Pozdravljeni! Spodaj vam posredujem svoj članek z naslovom: Nagnjenost k samopoškodbam! Kaj storiti? Članek lahko poiščete na blogu Društva Psih@na spletni strani: http://drustvopsih.weebly.com/blog
Prijetno branje vam želim, v upanju, da vam bo članek odgovoril na kakšno vaše vprašanje ali dilemo…

Večkrat se režem z nožem po rokah, po tem se počutim bolje! Moj otrok se samopoškoduje, kaj naj storim?
Vsi se zagotovo spomnimo kakšnega primera iz šole, ko smo slišali, da je sošolec poskušal narediti samomor ali pa je z dejanjem končal svoje življenje. No, to ni ta primer! V moji generaciji za t.i. avtoagresijo, t.j. agresijo obrnjeno proti sebi, nismo slišali ali jo poznali. Ko sem pričela delati kot socialna delavka z mladostniki s težavami v odraščanju, pa se je tu in tam že pojavil kakšen primer obupanega starša, ki je potožil, da se njegov otrok reže s kakšnim ostrim predmetom:britvico, nožem! Sprva se mi je to slišalo strahotno, vprašala sem se: ali ti otroci sploh preživijo? Saj sem mislila, da gre za obliko samomora. Ko sem se kasneje, čez nekaj let, srečala s starši odraščajočih mladostnikov, pa sem začuda ugotovila, da ne samo, da ti otroci preživijo, pač pa da je to nekakšen najnovejši “trend,” s katerim se celo hvalijo pred vrstniki in jim kažejo znake ureznin kot nekakšno tetovažo! Spomnilo me je na bulimijo, ki spada med motnje hranjenja in je bilo še nekaj let nazaj zelo “in” če si hodil bruhati, pred tem pa si se blazno prenajedel v kakšnem skritem kotičku!
Med najpogostejše oblike samopoškodb spadajo ureznine, lahko pa je tudi avtoagresija, v smislu, da se oseba močno udari kar sama ali s kakšnim težkim predmetom. Namene tega je, da se oseba začuti in “se sprosti”. Kakšna oblika sprostitve pa je to hudirja, sem se vprašala prvič, ko so mi mladostniki povedali kašen učinek ima to nanje? A drugega poimenovanja za to, kaj se takrat dogaja v telesu osebe, ki se samopoškoduje, nimam! Večinoma gre za osebe, pri tem pa ni nujno, da so samo mladostniki, ki doživljajo hude čustvene stiske, ter občutke krivde v sebi, ki jih znajo izraziti samo na način, da agresijo obrnejo proti sebi-od tod izraz:samopoškodba, in ne proti drugemu! Kaj se je zgodilo z dobrim starim metanjem predmetov v steno ali proti objektu naše jeze? Ko nas nekdo razjezi, je vsak od nas že pomislil, ali pa dejansko v afektu vrgel kakšen bolj ali manj nedolžen predmet proti osebi, ki nas je razjezila. Ne da podpiram takšen način obračunavanja z bližnjimi, a to lahko naredimo le takrat, ko je jasno kdo je objekt naše jeze-drugi in takrat tudi usmerimo vanj naše jezno ali pa agresivno vedenje! Pri avtoagresiji je objekt jeze prav tako lahko drugi, a oseba, ki se samopoškoduje, tega ne prepozna! Npr. oče in mama se spodaj v kuhinji ves čas prepirata! Oče je spet ponočeval, morda ima celo kakšno afero, in že stotič se z mamo prepirata o eni in isti stvari! Mladostnik bo sicer simpatiziral z enim od staršev (ni nujno, da mamo, kot žrtvijo očetovih sebičnih dejanj, lahko si bo mislil: “Saj ni čudno, če je pa tako tečna!” in bo več simpatij gojil na strani očeta). Kakorkoli, če starša v prepiru omenita še njega-mladostnika, bo sploh imel razlog, da bo jezo, ki bi jo sicer zdravo bilo pripisati staršema, saj sta onadva to “zakuhala,” pripisal sebi. To mu bo dalo še dodaten razlog, da bo uničevalne sile agresije obrnil proti sebi in ne proti staršema. Kako bi jih tudi, ko pa ima oba rad? In otroci so neizmerno “kreativni” v načinih kako zaščititi starše. A o tem v mojem drugem članku: “Sto načinov, ki jih izumijo otroci, kako zaščititi starše.” Prav gotovo ste že slišali, kako si majhni otroci nepojasnjeno pripišejo krivdo za ločitev staršev. Tudi pri mladostniku ni kaj dosti drugače! Če bo le možno, bo razlog za razpad družine pripisal sebi in ne komu od staršev! Drugi razlog je otrokova apatičnost, brezvoljnost, nagnjenost k depresiji. Ko je oseba depresivna, ne čuti volje in veselja do življenja; pri hudih oblikah depresije niti toliko, da bi se zjutraj vstala, poskrbela za osebno higieno, odpravila po opravkih in zadolžitvah. Oseba ob samopoškodbi ponovno začuti sebe, vidi življenjsko tekočino in ponovno “zaživi!” In ko enkrat ugotovi, da jo to obudi, bo to ponovila večkrat! Tako kot zasvojenec z drogo! Z namenom začutiti se, ter hkrati dovoliti, da “strupi” odtečejo ven. Logično,kajne? A kljub temu nočna mora večine staršev, ki se ob takšnih prizorih zbojijo za otrokovo življenje! Kakšen nasvet torej dati staršem? Obisk strokovnjaka je tu nadvse priporočljiv! Saj je ponavadi izvor mladostnikovih stisk, zaradi katerih kot rešitev izbere avtoagresivno vedenje, v družini ki jo je v takšnih primerih nujno vključiti v sodelovanje, da bo mladostnik okreval!

Se prepoznam v tej zgodbi. Sem otrok, ki se je leta in leta samopoškodoval. Vzrok za takšno vedenje je obnašanje staršev. Od rojstva naprej me zanemarjata, od otroštva naprej sta se tudi fizično in psihično nad menoj izživljala – do 18 čleta, ko sem bila dovolj star da zbežim od doma. Ker sem se počutil nemočnega in očitno nisem našel drugega načina na izražanje nezadovoljstva in upora, sem se začel samopoškodovati. Zakaj pravzaprav ne vem. Se niti ne spomnim kdaj se je to začelo, niti kako sem se počutil. Dozdeva se mi zato, ker sem hotel zbežati ven iz lastne kože in življenja v katerega sem bil ujet. Verjetno zato, ker mi ni bilo dovoljeno izraziti nezadovoljstvo na način otroka – moja starša sta se lahko drla, prepirala in pretepala ves čas, če pa sem jaz kot otrok zavpil, sem pa bil takoj tepen in utišan – češ tako se pa ne smem obnašati. Res…vzgoja pa takšna. Starša, ki razen krega drugega ne prakticirata, še danes ne samo leta nazaj, učita otroke da se ne smejo kregati ali vpiti. Wau. Dejansko mi gre na bruhanje ko zdaj pomislim kako ogabno je vse skupaj. Kako ogabno je njihovo obnašanje. Najbolj se mi je pa zamerilo to da sta potem ko je bilo jasno in prišlo na dan, da pač nisem normalen kot drugi – se pravi da se z menoj nekaj dogaja, sta pa postala zaskrbljena. Wau. Celo življenje sem od svojih staršev doživljal nasilje, poniževanja, bil tepen zdaj pa sta zaskrbljena zame? Ko sta me pretepala do onemoglosti, da tudi hoditi nisem mogel, nista bila zaskrbljena. A zdaj ko sta ugotovila, da se sam poškodujem, pa sta kao zame zakrbljena… Za bruhat.
To je moja izkušnja. Mogoče niso pri vseh mladostnikih starši vzrok. V mojem zagotovo so. Moj nasvet bi bil, da starša otroka, ki se samopoškoduje, najprej sebi poiščeta psihiatra ali psihologa ki bo njiju spravil v red, nato pa naj spravljata otroka v red. Izvor vseh težav je v hiši – v družini. Otroci pa se naučimo osnove od staršev – oni so me rodili in vzgojili. Pri 8 letih pa res ne dobivam vzgoje od zunaj temveč iz lastne hiše. In zato se mi zdi krivično in ogabno, ko poslušam starše kako okrivljajo otroke za težave. Moj otrok se samopoškoduje – tj. moj otrok je problem, jaz kot starš, ki sem ga rodil, vzgojil in naučil obnašanja, pa sem super. To je glavni problem. Tudi med samo fazo zdravljenja. Starši nikoli ne priznajo da so česarkoli naredili narobe. Ne, bog ne daj, oni so idealni. Problem je vedno otrok. Če bi starši kadarkoli priznali svoje napake, bi se tudi otroci lažje spremenili in tudi opustili škodljivo ravnanje. Žal pa so starši večinoma vzvišeni in tako hudičevo prepričani v svoj prav, da prek sebe ne bodo šli, četudi delajo še večjo škodo. Jaz se ran iz otroštva nekako niti ne spominjam več s tako bolečino, kolikor se spominjam ran iz zrele dobe, tj. tistih, ki sta mi jih starša prizadejala v odrasli dobi. To pa boli, pa še kako. Ker se kot odrasla oseba še kako zavedaš in veš kaj je prav in kaj ni, starša ki pa bi tudi mogla že dozoreti pa nista, se naprej obnašata kot pred desetletji, samo še z večjo potenco in hujšimi napadi. Jaz se zadev iz otroštva lahko znebim in jih lahko odmislim, vendar ko vidim kako se moja starša do mene obnašata tako kot prej, s polno mero zaničevanja, poniževanja in psihičnega nasilja, me pa to boli do kosti. In sem tudi probal vrniti nazaj kar sem dobil – povedati da sta zlobna in me prizadaneta, in tudi povedati da tega ne smeta početi meni in se tako do mene obnašati, pa sem dobil še več nasilja….

Žalostno je to, da tisti, ki dejansko povzroča nasilje nikoli ni kaznovan. Moj oče nas je vse pretepal pa nič. Vse cool. Njemu se nobeden ni postavil po robu. Če pa bom jaz samo dvignil glas – upravičeno z jezo izrazil nezadovoljstvo, pa se bodo vsi skupaj zoperstavili in mi povedali kar mi gre, pa še spljuvali me bodo vsi, češ kako se pa jaz obnašam. Živimo pač v družbi v kateri eni ljudje lahko počnejo kar hočejo, se imajo pravico jeziti in tudi izživljati nad drugimi, eni pa nimamo pravice niti z jezo povedati da se nam dogaja krivica. Živimo v družbi v kateri se starši, učitelji, šefi, zdravniki lahko izživljajo na taspodnjih, otroci, delavci, žene pa nimajo pravice niti jeziti se, kaj šele jezo usmeriti na dejanski izvor ali z jezo povedati da se nam godi krivica. Ko je en delavec jezen se ga takoj odstrani iz firme, ker je problem – ne glede na to, da se je upravičeno jezil. Ko se je eden otrok v vrtcu jezil, se ga odstrani iz skupine, da ja ne bi okužil druge. Pa čeprav se je ujezil ,ker mu je nek drug otrok na silo vzel njegovo igračo iz rok. V naši družbi so kaznovani tisti, ki se jezijo ker se jim godi krivica in ne tisti, ki povzročajo krivico – tj. jezo pri drugih.