Nadomestna komunikacija
Luka,
Vrst nadomestne (ali alternativrne) komunikacije je kar nekaj. Obstaja tudi nekaj različnih način, kako začeti.
Običajno pa se začne z eno sliko (simbolom), gesto, fotografijo, pritiskom na kakšno stikalo ali podobno.
Kakšno nadomestno komunikacijo in kakšen način bo otrok uporabljal, je odvisno od tega, kaj otrok zmore, zna in kaj bo zanj najbolj »uporabno«.
Npr. bo sliko pogledal, pokazal …
Nekaj o nadomestni komunikaciji (po angleško AAC – Augmentative and Alternative Communication) si lahko preberete tudi na
Toliko na kratko. Če vas zanima še kaj, vprašajte.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Luka,
upam, da se vam bo oglasil kakšen starš in povedal svoje izkušnje.
Pogosto se uporablja kar PECS
(picture exchangecommunination). Večinoma otrok je nadomestne komunikacije “deležno” šele v šolskem obdobju. Eden izmed razlogov je tudi ta, da je v Sloveniji malo logopedinj, ki “delajo” nadomestno komunikacijo.
Glede na izkušnje, ki jih imajo nekatere logopedinje (npr. Zavod Dornava ali pa Insitut za rehabilitacijo invalidov) sem sama v nadomestni komunikaciji šele začetnik.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (25-04-06 08:14)
Nekdo,
nadomestna komunikacija so lahko geste, slike, simboli, komunikatorji …
Tudi znakovni jezik “spada” v nadomestno komunikacijo, čeprav se običajno pod tem pojmom misli na komunikacijo preko slikovnih simbolov.
Lep pozdrav in lep, Petra
Luka,
mogoče še tole:
pod nadomestno komunikacijo se “šteje vse”, kar ni govor. Torej greste (npr. znakovni jezik gluhih ali pa naravne geste), simboli, slike, komunikatorji.
Običajno se pod nadomestno komunikacijo misli na komunikacijo preko slikovnih simbolov (ali uporabo komunkatorja) in to predvsem pri otrocih, ki govora zaradi takšnih in drugačnih razlogov nikoli ne bodo zmožni in bo nadomstna komunikacija “njihov govor”. To je ožja razlaga. Če pa gledamo širše pa je – kot sem napisala – je namestna komunikacija vse kar uporabljamo, pa ni govorno (ni izrečeno).
Včasih za razvoj jezika (in komunikacije in spodbujanje govora – torej izražanja) uporabimo namestno komunikacijo na začetku terapije (npr. pri avtistih, Down sindromu in podobno), vendar pa jo kasneje, ko otrok začne uporabljati govor, običajno opustimo.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (25-04-06 08:15)
Če znakovni jezik gluhih spada k nadomestni komunikaciji, me pa zanima, zakaj surdopedagogi (logopedi) ne znajo in ne rabijo znati znakovnega jezika gluhih? Dolga leta sem hodil na slušne in govorne vaje (sem gluh), vendar ni niti ena surdopedagoginja (zamenjal sem kar pet surdopedagoginj) znala znakovnega jezika.
Nekdo,
žal vam ne znam odgvoriti na vprašanje. Sama sem se učila znakovnega jezika na fakulteti, vendar pa vmes že marsikaj pozabila – priznam :))
Je pa tudi res, da ne delam z gluhmi in naglušnimi in nimam toliko priložnonosti za uporabo znakovnega jezika.
Po drugi strani pa se znakovni jezik (ali pa naravne kretnje) ponekod v tujini (in že nekje pri nas) uporablja kot nadomestno komunikacijo v smislu razvoja jezika in komunikacije ter kot spodbujanje govora (izražanja) tudi pri otrocih, ki imajo večje govorno – jezikovne težave, nimajo pa slušnih motenj (npr. pri otrocih z Down sindromom).
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (25-04-06 22:12)
Z nadomestno komunikacijo se ukvarjajo tudi v ZUIM-u v Kamniku. Uporabljata se sistema Minspeak in PCS sistem. V zadnjem času prevladuje slednji, ker je nekoliko bolj konkreten in otroku bližji. 30. maja 2006 je V ZUIM-u tudi srečanje uporabnikov nadomestne komunikacije in morda bi se lahko oglasili in kaj več izvedeli o različnih konkretnih možnostih.
LP
V zuimu uporablja nadomestno komunikacijo priblizno 10 učencev. Trije imajo svoje lastne komunikatorje, eden računalnik. Ostali imajo komunikacijske mape in se šele urijo za komunikator ali računalnik. Pri pouku to izgleda tako, da učenci priklopijo komunikatorje ali računalnike, potem pa….odvisno od predmeta…..pišejo, odgovarjajo s simboli…seveda mora biti tudi učitelj usposobljen, da zna pravilno vprašati in da ve, kaj ima učenec v komunikatorju. Če te še kaj zanima, kar vprašaj.
Melody še enkrat hvala, zanima me še veliko stvari v zvezi s tovrstno komunikacijo. Kakšen program obiskujejo ti otroci (enakovredni ali znižani izobraževalni standard). Nekako si predstavljam, kako je pri seštevanju, odštevanju, poštevanki, ali vprašanjih, ki zahtevajo en ali dva simbola, ne predstavljam pa si npr. kako rešujejo ulomke, enačbe ali napišejo spis.
Učenci, uporabniki nadomestne komunikacije, obiskujejo redni ali nižji izobrazbeni strandard (odvisno od njihovih sposobnosti oz. od odločbe s katero so bili usmerjeni). Kar se tiče spisov star poteka sledeče: Ko je otrok opismenjen do te mere, da je sposoben pisati stavke in spise, piše s pomočjo črk, ki so (kot simboli) vnešene v komunikator. Črke se namreč lahko vnesejo v katerokoli obliko komunikatorja, ne glede na to kako učenec ta komunikator upravlja (stikala, pritisk s prstom,…) Seveda vse skupaj poteka počasneje in potreben je izrazito individualen pristop (ampak, saj zato pa je pouk prilagojen). Tudi enačbe lahko rešujejo…sproti se v komunikatorje vnaša znake, potrebne za obdelavo matematične snovi. Strinjam pa se, da preprostejši komunikatorji za tako kompleksne zadeve niso najprimernejši…v tem primeru je boljše uporabljati računalnik, ki daje precej več možnosti (ni pa tako priročen za vsakodnevno komunikacijo). Torej…z nadomestno kumunikacijo se da zaključiti tako redni osnovnošolski kot tudi srednješolski program…le precej iniciative učiteljev je potrebno (jih je treba razumet, da je tudi za njih to precej velik izziv).
Lep pozdrav in se veselim vsakega nadaljnega vprašanja :))
p.s. Petra, tudi tebi lep pozdtav v MB.
Melody, moja naslednja vprašanja so: Ali so se vaši učenci srečali z nadomestno komunikacijo že pred vstopom v šolo in kje? Ali je v istem razredu več učencev, uporabnikov tovrstne komunikacije? Koliko simbolov približno uporabljajo učenci, ki zaključijo redni program OŠ (verjetno je kar velik razpon). Pogledala sem po internetu in našla nekaj zelo zanimivih strani.
Me zanima tudi, če kdo od učencev pri vas uporablja električni voziček in ima komunikator pripet nanj. – tako, kot tole dekle
Hvala in kmalu spet kaj vprašam.
Učenci, ki uporabljajo NK so pred šolo večinoma obiskovali razvojne vrtce. Koliko so se srečali z NK je bilo odvisno predvsem od logopeda, ki jih je imel v obravnavi. Večinoma so se z Nk že srečali, vendar mnogi od njih v minimalnem obsegu (le nekaj osnovnih simbolov).
V razredu je lahko le en učenec – uporabnik NK lahko pa več (odvisno od generacije). V zadnjem času jih je več v razredu. Tudi od septemberskih prvošolcev jih bo več uporabljalo NK.
Pri nas sta dva učenca – uporabnika NK, že zaključila OŠ. Ne vem sicer koliko simbolov uporabljata, verjetno res kar veliko. Vem pa, da si ogromno pomagata z abecedo. Česarkoli nimata v kolmunikatorju…napišeta. Za vsakodnevno komunikacijo je to sicer precej neprikladno, za odgovarjanje v šoli pa zelo v redu. Enostavno ni mogoče, da bi imel vnešene čisto vse simbole z vseh področij. V slovenščini je problem tudi sklanjanje, uporaba dvojine in množine, uporaba časov….treba se je sprijazniti, da ima nadomestna komunikacija vedno neke pomankljivosti…a vendarle zadosti osnovnemu namenu…da uporabnik nekomu nekaj sporoči in da komunikacija sploh obstaja.
Vsi učenci, ki imajo svoj komunikator (in so na vozičku), ga imajo nameščenega s stojalom na voziček. Tudi tisti učenec, ki ima računalnik.
Lp Melody
Klemen!
Izšolajo se lahko za marsikaj…odvisno od njihovih sposobnosti. Ampak žal je ena stvar pridobiti izobrazbo….druga stvar pa dobiti službo. Sama ne vem za nobenega uporabnika NK, da bi bil zaposlen, razen morda v invalidskih delavnicah, če mu gibalne zmožnosti to omogočajo.
Uporabniki NK se navadno ne naučijo govoriti, ker tega ne zmorejo zaradi svoje gibalne oviranosti (ne da se ne bi mogli naučiti).