zate.

Vem, da nobena beseda ne more potolažiti tako prizadetega srca, kot je srce matere ob izgubi otroka. Pa vendar dovoli, da ti najprej izrečem iskreno sožalje.

Pa še tako sveža rana, kot je tvoja! Boli, boli, vem!

Srčno ti želim, da bi neznosna bolečina kmalu postala vsaj malo znosna in da bi počasi, korak za korakom šla naprej. Če rabiš pomoč, sem tu. Drži se, te dni bom sploh toliko bolj v mislih s tabo!

Pozdrav.

Rainbow,

Vem kako je to, ko se približuje tisti dan. Jaz sem bila že v službi. Čisto sem bila sesuta, drugi pa so se pogovarjali o čisto navadnih stvareh, najraj bi kričala, jokala, … pa sem bila čisto tiho, le žalost v mojem srcu je bila neizmerna.
Vse, ki smo izgubile svoje otroke, bi sedaj ravnale verjetno drugače. Ampak vse je tako nepričakovano, jaz se sploh nisem mogla spopasti s tem. Vse sem prepustila možu, potem pa sem nekatere stvari obžalovala. Ampak s tem moramo živeti, pa čeprav težko.

Rainbow,
ne najdem pravih besed, jočem s teboj in mislim nate in tvojo bolečino.
Drži se in vedi, da v bolečini nisi sama!

Tudi moj sinko bi se moral roditi 6.2, ampak usoda je hotela drugače.
Še vedno ne mine dan, da se ne bi spomnila. Z možem sva mu prižgala svečko za njegov neusojen rojstni dan.

Rainbow danes jaz jočem s teboj. Razumem te.

Tudi jaz sem danes s teboj v globoki žalosti. Nedoumljivi so ti težki dnevi, ko bi vse dali, da bi bil otrok tu med nami.

Ne očitaj si, da se nisi poslovila od nje. Ravnala si kot mnoge izmed nas, nepripravljena na slovo od svojega lastnega otroka. Sama sem se sedaj ob izgubi tretjega otroka poslovila od Anike. Neprecenljiv je spomin na to kako je izgledala, kakšna je bila na dotik, pa pogrešam še veliko stvari, ki jih nisem naredila in bi jih sedaj želela. A časa ne morem zavrteti nazaj.

Zato to lahko naredimo v mislih, na pokopališču in še kje…
Morda se boš ti poslovila od punčke nekje pod obokom kakšne lepe mavrice, tako lepe in popolne kot je bila ona. Tam zgoraj ne potrebuje svojega telesa, dovolj ji je čudovita dušica. Zaveda pa se kako rada jo imata mamica in atek. In ji je ob tem zelo lepo.

Želim ti moči, moči, moči…

Taki dogodki pustijo globoke rane, a tudi te rane je treba oskrbet in jih ne samo pustit.

Kje pravzaprav ostajajo te rane? Dogodka ze davno ni vec, je ze mimo, a se vedno boli. Te rane ostajajo v nasem umu in tam se jih tudi da pozdravit.

To, da se nisi poslovila od otroka, je razumljivo, ker clovek ima dolocen prag sprejemanja tezkih stvari, vec kot toliko ne zmore. Jasno je sedaj zelo lahko govoriti, kaj bi takrat lahko naredila – samo sedaj si v cisto drugi poziciji, v poziciji opazovalca dogodka in je jasno, da imas vseeno cisto drug pregled nad situacijo.
Saj ves tisto, ko se dva kregata, tretji opazuje in ju lahko pomiri ter potegne skupne sklepe, enostavno zato, ker ni vpleten.

Takrat si bila prevec vpletena v situacijo, da bi lahko reagirala iz iste tocke kot sedaj in je res popolna neumnost, cisto “znanstveno” gledano:)), da si ocitas. Ker ocitas si, sicer tega sploh ne bi omenjala. Vedeti moras, da si bila TAKRAT drugacen clovek, kot si ZDAJ. V tistem trenutku si bila nekdo drug,kot pa zdaj, ko od dalec gledas na stvar. To so popolnoma naravne zadeve. Clovek ima mejo tolerance in ko je ta presezena, pred situacijo zbezi. Ce ga fizicno prevec boli, se onesvesti, ce ga psihicno, dogodek zanika. To so obrambni mehanizmi dani od narave in imajo svoj namen. Vsi tako reagiramo. Zato je brezveze sedaj za nazaj gledat, kaj bi lahko naredil. Nisi sedaj ista,kot si bila takrat, zato je taksno primerjanje popolnoma mimo.

otrok nadaljuje svojo pot, ti pa jo moras tudi. Kot sem rekla, kje ostaja rana? Ostaja na nivoju uma, v spominu in dejansko se s tem da delat, to se da zdravit.
Pravijo, da preteklosti ne mores spremeniti – to je res, ker je ze mimo. Ampak lahko pa spremenis svoj odnos do nje. Kajti, ce je preteklost ze mimo in je ni vec, zakaj se potem obremenjujemo z njo? Nekje torej ta preteklost se vedno je, ostaja na nek nacin v sedanjosti. In to je v nasem umu, v nasem spominu.
In to pa lahko dosezemo, spremenimo in zacnemo proces zdravljenja. Tako kot s fizicno rano, na katero dajemo blazilna in zdravilna sredstva, je popolnoma enako s custveno, psihicno rano.

Kaj konkretno to pomeni? In to velja za vse psihicne bolecine – treba jih je ozavestit in jih v umu pozdravit.
Usedi se, umiri se, nekaj casa opazuj svoje dihanje, samo kako se ti spusca in dviga trebuh. Nic drugega ne pocni kot to. Potem si predstavljaj svojo hcerkico kot zdravega dojencka, lahko se ti smehlja, lahko te gleda…Vzpostavi vez z njo. Popestuj jo, pobozaj, se pogovarjaj z njo. Povej ji, jasno in glasno, da si njena mama in ona je tvoja hcerka. Zacuti vez z njo. Povej ji, da jo imas rada. Povej ji vse, kar te tezi, povej ji, da ti je zal, ker se nisi od nje poslovila, ampak da drugace nisi mogla in da to ne pomeni, da je nimas rada. Nato jo lahko vprasas, kako je sedaj, ce se ima v redu. In nato sebe in njo obdaj z zlato, zdravilno svetlobo.

Kot prvo, moras ozavestit to,kar te boli. Moras se soocit z bolecino, edino tako jo zdravis. Bodi pozorna na to, kje v telesu jo cutis. Lahko jo skoraj vidis, skoraj lahko vidis kaksne barve je. Pojdi v to in razisci, kaj to je. Nato se pomeni s svojo hcerkico.

In ponovi to, kadarkoli cutis potrebo.
Sicer rane ostajajo na cisto energetskem nivoju v telesu in ti razjedajo duso. Na ta nacin jih zdravis,ker kot sem rekla, preteklost in bolecina ostajata v umu, in v umu ju lahko dosezes in spremenis svoj odnos do njiju, zacelis rano.

Srecno!

Jerca, še enkrat tukaj.
v mislih sem s tabo. Upam, da si našla vsaj malo miru v svojem srčku.
Počasi, prav počasi, korak za korakom – pa bo šlo.
Trenutno si v času, ko sprejemaš, da tvoje Punčke ni več. To je normalno in mora iti tako. Prišel bo tudi čas, ko se boš lahko poslovila od nje. Začutila boš kdaj boš na to pripravljena in takrat bo pravi čas. Kot sem že tolikokrat napisala: žalovanje ne pozna bližnjic. Mogoče svojo deklico sedaj boleče čutiš, ne želiš je izpustiti, se bojiš, da boš pozabila na te občutke… če tako čutiš potem mi verjemi, da ne boš nikoli pozabila, da jo boš vedno čutila vendar ta prisotnost ne bo bolela, grela bo tvoje srce in obogatila tvoje življenje. Enkrat bo tako. Takrat jo boš izpustila in ji dovolila odititi.
Zato prisluhni sebi in imej se rada,

objem,

petra

Draga moja! Tudi sama sem rodila sicer mrtvo punčko, ki jo nisem želela objeti, poljubiti…bilo me je strah da jo ne bom hotela pustiti iz naročja! Vem kako boli ta grdi občutek, tudi sama bi zavrtela čas nazaj…ampak se ne da! Bodi močna, v mislih sem s teboj! Pozdrav od obupane mamice

Mislim nate in jokam, ko tole pišem. Poskušam si predstavljati, kako hudo ti je bilo in ti je …
In kot si napisala sama: Ne obsojaj se – takrat si tako čutila.
Ko si jo nosila pod srcem si ji nudila najčudovitejše zavetje in jo pestovala kar sedem mesecev. Pri tebi ji je bilo neizmerno lepo.

Jerca, ti si čudovita mama!

Spremljala sem tvoj boj z neplodnostjo, spremljala sladko nakupovanje oblačilc in vozička… verjemi, tvoja punčka je bila (in je še) zelo srečno bitjece, saj je čutila tvojo neizmerno ljubezen, ko si jo nosila pod srcem. Drugače ne more biti!

Ne obsojaj se; nisi kriva, če si sledila srcu, ki je tako zelo hotelo uiti daleč proč od resnice. To, da se fizično nisi poslovila od svoje Punčke, je bil krik in krč ljubezni, ki je divjala v tebi, nevedoč kam naj gre, koga se nej oklene. Ne obsojaj se, ker si preveč ljubila. Mama si in mame čutimo tako do svojih otrok.

Želim ti vse dobro… In upam, da boš našla mir s svojo ljubo Punčko. Tudi ona ga potrebuje.

Ljubezen nikoli ne mine. Tudi če si tega ne povemo na glas. Ljubezen se čuti in to je najvažnejše.